»Oprostite,« ji je z nerodnim nasmeškom odgovorila ženska, ki je je sedela na edinem ne polomljenem plastičnem stolu na eni izmed avtobusnih postaj predmestja.
Popravila si je očala na nosu, obrnila pogled stran in se zazrla v množico luči, ki so s stolpnic kot svetlobni nasmešek osvetljevale večerno nebo ter njuni postavi na mračni postaji.
Ženska z rdeče obarvanimi ustnicami, je potegnila še zadnji dim cigarete, vrgla ogorek na tla, ga pohodila s peto škornja, si popravila mini krilo in kratko črno jakno ter stopila iz zavetja strehe postaje na rob cestišča. Dolgo časa je opazovala jekleno ožilje večpasovnice, ki je poganjala delujoči stroj večmilijonskega mesta. Hrup jo je navdihnil, da je začela postopati gor in dol ob cestišču ter s petami koketirati z mimo vozečimi avtomobili.
Ženska na ne polomljenem stolu je ignorirala njeno obnašanje, kot je ignorirala hupanje voznikov, ki so se režali izza volana. Posvetila se je božanju križa pripetega na svoji redovniški obleki, ki je skrbno skrivala vse čare telesne lepote.
A mrzel zimski veter je žensko v mini krilu pregnal nazaj pod streho postaje. Postavila se je v toplo zavetje ob redovnici, v torbici poiskala žvečilko in z glasnim žvečenjem med rdečima režama na poslikanem obrazu, skušala ubežati pred mrazom.
Redovnica se še vedno ni zmenila za njeno početje.
Obe ženski sta se namreč svojega nasprotja dobro zavedali, zato se pač nista zapletli v pogovor. A ko je ženska iz živordeče obarvanih ust pljunila žvečilko in zagrabila z bližnje kopice snega kosmič beline ter zagrizla vanj, je redovnica prekinila svojo notranjo molitev in dvignila pogled.
»A še nisi okusila snega?« jo je trdo v glasu vprašala ženska.
»Ne,« ji je zbrano odgovorila redovnica.
»Danes ima okus po robidah,« je dodala ženska.
»Prosim?« ji je odgovorila redovnica.
»Kaj te tu čudi?«
»Kako prosim?« je ponovno vprašala redovnica.
»Danes ima okus po robidah, sem rekla. Si naglušna? Že drugič ponavljam.«
»Ne, nisem. Le nisem še slišala, da bi lahko imel sneg okus.«
»Kako bi le lahko slišala. Zaprta za zidovi svojega uma in telesa.«
»Motite se«, jo je redovnica odločno zavrnila.
»Dobro. Se popravljam. Tu in tam se odpravite med ljudi in razlagate o tem kako je bog dober, milostljiv in podobne bedarije.«
»Bog je ljubezen. Tudi v vas gospodična.«
»Oh! Aleluja! Zato pa moški obletavajo moje telo. Ker so željni ljubezni, ha, ha…«
Začela se je glasno smejati in obračati glavo, da jo je možakar, ki je pravkar stopil z avtobusa, ki je pripeljal na njuno postajo, v velikem loku zaobšel. Ženska je pljunila za njim ter dalje grizla sneg.
»Ne vem kako živite in nimam namena se vpletati v vaše življenje…« je začela govoriti redovnica, da bi prekrila svojo nelagodje nad dano situacijo,
Ženska jo je prekinila:
»Nehajte. Meni je vse jasno.«
»Iz vas govori jeza.«
»Se vam zdi? A vi ste pa mirni, ker imate Boga? Jaz ne rabim posrednika, da verjamem v ljubezen. In ne rabim Svetega pisma, da si izgradim moralne in etične norme. Pravzaprav gospa, obe sva izgubljen primerek. Obe sva prodali telo za moškega. Edina razlika med nama je v tem, da so moja telesa otipljiva, vaš bog pa je fikcija, nekaj kar ne veste, če sploh obstoja. Nihče ga ne more dokazati, ne zanikati.«
»To ni res gospa. Jaz čutim Boga.«
»Tudi jaz čutim moškega oh, ja, pa še kako čutim perverzne razuzdance. In vsem je isto, da so v strahu pred intimnostjo svoj delovni čas, svoj vsakdanjik omejili na površinske, kratke stike. In da veste, večina ljudi danes živi tako. Čeprav vam bo vsak rekel, da ni del tega hladnega sveta.«
»Ne želim se vpletati v vašo razmišljanje gospodična, a sveto pismo pravi, da je tudi Marija Magdalena…« je začela redovnica.
