Poglavje Mi med seboj, zadnja zgodba z mislijo v okvirju
S pogledom se je uzrl za glasom.
»Vedno. Tukaj in zdaj.«
Stresel je glavo in jo potisnil iz kokona oblačil. Zagledal je obraz deklice, ki je stiskala roke v žepe plašča. Obrnil je svoje telo v njeno senco.
»Te nič ni strah? Mogoče sem tat!«
Po nekaj trenutkih tišine je vprašala: »Kaj delaš tukaj in zdaj?«
Njegova usta so se široko odprla in razkrila zebrasto sliko zob:
»Kaj delam? Urim pozornost v trenutkih, ki mi preostanejo.«
Izza roba šala je Meli opazovala starčeve popokane roke in izmučeno obleko.
»Sedi,« je rekel in ji pomignil z glavo.
Deklica je sedla na klop. Starec je odlepil roki iz objema zapacane bunde in s pogledom zaplaval po madežih na koži in črnini za nohti.
»Ne glej me, kot da sem polulani cucek! Uprl sem se vsaki silnici, ki ni bila moja. Pustil sem vse in vsakogar za seboj. Ni bilo človeka, ki bi me lahko zadržal. Svoboda je edino, kar šteje!« je vzkliknil.
Njegove trdno stisnjene pesti Meli niso zaustavile v nameri, da ga ne izprašuje še naprej: »A nimaš toplega doma?«
Začel se je krohotati kot dedek, ki vnukinjo uči o resnični naravi plenilca.
«Vsak dan opazujem ladje v pristanišču in ljudi, ki natovarjajo in raztovarjajo tovor. A misliš, da se ustavijo in gledajo ptice in morje? Ljudje delajo brez premora, zbirajo denar na kupe, se zaradi njega prepirajo. Zakaj? Za trenutke svobode? Svoboda te popelje navzgor med angele ali pa padeš s poti v globino, brezno. Iskal sem svobodo, poiskal sem samost.«
Popravila si je šal, ki ji je silil v usta, in mu odvrnila: »S kom pa deliš svobodo?«
Njegov glas ji je prinesel hladen odmev: »Vsak dan mi valovi vračajo to vprašanje na plažo razuma. Stegujem se po vodi, a ostajam žejen v bivanju. Sem riba na suhem.«
Deklica je hipoma rekla: «Ribe na suhem umrejo. A si umrl?«
»Tak butec pa nisem! Dejstvo je, da kar ne moreš spremeniti, moraš sprejeti. Zato sem zadovoljen z nič.«
»Nisem še srečala človeka, ki bi bil zadovoljen z nič.«
Sunkovito si je potegnil kapo z glave in odgovoril: »Nič? Bogastvo, ki ga nosim v sebi, je tvojim očem nevidno. A kaj bi se čudil in ti zameril. Saj vendar živiš v svetu daril, ki so znotraj votla in prazna. Vse življenje hrepenite po nečem, kar nosite s seboj. Izgubite se v množici nepotrebne navlake in smeti. Kot odtrgan cvet počasi ovenite.«
Nastavil je soncu dvignjeno brado, da je prosto koketirala z žarki, in nadaljeval: »Nesrečnega človeka je mogoče porivati sem in tja, ga spremeniti v naplavino. Zato sem rekel psihiatru: Jebeš vse! Nočem biti v službi družbe. Kupil sem čoln in okusil svobodo kot nikoli dotlej. Edino, kar je manjkalo v moji popolnosti, je bil nekdo, ki bi mu lahko rekel, da ga ljubim. Imel sem to priložnost, a nisem zbral poguma, da ji to povem. Zato sem tudi od nje odšel.«
Meli je vstala in stopila korak naprej proti avtobusu, ki je medtem ustavil na postaji.
»Ni prava številka,« je rekla in sedla nazaj. Starec se je začel glasno smejati: »Številke, številke … Včasih srečam ljudi iz časa, ko sem sam štel in sešteval številke. Obrnejo se z obrazom stran. Pa nič zato. Tudi jaz se obrnem stran. Moj svet je onkraj trdovratne iluzije. Tam zunaj je tišina … in v ušesih še vedno slišim pesem valov. Verjemi, kamorkoli greš, si že tam.«
Odkimala je: »Ne verjamem. Zakaj si zbežal?«
Spustil je pogled in se zazrl v raztrgane nogavice, ki so mu kukale iz natikačev.
»Dolgo časa sem se spraševal zakaj. Potem sem se nehal spraševati. Živim sam s seboj. Ropotajoče življenje ladij me zjutraj budi in zvečer greje pod lepenko. In zvezde so moje ljubice, ki jim mežikam!«
»Živiš na tej klopi?« je vprašala.
»Pristanišče je moj dom.«
Poveznil si je kapo nazaj na glavo in vstal.
»Imaš kaj drobiža?« je vprašal in sestopil na prazno cesto.
»Mogoče,« je rekel in se zlil s temino pristanišča.
P.s.: Vsak Kralj ulice, ki ga srečam, v meni odstre otroške spomine srečanja … Danes, ko v sebi nosim mnoge zlate brazgotine, vem, da je bilo najino srečanje naKLJUČje, saj energijsko izbiramo točno to, kar miselno udejanimo. Martin Kojc je zapisal v svojem Učbeniku življenja:
»Življenjsko bivanjsko oporišče je v miselni sferi in vse v življenju ima svoj določen smisel in smoter.
