Hlastajoče je iskala na ekranu besedo pošlji in v razburjenju, ker tipka ni hotela podleči volji njenega prsta, je vrgla telefon na kavč, da se je razletel v dva kosa, stopila do balkonskih vrat in jih odprla, da je mrzel zrak, ki je buhnil v njen razgreti obraz, poparil vročino, ki ji je paralizirala možgane.
Oči so imele stekleni in slepi pogled in so divje gledale v zelene zaplate v daljavi, ki so vabile s svojo uglašeno glasbo barv in v naročju oblakov klicale sirene narave.
A strah in nemoč sta vladali v tem telesu odrevenelem v krču, zato je parna lokomotiva njenih misli, ki je drvela nad to spokojno sliko pokrajine na terasi balkona, potrebovala polne štiri minute, da je okovan obraz dobil pridih poletne sapice nad žgočim travnikom.
In vsebina SMS-a, ki je plesala na nebu in v njenem drobovju, se je odprla v njeni glavi v svoji razteznosti in razsežnosti:
»Kdo še sploh verjame v ljubezen? Ljubezen te pogubi. Ljubezen prodre do korenin in jih strese tam, kjer se oprijemlje zemlje. Bedak je tisti, ki verjame v njen rožnat, nedolžen pogled. Vse je laž! Ljubezen je črna. Definitivno je črna. In ta idiot, s katerim sem zadnje pol leta obračala rjuhe, meni, da je simpatičen s svojo optimizacijo? Kdo si želi prenašati človeka, ki drugače misleče označuje za slaboumna bitja? Nočem ga videti! Nikoli več! Egoist! Samovšečnež! Okostnjak primitivnosti!« je bruhalo v njej.
S tem vozlom grenkih besed, ki so jo peljala čez strugo notranjega monologa, je vzela v roke zalivalko in začela v želji, da umiri blodajoči kaos čustev, zalivati rože, ki so spokojno cvetele v lončkih:
»Ljubezen te požre, posesa, posrka ti kot vampir vso svetlobo in te prepusti neznani divjini, bolečini in goloti odnosa. V nepreštevnih zavojih te ovije okoli prsta. In potem zategne vozel.
Kako ubežati temu začaranemu krogu? Lahko tečeš stran kolikor želiš, a ni ji možno ubežati. Kot črna luknja v vesolju, v kateri je težnostno polje tako močno, da ubežna hitrost presega hitrost svetlobe, ne moreš ubežati njeni privlačni sili. Nič ne more uiti, niti svetloba”, so deževale besede v njenem razmišljanju.
»Saj to je To! Preprost zakon astrofizike! Eno in drugo funkcionirata v vseh kotih vesolja enako! Črna luknja nastane iz zvezde, ki se po eksploziji zaradi gravitacije sesede sama vase brez meje. Ljubezen nosi identično delovanje. Po eksploziji čustvene nabitosti zaradi gravitacije privlačnost izgori in se sesede sama vase. Je lahko tako preprosto? Je ljubezen, ki prehitro izgoreva, obsojena na črno luknjo?«
Odložila je v hipu zalivalko in začela zlagati lončnice s tal na mizo ter premlevala novonastalo miselno paralelo:
“Klasična splošna teorija relativnosti predpostavlja, da s črne luknje ne moremo odnesti nekaj mase, ne moremo posvetiti s svetilko, niti se ne moremo od zunaj dokopati do nobenih podatkov o snovi, ki je vstopila v črno luknjo. Torej tudi ljubezni ni mogoče odnesti.«
Sesedla se je na stol ob mizi in odložila lončnico.
Začele so ji teči solze.
»Ždim tukaj kot hrček v luknji, miselno kastriram znova in znova konstrukt najine ljubezni in ob tem lepim zakone Vesolja v ljubezenski roman. Kakšen idiotizem! Vse, kar si želim, je njegov objem, dotik! In kakorkoli obrnem to skodelico, ga pogrešam. Pogrešam najino prepiranje za mesto na sedežni. Pogrešam se smejati njegovim brezveznim, neokusnim šalam. Pogrešam njegov vonj v zatilju.
A Čas na Zemlji teče drugače. čas na Zemlji ima drugačen navoj.
In ni mogoče potovati na rob Galaksije, da bi lahko gledala ponovno rojstvo najine ljubezni.«
Obraz je dobil mehkobo sveže opranega perila v poletnem jutru, ki se boža z vetrom.
Z rokami si je obrisala solze in v želji potisniti bolečino pod okrilje razuma, je nadaljevala z mislijo o črnih luknjah:
Znanstveniki trdijo, da črne luknje ne obstajajo v smislu, da so to objekti, od katerih niti svetloba ne more pobegniti, temveč posrkajo energijo in maso za dolga obdobja, a na koncu same razpadejo in »umrejo«. In ko nastopi »smrt«, se vsebina luknje vrne nazaj v nedoločljivi horizont dogodkov in ostane v našem vesolju. Vse informacije ostajajo v našem vesolju.
To pomeni, da če ostanejo vse informacije znotraj vesolja, ostane vsebina ljubezni znotraj nas.
Za vedno.
Je tam.
Sije znotraj nas kot svetilka, četudi je že zdavnaj izgubila svojo moč, maso.
Sije, četudi je zunaj črnina.
Ljubezen daje sebe in jemlje samo iz sebe.
Ko spoznaš bolečine prevelike nežnosti, ko se raniš s svojim lastnim razumevanjem ljubezni, začneš krvaveti voljno in radostno.
Šele takrat se prebudiš z žametnim pogledom in zaspiš s svetlobo na ustnicah, četudi je zunaj senca spominov.
Tega mi ne more nihče odvzeti!
Veselo je poskočila s stola, odšla s terase nazaj v sobo, in za seboj zaprla balkonska vrata.
Poiskala je kosa telefona na kavču, ga sestavila nazaj v delujočo obliko in poiskala sporočilo med osnutki.
Pri tem jo je obšla še ena misel 62- letnika:
»Zato ni nobene možnosti, da bi s črnimi luknjami potovali v vzporedna vesolja. Če skočiš v črno luknjo, bosta tvoja masa in energija vrnjeni v naše vesolje. A v drugačni obliki, ki bo vsebovala vse informacije, kakšni ste bili, čeprav boste neprepoznavni.«
Čez obraz se ji je razlezel nasmešek.
»Vstopil si v školjko mojega Vesolja, kjer te doživljam med vzdihi zvezd, ki se sesedajo vase. Tam tudi ostani in sij kot črna luknja,« si je rekla na glas.
Spustila je prst s tipke pošlji, pritisnila namesto tega izbriši sporočilo in odložila telefon na mizo.
V NJENI KOŽI …
»Prekleta muha!« sem izstrelila z jezikom, zamahnila z roko po zraku in obrnila telo v želji, da se skrijem pred njenim nadležnim posedanjem na koži. A ob tem obratu sem z medenico udarila v kamen. Le- ta bolečina me je predramila, tako, da sem počasi stegnila levo nogo, a je telo zdrsnilo navzdol po grbinčastem bregu in z nogama sem zabingljala nad vodno gladino.
Telesno neravnotežje me je premaknilo iz stanja sanjske tančice v proces povezovanja prostora in časa. Oči so začelo dojemati položaj telesa, ki je bil pitonsko zavit v polivinil na kosih kartona.
Glede na to, da sem zvečer zaspala v mehki bombažni odeji in telo ni plavalo na vzmetnici kot po navadi, se mi je dana situacija zdela jako čudna. Še bolj čudno je bilo to, da moje telo ni bilo takšno kot sem se ga spominjala od včeraj, ko sem šla v posteljo, temveč je imelo drugačen vonj, barvo in obliko. Koža na rokah je bila razpokana in nohti zapacani s črno zemljo so štrleli iz strganih rokavic. Telo, zavito v raznobarvne kose oblačil, je trepetalo od mrazu,ki je polzel kot voda skozi vse plasti obleke.
Kje sem? Kako sem se znašla na tem mestu? Kaj delam v tej koži?
Vprašanja so ostala na postaji razmišljanja, saj je bila situacija preveč morbidna, da bi jo moj um uspel ponotranjiti. Vlak dogajanja je odbrzel z očmi, ki so se uspele ustaviti nad vodo, ki me je omejevala, da bi se moje telo kotalilo naprej in navzdol.
Z očmi sem zaplavala v odsev nad vodno gladino in v hipu odskočila s pogledom, kajti podoba ženske, ki sem jo uzrla, me je prestrašila. Srce mi je začelo utripati s hitrostjo kolibrijevih kril.
Nekajkrat sem globoko vdihnila skozi usta in šele ko sem se umirila v dihanju, sem si drznila stopiti nazaj v vidno polje nad vodno ogledalo. Pomahala sem z roko pred seboj in ženska s počečkano frizuro mi je gib vrnila nazaj.