»Ne tratite besed za prepričevanje«, jo je prekinila, »vem, kaj počnem, a preprosto ne morem živeti kot mati, ki je delala v tovarni za mizerno plačo. Gledati vsak dan kako se njeno življenje suši. Ne! Preprosteje je razkrečiti noge. In pri tem dobiti pljunek v obraz duše.«
»Ne razumem.«
»Ni vam treba razumeti. Preživeti v tej džungli ni enostavno. In če hočem plačevati šolnino, je realnost takšna, kot pač je. A nekega dne ...«
Zazrla se je v nebo kot, da njene razmišljanje razumejo samo zvezde, in nadaljevala njun pogovor, ko so luči ponovile že drugič svoj tribarvni kader.
»Saj ni vse tako črno. So jutra, ko diši po travi, ko te vonj propadajočih smeti ne moti. Ulični pijančki so ljubki in še pljunki besed mimoidočih ti ne sežejo pod kožo. To so jutra, ko ima življenje okus. Po robidah, vaniliji in cimetu.«
Nežen pogled, ki se je razkrival izpod šminke in pudra, je hitro skrila za kremžljanjem z usti in črno počečkanimi obrvmi.
»No ja, so pa tudi drugačna jutra. Jutra, ko se sivina razliva čez pohištvo v vseh svojih odtenkih v sobi in ko me niti nasmešek z plakata ne more prebuditi. Takrat se odpre pogled v najtemnejše prostore…«
Utihnila je, kajti na postajo je pripeljal avtobus. Eden tistih, ki od jutra do večera vsakih dvajset minut izpljuni množico teles, ki so se ob koncu dneva vračajo v svoje panje, množico, ki tava v brezčasovnem toku in si kupuje materialno srečo.
Ženska je odvrnila pogled od potnikov in si ponovno prižgala cigareto. Šele, ko se je pomirila z dimom, se je obrnila nazaj k redovnici.
»Gospa, če smo ljudje tako željni, potrebni ljubezni in je življenje brez ljubezni težko sranje, zakaj je človek potem danes tako osamljen, ubit v strahu, da iz sebe izvleče kakršnokoli čustvo? Od kod to?«
»Težko bi vam odgovorila na to vprašanje … vem le, da je delo z dušo dolgotrajno in ne smemo pričakovati nekakšne dokončnosti. «
»A veste, koliko ljudi poznam, ki trpijo zaradi pomanjkanja ljubezni. Ne seksa. Preprosto jim manjka druga polovica postelje.«
»Moja postelja ni prazna. Z menoj je vedno Bog,« ji je z žarom v očeh odgovorila redovnica in se prijela za križ.
»Eh, nima smisla. Predaleč ste, da bi videli oči, ki se ne prepustijo razmišljati s srcem. To je svet, v katerem obstaja samo glava, ta je pa hladna. Na srečo ste v svojem kokonu z Bogom. Jaz takšne utvare preprosto ne zmorem ponotranjiti. Saj sem s seboj, ne se bati zame. Nekaj drugega je….« Potegnila je dim cigarete, in med izpuhom izrekla tisto drugo:
»Hudo je biti osamljen med ljudmi. V množici.«
Redovnica jo je z žalostjo v očeh pogledala.
Ženska pa si je popravila jakno iz umetnega usnja, stisnila prste za robove rokavov in se ji trpko nasmehnila:
»Ne pomilujte me s tem pogledom. Jaz pomilujem svoje stranke, ki vidijo v ljubezni breme. Ki verjamejo, da ljubezen zakomplicira življenje. Verjemite, od hitrega seksa se zmanjša srce.«
Redovnica se je tedaj nasmehnila in ji odgovorila:
»Če sem jaz predaleč, da bi videla, ste vi preblizu, da bi videli.«
Ženska si je tedaj podrgnila z rokami po stegnih, da bi nekoliko skrila svoj nemočen pogled in segrela noge v mrežastih najlonkah:
»Mogoče sem staromodna, ampak mislim, da je tako in naj se mi smeje, kdor hoče. Ravno danes…« V stavku jo je prekinil zvok ustavljajočega avtomobila, ki je z utripajočim smerokazom zavil na avtobusno postajo. Odškrnila se je temna šipa sprednjih vrat in iz teme sta zaslišali glas:
»Koliko?«
»50« ,je odgovorila ženska brez obotavljanja in medtem že stopila bliže.
»Okej. Prisedi.« je odgovoril glas iz notranjosti.
V hipu je ugasnila cigareto, jo vrgla na tla, brez, da bi ogorek pohodila s peto, preverila težo torbice na rami, si obliznila usta, da so se zasvetila v svoji vlažnosti in si odprla sprednja vrata. Preden je zaprla šipo, je zaključila njun pogovor s pomežikom oči kot, da redovnico pomirja s svetom z nelepe fotografije.