Poglavje Mi med seboj, zadnja zgodba z mislijo v okvirju
S pogledom se je uzrl za glasom.
»Vedno. Tukaj in zdaj.«
Stresel je glavo in jo potisnil iz kokona oblačil. Zagledal je obraz deklice, ki je stiskala roke v žepe plašča. Obrnil je svoje telo v njeno senco.
»Te nič ni strah? Mogoče sem tat!«
Po nekaj trenutkih tišine je vprašala: »Kaj delaš tukaj in zdaj?«
Njegova usta so se široko odprla in razkrila zebrasto sliko zob:
»Kaj delam? Urim pozornost v trenutkih, ki mi preostanejo.«
Izza roba šala je Meli opazovala starčeve popokane roke in izmučeno obleko.
»Sedi,« je rekel in ji pomignil z glavo.
Deklica je sedla na klop. Starec je odlepil roki iz objema zapacane bunde in s pogledom zaplaval po madežih na koži in črnini za nohti.
»Ne glej me, kot da sem polulani cucek! Uprl sem se vsaki silnici, ki ni bila moja. Pustil sem vse in vsakogar za seboj. Ni bilo človeka, ki bi me lahko zadržal. Svoboda je edino, kar šteje!« je vzkliknil.
Njegove trdno stisnjene pesti Meli niso zaustavile v nameri, da ga ne izprašuje še naprej: »A nimaš toplega doma?«
Začel se je krohotati kot dedek, ki vnukinjo uči o resnični naravi plenilca.
«Vsak dan opazujem ladje v pristanišču in ljudi, ki natovarjajo in raztovarjajo tovor. A misliš, da se ustavijo in gledajo ptice in morje? Ljudje delajo brez premora, zbirajo denar na kupe, se zaradi njega prepirajo. Zakaj? Za trenutke svobode? Svoboda te popelje navzgor med angele ali pa padeš s poti v globino, brezno. Iskal sem svobodo, poiskal sem samost.«
Popravila si je šal, ki ji je silil v usta, in mu odvrnila: »S kom pa deliš svobodo?«
Njegov glas ji je prinesel hladen odmev: »Vsak dan mi valovi vračajo to vprašanje na plažo razuma. Stegujem se po vodi, a ostajam žejen v bivanju. Sem riba na suhem.«
Deklica je hipoma rekla: «Ribe na suhem umrejo. A si umrl?«
»Tak butec pa nisem! Dejstvo je, da kar ne moreš spremeniti, moraš sprejeti. Zato sem zadovoljen z nič.«
»Nisem še srečala človeka, ki bi bil zadovoljen z nič.«
Sunkovito si je potegnil kapo z glave in odgovoril: »Nič? Bogastvo, ki ga nosim v sebi, je tvojim očem nevidno. A kaj bi se čudil in ti zameril. Saj vendar živiš v svetu daril, ki so znotraj votla in prazna. Vse življenje hrepenite po nečem, kar nosite s seboj. Izgubite se v množici nepotrebne navlake in smeti. Kot odtrgan cvet počasi ovenite.«
Nastavil je soncu dvignjeno brado, da je prosto koketirala z žarki, in nadaljeval: »Nesrečnega človeka je mogoče porivati sem in tja, ga spremeniti v naplavino. Zato sem rekel psihiatru: Jebeš vse! Nočem biti v službi družbe. Kupil sem čoln in okusil svobodo kot nikoli dotlej. Edino, kar je manjkalo v moji popolnosti, je bil nekdo, ki bi mu lahko rekel, da ga ljubim. Imel sem to priložnost, a nisem zbral poguma, da ji to povem. Zato sem tudi od nje odšel.«
Meli je vstala in stopila korak naprej proti avtobusu, ki je medtem ustavil na postaji.
»Ni prava številka,« je rekla in sedla nazaj. Starec se je začel glasno smejati: »Številke, številke … Včasih srečam ljudi iz časa, ko sem sam štel in sešteval številke. Obrnejo se z obrazom stran. Pa nič zato. Tudi jaz se obrnem stran. Moj svet je onkraj trdovratne iluzije. Tam zunaj je tišina … in v ušesih še vedno slišim pesem valov. Verjemi, kamorkoli greš, si že tam.«
Odkimala je: »Ne verjamem. Zakaj si zbežal?«
Spustil je pogled in se zazrl v raztrgane nogavice, ki so mu kukale iz natikačev.
»Dolgo časa sem se spraševal zakaj. Potem sem se nehal spraševati. Živim sam s seboj. Ropotajoče življenje ladij me zjutraj budi in zvečer greje pod lepenko. In zvezde so moje ljubice, ki jim mežikam!«
»Živiš na tej klopi?« je vprašala.
»Pristanišče je moj dom.«
Poveznil si je kapo nazaj na glavo in vstal.
»Imaš kaj drobiža?« je vprašal in sestopil na prazno cesto.
»Mogoče,« je rekel in se zlil s temino pristanišča.
P.s.: Vsak Kralj ulice, ki ga srečam, v meni odstre otroške spomine srečanja … Danes, ko v sebi nosim mnoge zlate brazgotine, vem, da je bilo najino srečanje naKLJUČje, saj energijsko izbiramo točno to, kar miselno udejanimo. Martin Kojc je zapisal v svojem Učbeniku življenja:
»Življenjsko bivanjsko oporišče je v miselni sferi in vse v življenju ima svoj določen smisel in smoter.