»Ne!« sem zakričala.
Ne je odgovoril moj odmev v vodi.
Zgrabila sem se za lase in stisnila čeljust, da so zazevali prazni prostori v ustih.
Ženska z zlepljenimi lasmi in brez zob se mi nasmejala z gladine.
»To nisem jaz!« me je zgrozilo. »Zakaj sem tako zanemarjena? A je to morasta pravljica?« me je spraševal pogled.
Počepnila sem k bregu in približala starki svoj obraz, na katerem je zevala krvava podpludba na levem očesu, zraven pa oster pogled desnega, ki se je lepil na steno Realnosti. Apatično sem bolščala v podobo ženske, ki sem jo baje predstavljala.
Neslišno sem sopla v upanju, da nihče ne bo videl trepetajočih ustnic in noro zbeganih oči.
Kje je mehko pregrinjalo, ki me omamlja z vonjem po sivki? Je sploh kdaj tak vonj obstajal? Če je, zakaj je izginil? Kam se je potopila soba z velikimi okni skozi katera je vsako jutro bilo slišati ples listov in opazovati njene sence na žametnih stenah?
Stegnila sem roko in skušala izbrisati obline grobe podobo na gladini. A izrisana podoba starke mi je ponudila iz vode roko kot, da sem solzni otrok, ki potrebuje nekoga, da ga bo tolažil.
Nisem hotela starkine tolažbe! Nisem hotela čutiti njen pogled! Nisem hotela jokati, a zimski veter se je že dvignil…zaprla sem oči in se predala trenutku, ki je padel kot uničujoč komet iz paralelnega sveta.
Tako zatopljena v lastno grozo sem čepela ob bregu dokler me ni iz naslajanja predramil smeh, ki je prihajal na drugi strani mosta nekaj metrov stran od mesta, kjer sem se prebudila.
Z razdalje, kjer sem čepela, sem razločila tri osebe, ki so sedele okoli svetlobe.
Brez razmišljanja sem pograbila jakno, ki je ležala pod kartoni. Iz žepa jakne je padel na tla račun in nekaj drobiža. V hipu sem obrnila vse žepe navzven kot jezike na obrazu, da bi našla karkoli, kar bi mi povedalo kaj več o tem, kdo sem.
Ničesar ni bilo, kar bi v meni prebudilo kakršenkoli spomin. Ne ključev, telefona ali fotografije. Ničesar. Z rokami se prebrskala umazana tla okoli mesta, kjer sem se zbudila, a vse, kar je ležalo zraven kartona in polivinila so bili gumijasti škornji. Zvrnila sem premražene noge v tri kose blaga, jih tako zavite obula v škornje, a še vedno sem se počutila golo. Golo ne zaradi mraza, ki me je silil v premikanje, temveč golo kot človek, ki mu je včeraj nekdo slekel življenje, ki ga je do tedaj imel, a danes tava naokoli brez vsebine kot izpihnjeno velikonočno jajce.
S takšno olupljeno sliko realnosti sem začela hoditi okoli kartonov. Stala se pred zaprtimi vrati v mrazu in bilo me je strah, da se ne bodo nikoli odprla. Kot list na odmrli veji sem začutila, da bom padla in da ne bom mogla storiti nič pred razdivjanimi silami nad seboj. Objel me je obup. Pokrila sem si obraz, da bi izginila iz filma, v katerem nisem hotela biti junakinja. A film se je vrtel naprej. In jaz sem še vedno bila junakinja v mavcu, ki me je držal pokonci, težek kot svinec.
V tej kamniti skorji znotraj glave sem odšepala počasi do mesta, kjer so sedeli starci, v upanju, da me poznajo in da mi pomagajo vrniti se v svojo staro življenje za katero nisem vedela kje je. Niti pomislila nisem, da so oni morebiti tisti, ki so mi povzročili podpludbe. Mraz je bil močnejši od previdnosti. Vabil me je njihov topel ognjeni obroč.
Prehodila sem razdaljo mimo mosta v nekaj minutah in se ustavila meter od ognja. Sedeli so mi nasproti na lesenih zabojih in se ukvarjali s pripravo ostrenja palic za peko krompirja. V zraku je dišalo po zažganih krompirjih. Na desni sem na tleh zagledala brozgo izpljuvanih olupkov. Zaradi nenadnega nelagodja sem začela prestopati z nogami na mestu. Možakarji, ki so dotlej nepremično zrli v svojo večerjo na palici, so ob njenem čudnem poplesavanju pred ognjiščem dvignili glave in jih v istem hipu tudi spustili.
To se mi je zdelo nenavadno, a sem misel odrinila iz slike in se raje posvetila okvirju prizora, ki so ga predstavljali s svojimi podobami.
Prvega sem težko videla v obraz, saj se je skrival pod čudno neprepoznavno gmoto blaga preko glave. S pogledom je pazil na steklenico pijače, ki je ležala ob njegovih nogah.
Drugi, ki je gledal v svojo palico ponosno kot vitez meč, s katerim se bo podal v križarsko vojno, je mencal z usti kot, da je najbolj mastno pečenko.
Tretji, ki je imel nos videti kot makadamska cesta, je glasno pihal v svojo vročo krompirjevo lupino in se zibal na zaboju.
Tako sedeči okoli ognja, ki je v dan že rezal prve lise večera, so starci delovali kot demonske sence iz dežele onkraj, kjer živijo temni bogovi.
Prvi, tisti, ki je sedel najdlje od ognja, me je vprašal.
»A si se že streznila?«
»Prosim?« sem ga debelo pogledala. »A sem včeraj preveč spila?« sem zmedeno nadaljevala.
»Preveč spila? Pijanka nora, piješ kot kamela. A če bi bilo samo to, bi bila še znosna,« ji je odgovoril drugi, tisti, ki je ves čas mlaskal z usti.
Zaprepadeno sem se zagledala v njihove obraze kot, da govorijo o neki drugi osebi, ne o meni, ki spijem kozarec vina le ob rojstnodnevnih priložnostih.
»Ampak jaz ne pijem in … kako to mislite če bi bilo samo to?«
Spogledali so se, glasno nasmejali in mož z izrazitim nosom je vzkliknil:
»Spet eden njenih črnih trenutkov. Kaj menita kako dolgo bo jo držalo tokrat? Tri dni? Mogoče pet?«
Prvi je pokazal svojo glavo bližje kurišču in na glavi se mu je izrisala gmota blaga, ki je bingljala z uhlji kot glava koker španjela. Njegov razbrazdan obraz je ob bingljanju blaga, ki sta nihali kot afriški uhani, risal prav smešno sliko, a se zaradi njihovega grozečega pogleda nisem upala nasmejati.
»O čem neki blebetaš ženščina? A si zblojena? Napiješ se ga vsak večer, če ti uspe. Včeraj si bila posebej divja, stepla si se s trgovko v špeceriji in skoraj napadla policista v parku. Če te ne bi odvlekli stran, bi danes spala v zaporu. In mi danes ne bi poslušali tega sranja.«
Prijela sem se za podpludbo na levem očesu in razmišljala o nasilju, ki bi ga naj izvedla včeraj. Ničesar se nisem spominjala. Popolna praznina. In nikakor nisem mogla povezati pretepa z mojimi načeli, kajti vsakršno nasilje je v absolutnem navzkrižju z mojo etiko.
»Aha, odtod torej moje črno oko,« sem se pretvarjala in se tesneje zavila v jakno. V iskanju drobcev spomina sem se začela spet prestavljati z nogama na mestu. Oplazili so me s malodušnim pogledom, zavili z očmi in me prepustili korakanju v prazno.
V motrenju plamenov, ki so objemali krompir in jih barvali v lepo rjavo barvo, sem opazila, da nad našimi glavami nebo preletavajo vrane. Njihovo krakanje jih ni zmotilo pri opazovanju toplega obroka pod mrzlim obzorjem kot jih ni motilo mojo živčno prestopanje.
»Vem, da mi ne boste verjeli,« sem začela čez čas, ko sem zbrala dovolj poguma, »a ne vem, o kateri osebi govorite. Jaz nisem ta ženska. Ne vem, kako sem se znašla v njeni koži. Jaz sem nežna, prijazna in nikoli se ne bi napila...« sem se trudila pojasniti.
Začeli so se krohotati so se in me pogledovali kot, da trdim, da sem s svojo podobo zmagala na tekmovanju za najbolj elegantno oblečeno žensko leta.
Prvi, ki je med smejanjem prežvekoval razpokano lupino krompirja, je začel okoli sebe pljuvati olupke in ji namenil oster pogled in še ostrejše besede:
»Nazadnje si take besede srala dve leti nazaj. Od takrat na vsake kvatre pridrsaš v našo družbo kot zombi iz noči in nas gledaš kot, da nas prvič vidiš.«
Drugi, tisti, ki je ves čas samo mencal, je v znak strinjanja pljunil olupke v ogenj.
Prvi je razburjeno nadaljeval:
»Dovolj imamo tvojega fantaziranja. Stopi v Realnost. Nisi angel, temveč brezzoba, zapita babnica. Tvoje življenje je repa in ne pečen krompirček. Sprejmi to. Ko si trezna, si cmerav otrok, ki govori o Gandiju in filozofiraš o plemenitosti. Odjebi že enkrat s takšnimi slaboumnimi kozlarijami!«
Tretji ji je s sočutnim pogledom ponudil steklenico pijače:
»Vzemi, da ti kri zaplapola trezneje.«
Nezavedno sem stegnila roko, da bi pomirila možganski ogenj, kajti para njihovih besed mi je zameglila razsojanje, zato sem med srkanjem smrdljive brozge mrzlično iskala odgovore, a vprašanja so našla le prazne lupine na plaži. Ob pogledu na te izsušene starce pred seboj in ogaben okus pijače se mi je začelo vrteti. Brcnili so mi zaboj in brez razmišljanja sem sedla nanj. Po nekaj minut zrenja v plamene sem jih ponovno vprašala:
»In zakaj me ne pustite, da se utopim v pijači?«
»Tudi mi smo se večkrat to vprašali, a ne Mlaskajoči?« je dejal Prvi.
»Odgovor danes več ni pomemben,« je dejal Mlaskajoči, tisti, ki je ime dobil najverjetneje zaradi mlaskanja.
»Pomemben je občutek, ki nam ga daješ vsak dan. Greješ nas s svojimi iluzijami. Mi smo svoje že davno izgubili. Si naš sanjač, ki nas opominja, kaj se zgodi, če se ne zmoreš soočiti svojo naravo in se kljub ceni lastnega propada še vedno upiraš toku,« ga je dopolnil Prvi.
»Ampak poglejte me!« sem začela glasno kričati v njih kot divje morje v čeri.
»Ste popolnoma nori? Se včeraj sem zaspala z dotikom moške roke na dojki, danes pa zmrzujem tukaj z vami pod mostom in pijem to ceneno, smrdljivo vino. Kje je moj gladka koža? Hočem nazaj svoje življenje! A je treba živeti pod mostom, če hočeš ostati zvest svoji Naravi?« sem kričala tako glasno, da je vran, ki je na tleh kljuval med krompirjevimi olupki, prestrašeno odletel.
»Vedno nam ponujaš drugačno zgodbico. Enkrat si zabluzila, ker si izgubila dedca, drugič sina, tretjič službo. Sicer pa itak ni Važno. Resnico veš samo ti. Pa se zmeni s seboj že enkrat jebenti in nam nehaj težit!« je rekel tisti z izrazitim nosom, ki so ga klicali Nosati.
»Ampak kako sem se znašla tukaj?« sem jih pogledala roteče.
»Občasno prideš v našo lovišče. To je vse kar vemo,« je Nosati odrdral na hitro, da bi se otresel njenega nadležnega spraševanja.
»Nič torej,« sem si odgovorila v brado in srknila požirek iz steklenice in jo podala naprej v krog.
»Kako nič? Kaj bi sploh rada? Zapravljamo besede,« je zabrusil Pasjeglavec, tisti, ki je nosil kapo s podobo koker španjela in se dvignil z zaboja, da je lahko videla njegov jezen obraz:
»Poglej me! Zaplodil sem šest otrok trem različnim ženskam. Zaradi neplačevanja preživnine sem pristal v zaporu. Potem visel na štriku v mrazu in vročini in opravljal višinska dela dokler nisem zaradi obnemoglosti pristal na ulici. Otroci me nočejo poznati. Niti eden! Sramujejo se me prijatelji. Na ulici se obračajo stran in se delajo kot, da me ne vidijo. Za kaj naj torej živim? No, povej mi!«
V spoznanju, da odgovora ne skrivajo pred menoj in da sem še vedno neznanka sama sebi, sem nemočno sklenila roki v zraku in v nebo zakričala:
»A vesolje ni pobožalo moje karme?«
Pasjeglavec je vrgel zamašek na tla in popil preostanek pijače v steklenici. Potem je splaknil s pijačo po ustih in jo pljunil v ogenj. Iz ognja je bruhnil plamen. S sevajočo toploto je dobil znak, da ji odgovori na vprašanje:
»Karma nima teže, ki si si jo naložila Ženščina. Utapljaš se v lastni senci. Mi smo s tem obračunali. Ti pa se še vedno upiraš. Če bi bila premalo nezadovoljna, ne bi imela želje po spremembi, pri tebi pa je preveč nezadovoljstva, kar v tebi ustvarja nezmožnost za spremembo. In tukaj smo vsi zaštrikali v življenju. Stojimo na mestu in se grejemo pod milim nebom ob ognju, namesto, da bi si božali riti v topli postelji.«
»Nehajte me že preganjati!« sem med solzami izdavila, si z rokami prekrila obraz in se prepustila trenutku. Popek trpljenja se je odprl v glasno ihtenje, kar je možakarje zamrznilo v nadaljnjem pljuvanju besed.
Glas se mi je tresel kot v verigah pod oknom, ki gledajo v prostost, ko sem čez nekaj minut spregovorila v tišino:
»Veste kaj je najhuje? Zavedanje. Ko prepoznaš, da nisi to, kar si si narisal. Da svet ni to, kar si si narisal! Da si nihče in v posmeh Vesolju!«
Nosati je zavil z očmi:
»Še vedno eno in isto. Ustavi se ženska! Tvojega življenja ni konec. Bog ali nekaj kar pač je tam gori krivo za naš obstoj, te ima rad, kajti drži te zaradi nam neznanega vzroka pri življenju.«
Pasjeglavec pa je veselo dodal:
»Če že nimaš popolnega lajfa, pa imamo drug drugega!«
»Žalostno je le to, da te do danes nismo nikoli dobro nategnili, kar bi pravzaprav že pred leti morali, a nam je pijača medtem vzela vso moškost. Kurc pa takšen kurac!« je zaključil Mlaskajoči in se ob teh besedah zgrabil za mednožje ter se ob tem krohotal s svojimi obrušenimi količki v ustih.
Druga dva sta se pridružila njegovemu režanju.
Pogled na njihove osamelce v širokih nasmeških je v meni prebudilo čustvo, ki ga nisem hotela čutiti. Nežnost do teh izmozganih starcev, ob katerih sem se brez jasnega razloga počutila varno, me je umirila kot pretep pes utihne ob prihodu v svojo luknjo.
»Grem. Mrzlo je,« sem rekla in stegnila roki, da ulovim prve naletavajoče snežinke.
»Kam zdaj rineš ženščina. Pridi z nami! Kot po navadi ob četrtkih gremo na tržnico pogledat, če je kaj ostalo za žret.«
»Čakaj malo! Danes je sreda, ne četrtek. Ob četrtkih vozijo smeti v ulici pod Kalvarijo. Tam je plen vedno nadvse presenetljiv,« je popravil Pasjeglavec Nosatega.
»Ne me basat. Danes je četrtek!«
»Smetarji so točni glede dneva. Niso me še nategnili.«
»To ti praviš,« je odvrnil Nosati. »A ti več ne diši naša družba gospa?« jo je izzival Nosati.
Odkimala sem in hotela čim prej oditi stran od njihovih besed, ki so mi kričale v uho.
»Ta noč bo zelo mrzla. Sicer res nismo trije kralji, a ostani, »jo je povabil Mlaskajoči.
»Preveč je vsega za en dan. Vi kar pojdite, ne čutim lakote. Grem nazaj preden zmrznem,« sem odgovorila in jih pustila, da se dalje prepirajo.
Potegnila sem si lase pod kapuco in se obrnila s pogledom proti kartonom.
»Jutri zjutraj pridi naokoli. Bom skril kak prebavljiv kos, če ti hijeni danes ne bosta vsega pojedli,« je rekel Pasjeglavi in jo z bingljajočimi ušesi kape in toplim pogledom izpod njiju gledal kot pravi pasji prijatelj.
»Hvala,« sem zamomljala s hrbtom obrnjenim stran od njihovih obrazov in s pogledom na njihov dom, ki je z nastlanimi smetmi in z revščino zeval iz zlatega okvirja dobrote, požrla cmok nastajajočih solz.
Neznane sile so mi poslale tisto, kar sem v tistem hipu najbolj potrebovala.
Človeka, katerega ne bi nikoli poklicala, niti mu dala karkoli.
Nevihta, ki se je zbirala v glavi, se je zvila v klopčič in me pomirjeno odkotalila do mesta, kjer sem se pred nekaj urami zbudila.
Mesto je bilo skrito pod mostom ravno dovolj daleč pred očmi mimoidočih, da niso videli moje kričeče bede.
Zavila sem se globoko v plastični kokon in ulegla na kartone na tla. Želela sem zbežati domov, a nisem vedela kje je moj dom. Namesto tega sem se še tesneje zavila in čakala na odrešitev z novim jutrom.
Ob toploti, ki je začela prežemati moje telo, sem zapadla v razmišljanje. A sem res bojim trezno gledati življenju v oči? A se bojim Starke v sebi? Samodestruktivnost je hudičevo psihološko sranje je vedel že Van Gogh, ko si je odrezal uho. Kaj je sploh tukaj resničnost?
Od nekdaj sem v svoji trdni veri namreč menila, da bom zmogla prenesti vse, karkoli mi pošlje vesolje. Izkušala sem moč duha in si izmišljala v mislih vsakovrstna zla, ki bi me utegnila zadeti – ječo, celo smrt, a izdaje življenja si nisem tako predstavljala.
In prav danes je to tisto, na kar mislim, ne vedoč, ali bom prenesla ali ne.
Kaj se je zgodilo od včeraj, da danes ne morem več prenesti? Duša mi je postala tako občutljiva, da je minulo življenje, ki je nosilo krinko sreče sedaj izgubilo tančico zastrtosti in zazevalo je trpljenje. Vid je postalo moje Srce.
Stvari, ki jih nočem videti, mi silijo v oči. Mi meglijo pogled.
Ob zvonjenju besed, ki so udarjale v meni kot Rotterdamski zvonar, je bolečina zamrznila znotraj telesa, da nisem zmogla izustiti ne krika, ne premika. Bolečina je zevala skozi pore v prostor.
A zvezdno nebo nad menoj se ni zmenilo za moje melanholično utapljanje, temveč je dinamično poplesavalo v svojem ritmu plesa in koketiralo z zvezdami.
Vame je pihala nedolžna tišina.
A moje oči niso videle zvezd. In niso slišale nedolžne tišine.
Videle so le njen odklon nekje daleč v preteklosti.
In ušesa se niso potopila v tišino, temveč so poslušala hropenje nekje znotraj mojega drobovja.
Zaželela sem si, da bolečina pove svojo zgodbo, da se bom končno umirila.
V tem bobnenju besed na prizorišču bitke nisem opazila, da se je medtem že čez nebo razlilo morje večera, ki me je s svojo uspavanko zazibalo v spanec.
Čez neznano število ur me je prebudil znani zvok.
In preden sem uspela prižgati svetilnik dogajanja okoli sebe, sem s trepalnicami pometla pristanek muhe na vekah in v šarenici očesa, ki je uzrla svetlobo novega jutra, je eksplodirala barva spoznanja, da življenje ni to, kar vidiš skozi objektiv.
Življenje je paralaksa le - tega.
TRDOVRATNA ILUZIJA
Kdo sem?
Bitje vrste Homo sapiens, zgrajeno iz 100 milijard celic, kar je vsaj tisočkrat več, kot je zvezd v Mlečni cesti.
Sem skrajno zapleten sistem, ki ima za seboj 500 milijonov let evolucije, in se upravlja, oskrbuje ter zdravi sam.
Sem rjavolaska z 105.000 las na glavi.
Pod frizuro me krasijo možgani, sestavljeni iz 70 vode in so omrežje milijarde nevronov, ki z električnimi impulzi potujejo po nevronih s hitrostjo 320 km/h ter mi omogočajo, da si zapomnim okoli 10 milijard informacij.
Možgani me definirajo.
To sem jaz.
Moški sicer imajo večje možgane, a ženske imamo večjo površino.
Sem čudovito telo z več kot 100 milijard živčnih celic med seboj povezanih z bilijo¬ni kontaktnih mest, imenovanih sinapse. Iz tega nastane več kombinacijskih možnosti, kot je atomov v vesolju.
Zjutraj, ko se zbudim in zvečer preden zaspim, preteče čez moj nos in grlo okoli 10.000 litrov zraka.
S tem moje celice v enem samem dnevu dobijo po hemoglobinu okoli 600 litrov kisika, ki se prenaša po skoraj 96.000 kilometrih žil in 780.000 kilometrov dolžine živčnih vlaken.
V tem klobčiču je bilo pred osemnajstimi spleteno bitje, kateri obstoj je biološko gledano čudež, saj sta vsaj dve od mnogih milijard celic, ki s smrtjo telesa propadejo, postali nesmrtni.
Če upoštevamo pri tem, da moški vsako sekundo proizvede 1000 spermijev, na dan 300.000 milijonov, kar se sliši veliko, a le 1 spermij pride do jajčeca in ga oplodi.
A se naj tolažim, da ima sin od tega jajčeca in spermija od mene oziroma očeta le polovico zapisa, preostalo je DNK?
Sicer pa je že od 24. tedna svojega življenja slišal kako burno in zaletavo življenje je gradila njegova mama, ki je z vsakim korakom premaknila 200 mišic in vsakim poljubom 34 obraznih mišic.
Vsak zunanji dražljaj je vzvaloval moj najtežji organ z okoli 4 kg, ki me ovija kot prosojen plašč s površino približno 2m.
Koža me ščiti pred mrazom, izsušitvijo, poškodbami, vročino in tvori zid pred strupenimi snovmi in je hkrati tudi čutilo z neverjetno velikim številom rahločutnih živčnih celic.
Je moja vizitka s katero se predstavim ljudem in ki izdaja številne informacije: Starost, zdravstveno stanje in občasno tudi čustveno stanje.
Kolerični skelet z 206 kostmi je v 43 letih dodobra razdražila moj želodec, ki dnevno proizvede do 2 litra kisline, ki je tako močna, da lahko razžre tudi britvico.
A filozofija Vzhoda in Zahoda mi je nalila v skodelico spoznanje, da vse mine.
In vse se na novo rodi.
Vsakih sedem let se moje fizično telo celo povsem obnovi, kar pomeni, da sem doživela obnovo že 6 krat.
Ker se skoraj vse celice v našem telesu zamenjajo v sed¬mih mesecih, pomeni, da sem se celično rodila že 67 krat.
Vsako leto se zamenjam več kot 98 odstotkov vseh atomov v telesu in vsake tri mesece zamenjam tudi vse molekule DNK, ta vir inteli¬gence vsake celice, ki upravlja in obnavlja ves organizem.
Približno vsak mesec se popolnoma obnovi moja koža, od tega se maščobne celice zamenjajo vsake 3 tedne, celice v želodčni steni se zamenjajo približno v petih dneh.
Črevesna sluznica pa se spreminja in obnavlja iz trenutka v trenutek med samim procesom prebave hrane.
A brez vode ne preživim niti enega tedna, saj voda v našem telesu predstavlja 60 telesne mase.
Ob teh številnih ponavljajočih rojstvih v telesu se kot edino živo bitje na Zemlji zavedam svoje lastne umrljivosti…
Kaj bom ?
1190 truplo v Mariboru, od tega 620 ženska.
3358 truplo v podravski občini.
19.334 truplo v Sloveniji, od tega 9779 ženska.
In če bi bila letos stara 100 let, bi bila 94 ženska v Sloveniji, ki ji je uspelo brez razširjenega srca in zamašenih žil doseči to zavidljivo starost.
Bom le številka v statističnem letopisu Republike Slovenije.
Osmrtnica na predzadnji strani v časopisu.
Nasmešek iz fotografije v albumu.
Miselni spomin nekomu, ki sem mu bila blizu Srca.
In ko tudi miselni spomin ne bom več, bom le še piš peresa energije.
Daljni odmev.
Kaj sem bila?
Deklica s sanjami.
Zavisten Otrok.
Mati z brezpogojno ljubeznijo.
Izziv ali poraz na ljubezenski šahovnici.
Mogoče razočaranje nad Žensko.
Tujka z rdečo torbo na vlaku.
Plačnica blaga po povzetje na pošti.
Stanovalka v bloku.
Še en kupec kruha pekarne za vogalom.
Potrošnica z davčno številko 17406366.
Bralka od zadnje do prve strani.
Glasna ljubimka.
Oboževalka marcipana.
Ženska brez dlake na jeziku.
Strastna lenoba.
Mogoče nočna mora?
Ni pomembno.
Kaj je pomembno in smiselno?
Ohraniti ravnovesje.
V utrinku telesne smrti se bom vrnila nazaj v temno energijo, ki se je rodila pred približno 13,7 milijarde let iz atoma zgoščene temne snovi.
Kajti Vesolje je iznašlo način, s katerim naravi preprečuje, da bi se vse zgodilo naenkrat.
Rojstvo, življenje in smrt bivajo v ravnovesju.
Preteklost, sedanjost in prihodnost so le trdovratna iluzija časa.
LJUBEZEN JE ČRNA
Vsebina SMS- a je bila kratka:
»Odjebi.«
Hlastajoče je iskala na ekranu besedo pošlji in v razburjenju, ker tipka ni hotela podleči volji njenega prsta, je vrgla telefon na kavč, da se je razletel v dva kosa, stopila do balkonskih vrat in jih odprla, da je mrzel zrak, ki je buhnil v njen razgreti obraz, poparil vročino, ki ji je paralizirala možgane.
Oči so imele stekleni in slepi pogled in so divje gledale v zelene zaplate v daljavi, ki so vabile s svojo uglašeno glasbo barv in v naročju oblakov klicale sirene narave.
A strah in nemoč sta vladali v tem telesu odrevenelem v krču, zato je parna lokomotiva njenih misli, ki je drvela nad to spokojno sliko pokrajine na terasi balkona, potrebovala polne štiri minute, da je okovan obraz dobil pridih poletne sapice nad žgočim travnikom.
In vsebina SMS-a, ki je plesala na nebu in v njenem drobovju, se je odprla v njeni glavi v svoji razteznosti in razsežnosti:
»Kdo še sploh verjame v ljubezen? Ljubezen te pogubi. Ljubezen prodre do korenin in jih strese tam, kjer se oprijemlje zemlje. Bedak je tisti, ki verjame v njen rožnat, nedolžen pogled. Vse je laž! Ljubezen je črna. Definitivno je črna. In ta idiot, s katerim sem zadnje pol leta obračala rjuhe, meni, da je simpatičen s svojo optimizacijo? Kdo si želi prenašati človeka, ki drugače misleče označuje za slaboumna bitja? Nočem ga videti! Nikoli več! Egoist! Samovšečnež! Okostnjak primitivnosti!« je bruhalo v njej.
S tem vozlom grenkih besed, ki so jo peljala čez strugo notranjega monologa, je vzela v roke zalivalko in začela v želji, da umiri blodajoči kaos čustev, zalivati rože, ki so spokojno cvetele v lončkih:
»Ljubezen te požre, posesa, posrka ti kot vampir vso svetlobo in te prepusti neznani divjini, bolečini in goloti odnosa. V nepreštevnih zavojih te ovije okoli prsta. In potem zategne vozel.
Kako ubežati temu začaranemu krogu? Lahko tečeš stran kolikor želiš, a ni ji možno ubežati. Kot črna luknja v vesolju, v kateri je težnostno polje tako močno, da ubežna hitrost presega hitrost svetlobe, ne moreš ubežati njeni privlačni sili. Nič ne more uiti, niti svetloba”, so deževale besede v njenem razmišljanju.
»Saj to je To! Preprost zakon astrofizike! Eno in drugo funkcionirata v vseh kotih vesolja enako! Črna luknja nastane iz zvezde, ki se po eksploziji zaradi gravitacije sesede sama vase brez meje. Ljubezen nosi identično delovanje. Po eksploziji čustvene nabitosti zaradi gravitacije privlačnost izgori in se sesede sama vase. Je lahko tako preprosto? Je ljubezen, ki prehitro izgoreva, obsojena na črno luknjo?«
Odložila je v hipu zalivalko in začela zlagati lončnice s tal na mizo ter premlevala novonastalo miselno paralelo:
“Klasična splošna teorija relativnosti predpostavlja, da s črne luknje ne moremo odnesti nekaj mase, ne moremo posvetiti s svetilko, niti se ne moremo od zunaj dokopati do nobenih podatkov o snovi, ki je vstopila v črno luknjo. Torej tudi ljubezni ni mogoče odnesti.«
Sesedla se je na stol ob mizi in odložila lončnico.
Začele so ji teči solze.
»Ždim tukaj kot hrček v luknji, miselno kastriram znova in znova konstrukt najine ljubezni in ob tem lepim zakone Vesolja v ljubezenski roman. Kakšen idiotizem! Vse, kar si želim, je njegov objem, dotik! In kakorkoli obrnem to skodelico, ga pogrešam. Pogrešam najino prepiranje za mesto na sedežni. Pogrešam se smejati njegovim brezveznim, neokusnim šalam. Pogrešam njegov vonj v zatilju.
A Čas na Zemlji teče drugače. čas na Zemlji ima drugačen navoj.
In ni mogoče potovati na rob Galaksije, da bi lahko gledala ponovno rojstvo najine ljubezni.«
Obraz je dobil mehkobo sveže opranega perila v poletnem jutru, ki se boža z vetrom.
Z rokami si je obrisala solze in v želji potisniti bolečino pod okrilje razuma, je nadaljevala z mislijo o črnih luknjah:
Znanstveniki trdijo, da črne luknje ne obstajajo v smislu, da so to objekti, od katerih niti svetloba ne more pobegniti, temveč posrkajo energijo in maso za dolga obdobja, a na koncu same razpadejo in »umrejo«. In ko nastopi »smrt«, se vsebina luknje vrne nazaj v nedoločljivi horizont dogodkov in ostane v našem vesolju. Vse informacije ostajajo v našem vesolju.
To pomeni, da če ostanejo vse informacije znotraj vesolja, ostane vsebina ljubezni znotraj nas.
Za vedno.
Je tam.
Sije znotraj nas kot svetilka, četudi je že zdavnaj izgubila svojo moč, maso.
Sije, četudi je zunaj črnina.
Ljubezen daje sebe in jemlje samo iz sebe.
Ko spoznaš bolečine prevelike nežnosti, ko se raniš s svojim lastnim razumevanjem ljubezni, začneš krvaveti voljno in radostno.
Šele takrat se prebudiš z žametnim pogledom in zaspiš s svetlobo na ustnicah, četudi je zunaj senca spominov.
Tega mi ne more nihče odvzeti!
Veselo je poskočila s stola, odšla s terase nazaj v sobo, in za seboj zaprla balkonska vrata.
Poiskala je kosa telefona na kavču, ga sestavila nazaj v delujočo obliko in poiskala sporočilo med osnutki.
Pri tem jo je obšla še ena misel 62- letnika:
»Zato ni nobene možnosti, da bi s črnimi luknjami potovali v vzporedna vesolja. Če skočiš v črno luknjo, bosta tvoja masa in energija vrnjeni v naše vesolje. A v drugačni obliki, ki bo vsebovala vse informacije, kakšni ste bili, čeprav boste neprepoznavni.«
Čez obraz se ji je razlezel nasmešek.
»Vstopil si v školjko mojega Vesolja, kjer te doživljam med vzdihi zvezd, ki se sesedajo vase. Tam tudi ostani in sij kot črna luknja,« si je rekla na glas.
Spustila je prst s tipke pošlji, pritisnila namesto tega izbriši sporočilo in odložila telefon na mizo.
V NJENI KOŽI …
»Prekleta muha!« sem izstrelila z jezikom, zamahnila z roko po zraku in obrnila telo v želji, da se skrijem pred njenim nadležnim posedanjem na koži. A ob tem obratu sem z medenico udarila v kamen. Le- ta bolečina me je predramila, tako, da sem počasi stegnila levo nogo, a je telo zdrsnilo navzdol po grbinčastem bregu in z nogama sem zabingljala nad vodno gladino.
Telesno neravnotežje me je premaknilo iz stanja sanjske tančice v proces povezovanja prostora in časa. Oči so začelo dojemati položaj telesa, ki je bil pitonsko zavit v polivinil na kosih kartona.
Glede na to, da sem zvečer zaspala v mehki bombažni odeji in telo ni plavalo na vzmetnici kot po navadi, se mi je dana situacija zdela jako čudna. Še bolj čudno je bilo to, da moje telo ni bilo takšno kot sem se ga spominjala od včeraj, ko sem šla v posteljo, temveč je imelo drugačen vonj, barvo in obliko. Koža na rokah je bila razpokana in nohti zapacani s črno zemljo so štrleli iz strganih rokavic. Telo, zavito v raznobarvne kose oblačil, je trepetalo od mrazu,ki je polzel kot voda skozi vse plasti obleke.
Kje sem? Kako sem se znašla na tem mestu? Kaj delam v tej koži?
Vprašanja so ostala na postaji razmišljanja, saj je bila situacija preveč morbidna, da bi jo moj um uspel ponotranjiti. Vlak dogajanja je odbrzel z očmi, ki so se uspele ustaviti nad vodo, ki me je omejevala, da bi se moje telo kotalilo naprej in navzdol.
Z očmi sem zaplavala v odsev nad vodno gladino in v hipu odskočila s pogledom, kajti podoba ženske, ki sem jo uzrla, me je prestrašila. Srce mi je začelo utripati s hitrostjo kolibrijevih kril.
Nekajkrat sem globoko vdihnila skozi usta in šele ko sem se umirila v dihanju, sem si drznila stopiti nazaj v vidno polje nad vodno ogledalo. Pomahala sem z roko pred seboj in ženska s počečkano frizuro mi je gib vrnila nazaj.
»Ne!« sem zakričala.
Ne je odgovoril moj odmev v vodi.
Zgrabila sem se za lase in stisnila čeljust, da so zazevali prazni prostori v ustih.
Ženska z zlepljenimi lasmi in brez zob se mi nasmejala z gladine.
»To nisem jaz!« me je zgrozilo. »Zakaj sem tako zanemarjena? A je to morasta pravljica?« me je spraševal pogled.
Počepnila sem k bregu in približala starki svoj obraz, na katerem je zevala krvava podpludba na levem očesu, zraven pa oster pogled desnega, ki se je lepil na steno Realnosti. Apatično sem bolščala v podobo ženske, ki sem jo baje predstavljala.
Neslišno sem sopla v upanju, da nihče ne bo videl trepetajočih ustnic in noro zbeganih oči.
Kje je mehko pregrinjalo, ki me omamlja z vonjem po sivki? Je sploh kdaj tak vonj obstajal? Če je, zakaj je izginil? Kam se je potopila soba z velikimi okni skozi katera je vsako jutro bilo slišati ples listov in opazovati njene sence na žametnih stenah?
Stegnila sem roko in skušala izbrisati obline grobe podobo na gladini. A izrisana podoba starke mi je ponudila iz vode roko kot, da sem solzni otrok, ki potrebuje nekoga, da ga bo tolažil.
Nisem hotela starkine tolažbe! Nisem hotela čutiti njen pogled! Nisem hotela jokati, a zimski veter se je že dvignil…zaprla sem oči in se predala trenutku, ki je padel kot uničujoč komet iz paralelnega sveta.
Tako zatopljena v lastno grozo sem čepela ob bregu dokler me ni iz naslajanja predramil smeh, ki je prihajal na drugi strani mosta nekaj metrov stran od mesta, kjer sem se prebudila.
Z razdalje, kjer sem čepela, sem razločila tri osebe, ki so sedele okoli svetlobe.
Brez razmišljanja sem pograbila jakno, ki je ležala pod kartoni. Iz žepa jakne je padel na tla račun in nekaj drobiža. V hipu sem obrnila vse žepe navzven kot jezike na obrazu, da bi našla karkoli, kar bi mi povedalo kaj več o tem, kdo sem.
Ničesar ni bilo, kar bi v meni prebudilo kakršenkoli spomin. Ne ključev, telefona ali fotografije. Ničesar. Z rokami se prebrskala umazana tla okoli mesta, kjer sem se zbudila, a vse, kar je ležalo zraven kartona in polivinila so bili gumijasti škornji. Zvrnila sem premražene noge v tri kose blaga, jih tako zavite obula v škornje, a še vedno sem se počutila golo. Golo ne zaradi mraza, ki me je silil v premikanje, temveč golo kot človek, ki mu je včeraj nekdo slekel življenje, ki ga je do tedaj imel, a danes tava naokoli brez vsebine kot izpihnjeno velikonočno jajce.
S takšno olupljeno sliko realnosti sem začela hoditi okoli kartonov. Stala se pred zaprtimi vrati v mrazu in bilo me je strah, da se ne bodo nikoli odprla. Kot list na odmrli veji sem začutila, da bom padla in da ne bom mogla storiti nič pred razdivjanimi silami nad seboj. Objel me je obup. Pokrila sem si obraz, da bi izginila iz filma, v katerem nisem hotela biti junakinja. A film se je vrtel naprej. In jaz sem še vedno bila junakinja v mavcu, ki me je držal pokonci, težek kot svinec.
V tej kamniti skorji znotraj glave sem odšepala počasi do mesta, kjer so sedeli starci, v upanju, da me poznajo in da mi pomagajo vrniti se v svojo staro življenje za katero nisem vedela kje je. Niti pomislila nisem, da so oni morebiti tisti, ki so mi povzročili podpludbe. Mraz je bil močnejši od previdnosti. Vabil me je njihov topel ognjeni obroč.
Prehodila sem razdaljo mimo mosta v nekaj minutah in se ustavila meter od ognja. Sedeli so mi nasproti na lesenih zabojih in se ukvarjali s pripravo ostrenja palic za peko krompirja. V zraku je dišalo po zažganih krompirjih. Na desni sem na tleh zagledala brozgo izpljuvanih olupkov. Zaradi nenadnega nelagodja sem začela prestopati z nogami na mestu. Možakarji, ki so dotlej nepremično zrli v svojo večerjo na palici, so ob njenem čudnem poplesavanju pred ognjiščem dvignili glave in jih v istem hipu tudi spustili.
To se mi je zdelo nenavadno, a sem misel odrinila iz slike in se raje posvetila okvirju prizora, ki so ga predstavljali s svojimi podobami.
Prvega sem težko videla v obraz, saj se je skrival pod čudno neprepoznavno gmoto blaga preko glave. S pogledom je pazil na steklenico pijače, ki je ležala ob njegovih nogah.
Drugi, ki je gledal v svojo palico ponosno kot vitez meč, s katerim se bo podal v križarsko vojno, je mencal z usti kot, da je najbolj mastno pečenko.
Tretji, ki je imel nos videti kot makadamska cesta, je glasno pihal v svojo vročo krompirjevo lupino in se zibal na zaboju.
Tako sedeči okoli ognja, ki je v dan že rezal prve lise večera, so starci delovali kot demonske sence iz dežele onkraj, kjer živijo temni bogovi.
Prvi, tisti, ki je sedel najdlje od ognja, me je vprašal.
»A si se že streznila?«
»Prosim?« sem ga debelo pogledala. »A sem včeraj preveč spila?« sem zmedeno nadaljevala.
»Preveč spila? Pijanka nora, piješ kot kamela. A če bi bilo samo to, bi bila še znosna,« ji je odgovoril drugi, tisti, ki je ves čas mlaskal z usti.
Zaprepadeno sem se zagledala v njihove obraze kot, da govorijo o neki drugi osebi, ne o meni, ki spijem kozarec vina le ob rojstnodnevnih priložnostih.
»Ampak jaz ne pijem in … kako to mislite če bi bilo samo to?«
Spogledali so se, glasno nasmejali in mož z izrazitim nosom je vzkliknil:
»Spet eden njenih črnih trenutkov. Kaj menita kako dolgo bo jo držalo tokrat? Tri dni? Mogoče pet?«
Prvi je pokazal svojo glavo bližje kurišču in na glavi se mu je izrisala gmota blaga, ki je bingljala z uhlji kot glava koker španjela. Njegov razbrazdan obraz je ob bingljanju blaga, ki sta nihali kot afriški uhani, risal prav smešno sliko, a se zaradi njihovega grozečega pogleda nisem upala nasmejati.
»O čem neki blebetaš ženščina? A si zblojena? Napiješ se ga vsak večer, če ti uspe. Včeraj si bila posebej divja, stepla si se s trgovko v špeceriji in skoraj napadla policista v parku. Če te ne bi odvlekli stran, bi danes spala v zaporu. In mi danes ne bi poslušali tega sranja.«
Prijela sem se za podpludbo na levem očesu in razmišljala o nasilju, ki bi ga naj izvedla včeraj. Ničesar se nisem spominjala. Popolna praznina. In nikakor nisem mogla povezati pretepa z mojimi načeli, kajti vsakršno nasilje je v absolutnem navzkrižju z mojo etiko.
»Aha, odtod torej moje črno oko,« sem se pretvarjala in se tesneje zavila v jakno. V iskanju drobcev spomina sem se začela spet prestavljati z nogama na mestu. Oplazili so me s malodušnim pogledom, zavili z očmi in me prepustili korakanju v prazno.
V motrenju plamenov, ki so objemali krompir in jih barvali v lepo rjavo barvo, sem opazila, da nad našimi glavami nebo preletavajo vrane. Njihovo krakanje jih ni zmotilo pri opazovanju toplega obroka pod mrzlim obzorjem kot jih ni motilo mojo živčno prestopanje.
»Vem, da mi ne boste verjeli,« sem začela čez čas, ko sem zbrala dovolj poguma, »a ne vem, o kateri osebi govorite. Jaz nisem ta ženska. Ne vem, kako sem se znašla v njeni koži. Jaz sem nežna, prijazna in nikoli se ne bi napila...« sem se trudila pojasniti.
Začeli so se krohotati so se in me pogledovali kot, da trdim, da sem s svojo podobo zmagala na tekmovanju za najbolj elegantno oblečeno žensko leta.
Prvi, ki je med smejanjem prežvekoval razpokano lupino krompirja, je začel okoli sebe pljuvati olupke in ji namenil oster pogled in še ostrejše besede:
»Nazadnje si take besede srala dve leti nazaj. Od takrat na vsake kvatre pridrsaš v našo družbo kot zombi iz noči in nas gledaš kot, da nas prvič vidiš.«
Drugi, tisti, ki je ves čas samo mencal, je v znak strinjanja pljunil olupke v ogenj.
Prvi je razburjeno nadaljeval:
»Dovolj imamo tvojega fantaziranja. Stopi v Realnost. Nisi angel, temveč brezzoba, zapita babnica. Tvoje življenje je repa in ne pečen krompirček. Sprejmi to. Ko si trezna, si cmerav otrok, ki govori o Gandiju in filozofiraš o plemenitosti. Odjebi že enkrat s takšnimi slaboumnimi kozlarijami!«
Tretji ji je s sočutnim pogledom ponudil steklenico pijače:
»Vzemi, da ti kri zaplapola trezneje.«
Nezavedno sem stegnila roko, da bi pomirila možganski ogenj, kajti para njihovih besed mi je zameglila razsojanje, zato sem med srkanjem smrdljive brozge mrzlično iskala odgovore, a vprašanja so našla le prazne lupine na plaži. Ob pogledu na te izsušene starce pred seboj in ogaben okus pijače se mi je začelo vrteti. Brcnili so mi zaboj in brez razmišljanja sem sedla nanj. Po nekaj minut zrenja v plamene sem jih ponovno vprašala:
»In zakaj me ne pustite, da se utopim v pijači?«
»Tudi mi smo se večkrat to vprašali, a ne Mlaskajoči?« je dejal Prvi.
»Odgovor danes več ni pomemben,« je dejal Mlaskajoči, tisti, ki je ime dobil najverjetneje zaradi mlaskanja.
»Pomemben je občutek, ki nam ga daješ vsak dan. Greješ nas s svojimi iluzijami. Mi smo svoje že davno izgubili. Si naš sanjač, ki nas opominja, kaj se zgodi, če se ne zmoreš soočiti svojo naravo in se kljub ceni lastnega propada še vedno upiraš toku,« ga je dopolnil Prvi.
»Ampak poglejte me!« sem začela glasno kričati v njih kot divje morje v čeri.
»Ste popolnoma nori? Se včeraj sem zaspala z dotikom moške roke na dojki, danes pa zmrzujem tukaj z vami pod mostom in pijem to ceneno, smrdljivo vino. Kje je moj gladka koža? Hočem nazaj svoje življenje! A je treba živeti pod mostom, če hočeš ostati zvest svoji Naravi?« sem kričala tako glasno, da je vran, ki je na tleh kljuval med krompirjevimi olupki, prestrašeno odletel.
»Vedno nam ponujaš drugačno zgodbico. Enkrat si zabluzila, ker si izgubila dedca, drugič sina, tretjič službo. Sicer pa itak ni Važno. Resnico veš samo ti. Pa se zmeni s seboj že enkrat jebenti in nam nehaj težit!« je rekel tisti z izrazitim nosom, ki so ga klicali Nosati.
»Ampak kako sem se znašla tukaj?« sem jih pogledala roteče.
»Občasno prideš v našo lovišče. To je vse kar vemo,« je Nosati odrdral na hitro, da bi se otresel njenega nadležnega spraševanja.
»Nič torej,« sem si odgovorila v brado in srknila požirek iz steklenice in jo podala naprej v krog.
»Kako nič? Kaj bi sploh rada? Zapravljamo besede,« je zabrusil Pasjeglavec, tisti, ki je nosil kapo s podobo koker španjela in se dvignil z zaboja, da je lahko videla njegov jezen obraz:
»Poglej me! Zaplodil sem šest otrok trem različnim ženskam. Zaradi neplačevanja preživnine sem pristal v zaporu. Potem visel na štriku v mrazu in vročini in opravljal višinska dela dokler nisem zaradi obnemoglosti pristal na ulici. Otroci me nočejo poznati. Niti eden! Sramujejo se me prijatelji. Na ulici se obračajo stran in se delajo kot, da me ne vidijo. Za kaj naj torej živim? No, povej mi!«
V spoznanju, da odgovora ne skrivajo pred menoj in da sem še vedno neznanka sama sebi, sem nemočno sklenila roki v zraku in v nebo zakričala:
»A vesolje ni pobožalo moje karme?«
Pasjeglavec je vrgel zamašek na tla in popil preostanek pijače v steklenici. Potem je splaknil s pijačo po ustih in jo pljunil v ogenj. Iz ognja je bruhnil plamen. S sevajočo toploto je dobil znak, da ji odgovori na vprašanje:
»Karma nima teže, ki si si jo naložila Ženščina. Utapljaš se v lastni senci. Mi smo s tem obračunali. Ti pa se še vedno upiraš. Če bi bila premalo nezadovoljna, ne bi imela želje po spremembi, pri tebi pa je preveč nezadovoljstva, kar v tebi ustvarja nezmožnost za spremembo. In tukaj smo vsi zaštrikali v življenju. Stojimo na mestu in se grejemo pod milim nebom ob ognju, namesto, da bi si božali riti v topli postelji.«
»Nehajte me že preganjati!« sem med solzami izdavila, si z rokami prekrila obraz in se prepustila trenutku. Popek trpljenja se je odprl v glasno ihtenje, kar je možakarje zamrznilo v nadaljnjem pljuvanju besed.
Glas se mi je tresel kot v verigah pod oknom, ki gledajo v prostost, ko sem čez nekaj minut spregovorila v tišino:
»Veste kaj je najhuje? Zavedanje. Ko prepoznaš, da nisi to, kar si si narisal. Da svet ni to, kar si si narisal! Da si nihče in v posmeh Vesolju!«
Nosati je zavil z očmi:
»Še vedno eno in isto. Ustavi se ženska! Tvojega življenja ni konec. Bog ali nekaj kar pač je tam gori krivo za naš obstoj, te ima rad, kajti drži te zaradi nam neznanega vzroka pri življenju.«
Pasjeglavec pa je veselo dodal:
»Če že nimaš popolnega lajfa, pa imamo drug drugega!«
»Žalostno je le to, da te do danes nismo nikoli dobro nategnili, kar bi pravzaprav že pred leti morali, a nam je pijača medtem vzela vso moškost. Kurc pa takšen kurac!« je zaključil Mlaskajoči in se ob teh besedah zgrabil za mednožje ter se ob tem krohotal s svojimi obrušenimi količki v ustih.
Druga dva sta se pridružila njegovemu režanju.
Pogled na njihove osamelce v širokih nasmeških je v meni prebudilo čustvo, ki ga nisem hotela čutiti. Nežnost do teh izmozganih starcev, ob katerih sem se brez jasnega razloga počutila varno, me je umirila kot pretep pes utihne ob prihodu v svojo luknjo.
»Grem. Mrzlo je,« sem rekla in stegnila roki, da ulovim prve naletavajoče snežinke.
»Kam zdaj rineš ženščina. Pridi z nami! Kot po navadi ob četrtkih gremo na tržnico pogledat, če je kaj ostalo za žret.«
»Čakaj malo! Danes je sreda, ne četrtek. Ob četrtkih vozijo smeti v ulici pod Kalvarijo. Tam je plen vedno nadvse presenetljiv,« je popravil Pasjeglavec Nosatega.
»Ne me basat. Danes je četrtek!«
»Smetarji so točni glede dneva. Niso me še nategnili.«
»To ti praviš,« je odvrnil Nosati. »A ti več ne diši naša družba gospa?« jo je izzival Nosati.
Odkimala sem in hotela čim prej oditi stran od njihovih besed, ki so mi kričale v uho.
»Ta noč bo zelo mrzla. Sicer res nismo trije kralji, a ostani, »jo je povabil Mlaskajoči.
»Preveč je vsega za en dan. Vi kar pojdite, ne čutim lakote. Grem nazaj preden zmrznem,« sem odgovorila in jih pustila, da se dalje prepirajo.
Potegnila sem si lase pod kapuco in se obrnila s pogledom proti kartonom.
»Jutri zjutraj pridi naokoli. Bom skril kak prebavljiv kos, če ti hijeni danes ne bosta vsega pojedli,« je rekel Pasjeglavi in jo z bingljajočimi ušesi kape in toplim pogledom izpod njiju gledal kot pravi pasji prijatelj.
»Hvala,« sem zamomljala s hrbtom obrnjenim stran od njihovih obrazov in s pogledom na njihov dom, ki je z nastlanimi smetmi in z revščino zeval iz zlatega okvirja dobrote, požrla cmok nastajajočih solz.
Neznane sile so mi poslale tisto, kar sem v tistem hipu najbolj potrebovala.
Človeka, katerega ne bi nikoli poklicala, niti mu dala karkoli.
Nevihta, ki se je zbirala v glavi, se je zvila v klopčič in me pomirjeno odkotalila do mesta, kjer sem se pred nekaj urami zbudila.
Mesto je bilo skrito pod mostom ravno dovolj daleč pred očmi mimoidočih, da niso videli moje kričeče bede.
Zavila sem se globoko v plastični kokon in ulegla na kartone na tla. Želela sem zbežati domov, a nisem vedela kje je moj dom. Namesto tega sem se še tesneje zavila in čakala na odrešitev z novim jutrom.
Ob toploti, ki je začela prežemati moje telo, sem zapadla v razmišljanje. A sem res bojim trezno gledati življenju v oči? A se bojim Starke v sebi? Samodestruktivnost je hudičevo psihološko sranje je vedel že Van Gogh, ko si je odrezal uho. Kaj je sploh tukaj resničnost?
Od nekdaj sem v svoji trdni veri namreč menila, da bom zmogla prenesti vse, karkoli mi pošlje vesolje. Izkušala sem moč duha in si izmišljala v mislih vsakovrstna zla, ki bi me utegnila zadeti – ječo, celo smrt, a izdaje življenja si nisem tako predstavljala.
In prav danes je to tisto, na kar mislim, ne vedoč, ali bom prenesla ali ne.
Kaj se je zgodilo od včeraj, da danes ne morem več prenesti? Duša mi je postala tako občutljiva, da je minulo življenje, ki je nosilo krinko sreče sedaj izgubilo tančico zastrtosti in zazevalo je trpljenje. Vid je postalo moje Srce.
Stvari, ki jih nočem videti, mi silijo v oči. Mi meglijo pogled.
Ob zvonjenju besed, ki so udarjale v meni kot Rotterdamski zvonar, je bolečina zamrznila znotraj telesa, da nisem zmogla izustiti ne krika, ne premika. Bolečina je zevala skozi pore v prostor.
A zvezdno nebo nad menoj se ni zmenilo za moje melanholično utapljanje, temveč je dinamično poplesavalo v svojem ritmu plesa in koketiralo z zvezdami.
Vame je pihala nedolžna tišina.
A moje oči niso videle zvezd. In niso slišale nedolžne tišine.
Videle so le njen odklon nekje daleč v preteklosti.
In ušesa se niso potopila v tišino, temveč so poslušala hropenje nekje znotraj mojega drobovja.
Zaželela sem si, da bolečina pove svojo zgodbo, da se bom končno umirila.
V tem bobnenju besed na prizorišču bitke nisem opazila, da se je medtem že čez nebo razlilo morje večera, ki me je s svojo uspavanko zazibalo v spanec.
Čez neznano število ur me je prebudil znani zvok.
In preden sem uspela prižgati svetilnik dogajanja okoli sebe, sem s trepalnicami pometla pristanek muhe na vekah in v šarenici očesa, ki je uzrla svetlobo novega jutra, je eksplodirala barva spoznanja, da življenje ni to, kar vidiš skozi objektiv.
Življenje je paralaksa le - tega.
TRDOVRATNA ILUZIJA
Kdo sem?
Bitje vrste Homo sapiens, zgrajeno iz 100 milijard celic, kar je vsaj tisočkrat več, kot je zvezd v Mlečni cesti.
Sem skrajno zapleten sistem, ki ima za seboj 500 milijonov let evolucije, in se upravlja, oskrbuje ter zdravi sam.
Sem rjavolaska z 105.000 las na glavi.
Pod frizuro me krasijo možgani, sestavljeni iz 70 vode in so omrežje milijarde nevronov, ki z električnimi impulzi potujejo po nevronih s hitrostjo 320 km/h ter mi omogočajo, da si zapomnim okoli 10 milijard informacij.
Možgani me definirajo.
To sem jaz.
Moški sicer imajo večje možgane, a ženske imamo večjo površino.
Sem čudovito telo z več kot 100 milijard živčnih celic med seboj povezanih z bilijo¬ni kontaktnih mest, imenovanih sinapse. Iz tega nastane več kombinacijskih možnosti, kot je atomov v vesolju.
Zjutraj, ko se zbudim in zvečer preden zaspim, preteče čez moj nos in grlo okoli 10.000 litrov zraka.
S tem moje celice v enem samem dnevu dobijo po hemoglobinu okoli 600 litrov kisika, ki se prenaša po skoraj 96.000 kilometrih žil in 780.000 kilometrov dolžine živčnih vlaken.
V tem klobčiču je bilo pred osemnajstimi spleteno bitje, kateri obstoj je biološko gledano čudež, saj sta vsaj dve od mnogih milijard celic, ki s smrtjo telesa propadejo, postali nesmrtni.
Če upoštevamo pri tem, da moški vsako sekundo proizvede 1000 spermijev, na dan 300.000 milijonov, kar se sliši veliko, a le 1 spermij pride do jajčeca in ga oplodi.
A se naj tolažim, da ima sin od tega jajčeca in spermija od mene oziroma očeta le polovico zapisa, preostalo je DNK?
Sicer pa je že od 24. tedna svojega življenja slišal kako burno in zaletavo življenje je gradila njegova mama, ki je z vsakim korakom premaknila 200 mišic in vsakim poljubom 34 obraznih mišic.
Vsak zunanji dražljaj je vzvaloval moj najtežji organ z okoli 4 kg, ki me ovija kot prosojen plašč s površino približno 2m.
Koža me ščiti pred mrazom, izsušitvijo, poškodbami, vročino in tvori zid pred strupenimi snovmi in je hkrati tudi čutilo z neverjetno velikim številom rahločutnih živčnih celic.
Je moja vizitka s katero se predstavim ljudem in ki izdaja številne informacije: Starost, zdravstveno stanje in občasno tudi čustveno stanje.
Kolerični skelet z 206 kostmi je v 43 letih dodobra razdražila moj želodec, ki dnevno proizvede do 2 litra kisline, ki je tako močna, da lahko razžre tudi britvico.
A filozofija Vzhoda in Zahoda mi je nalila v skodelico spoznanje, da vse mine.
In vse se na novo rodi.
Vsakih sedem let se moje fizično telo celo povsem obnovi, kar pomeni, da sem doživela obnovo že 6 krat.
Ker se skoraj vse celice v našem telesu zamenjajo v sed¬mih mesecih, pomeni, da sem se celično rodila že 67 krat.
Vsako leto se zamenjam več kot 98 odstotkov vseh atomov v telesu in vsake tri mesece zamenjam tudi vse molekule DNK, ta vir inteli¬gence vsake celice, ki upravlja in obnavlja ves organizem.
Približno vsak mesec se popolnoma obnovi moja koža, od tega se maščobne celice zamenjajo vsake 3 tedne, celice v želodčni steni se zamenjajo približno v petih dneh.
Črevesna sluznica pa se spreminja in obnavlja iz trenutka v trenutek med samim procesom prebave hrane.
A brez vode ne preživim niti enega tedna, saj voda v našem telesu predstavlja 60 telesne mase.
Ob teh številnih ponavljajočih rojstvih v telesu se kot edino živo bitje na Zemlji zavedam svoje lastne umrljivosti…
Kaj bom ?
1190 truplo v Mariboru, od tega 620 ženska.
3358 truplo v podravski občini.
19.334 truplo v Sloveniji, od tega 9779 ženska.
In če bi bila letos stara 100 let, bi bila 94 ženska v Sloveniji, ki ji je uspelo brez razširjenega srca in zamašenih žil doseči to zavidljivo starost.
Bom le številka v statističnem letopisu Republike Slovenije.
Osmrtnica na predzadnji strani v časopisu.
Nasmešek iz fotografije v albumu.
Miselni spomin nekomu, ki sem mu bila blizu Srca.
In ko tudi miselni spomin ne bom več, bom le še piš peresa energije.
Daljni odmev.
Kaj sem bila?
Deklica s sanjami.
Zavisten Otrok.
Mati z brezpogojno ljubeznijo.
Izziv ali poraz na ljubezenski šahovnici.
Mogoče razočaranje nad Žensko.
Tujka z rdečo torbo na vlaku.
Plačnica blaga po povzetje na pošti.
Stanovalka v bloku.
Še en kupec kruha pekarne za vogalom.
Potrošnica z davčno številko 17406366.
Bralka od zadnje do prve strani.
Glasna ljubimka.
Oboževalka marcipana.
Ženska brez dlake na jeziku.
Strastna lenoba.
Mogoče nočna mora?
Ni pomembno.
Kaj je pomembno in smiselno?
Ohraniti ravnovesje.
V utrinku telesne smrti se bom vrnila nazaj v temno energijo, ki se je rodila pred približno 13,7 milijarde let iz atoma zgoščene temne snovi.
Kajti Vesolje je iznašlo način, s katerim naravi preprečuje, da bi se vse zgodilo naenkrat.
Rojstvo, življenje in smrt bivajo v ravnovesju.
Preteklost, sedanjost in prihodnost so le trdovratna iluzija časa.