Redovnica pa je v presenečenju uspela dojeti le sliko avtomobila, ki je zdrknil v strugo vsakdanjika in pustil za sabo sledove koles.
V motrenju filma njunega pogovora, ki si ga je vrtela znotraj obzorja v naslednjih minutah sedenja, jo je prekinil prihod njenega avtobusa, ki ga je prepoznala po kričečih barvah na trupu in v napisu številka 3313.
Vstala je s stola, z roko še enkrat pobožala križ okoli vratu in med čakanjem, da se izkrca zadnja skupina potnikov, potegnila z roko po kopici snega in se zagrizla v kepico na dlani.
»Kaj zijaš?« je dejala in potegnila dim cigarete.
»Oprostite,« ji je z nerodnim nasmeškom odgovorila ženska, ki je je sedela na edinem ne polomljenem plastičnem stolu na eni izmed avtobusnih postaj predmestja.
Popravila si je očala na nosu, obrnila pogled stran in se zazrla v množico luči, ki so s stolpnic kot svetlobni nasmešek osvetljevale večerno nebo ter njuni postavi na mračni postaji.
Ženska z rdeče obarvanimi ustnicami, je potegnila še zadnji dim cigarete, vrgla ogorek na tla, ga pohodila s peto škornja, si popravila mini krilo in kratko črno jakno ter stopila iz zavetja strehe postaje na rob cestišča. Dolgo časa je opazovala jekleno ožilje večpasovnice, ki je poganjala delujoči stroj večmilijonskega mesta. Hrup jo je navdihnil, da je začela postopati gor in dol ob cestišču ter s petami koketirati z mimo vozečimi avtomobili.
Ženska na ne polomljenem stolu je ignorirala njeno obnašanje, kot je ignorirala hupanje voznikov, ki so se režali izza volana. Posvetila se je božanju križa pripetega na svoji redovniški obleki, ki je skrbno skrivala vse čare telesne lepote.
A mrzel zimski veter je žensko v mini krilu pregnal nazaj pod streho postaje. Postavila se je v toplo zavetje ob redovnici, v torbici poiskala žvečilko in z glasnim žvečenjem med rdečima režama na poslikanem obrazu, skušala ubežati pred mrazom.
Redovnica se še vedno ni zmenila za njeno početje.
Obe ženski sta se namreč svojega nasprotja dobro zavedali, zato se pač nista zapletli v pogovor. A ko je ženska iz živordeče obarvanih ust pljunila žvečilko in zagrabila z bližnje kopice snega kosmič beline ter zagrizla vanj, je redovnica prekinila svojo notranjo molitev in dvignila pogled.
»A še nisi okusila snega?« jo je trdo v glasu vprašala ženska.
»Ne,« ji je zbrano odgovorila redovnica.
»Danes ima okus po robidah,« je dodala ženska.
»Prosim?« ji je odgovorila redovnica.
»Kaj te tu čudi?«
»Kako prosim?« je ponovno vprašala redovnica.
»Danes ima okus po robidah, sem rekla. Si naglušna? Že drugič ponavljam.«
»Ne, nisem. Le nisem še slišala, da bi lahko imel sneg okus.«
»Kako bi le lahko slišala. Zaprta za zidovi svojega uma in telesa.«
»Motite se«, jo je redovnica odločno zavrnila.
»Dobro. Se popravljam. Tu in tam se odpravite med ljudi in razlagate o tem kako je bog dober, milostljiv in podobne bedarije.«
»Bog je ljubezen. Tudi v vas gospodična.«
»Oh! Aleluja! Zato pa moški obletavajo moje telo. Ker so željni ljubezni, ha, ha…«
Začela se je glasno smejati in obračati glavo, da jo je možakar, ki je pravkar stopil z avtobusa, ki je pripeljal na njuno postajo, v velikem loku zaobšel. Ženska je pljunila za njim ter dalje grizla sneg.
»Ne vem kako živite in nimam namena se vpletati v vaše življenje…« je začela govoriti redovnica, da bi prekrila svojo nelagodje nad dano situacijo,
Ženska jo je prekinila:
»Nehajte. Meni je vse jasno.«
»Iz vas govori jeza.«
»Se vam zdi? A vi ste pa mirni, ker imate Boga? Jaz ne rabim posrednika, da verjamem v ljubezen. In ne rabim Svetega pisma, da si izgradim moralne in etične norme. Pravzaprav gospa, obe sva izgubljen primerek. Obe sva prodali telo za moškega. Edina razlika med nama je v tem, da so moja telesa otipljiva, vaš bog pa je fikcija, nekaj kar ne veste, če sploh obstoja. Nihče ga ne more dokazati, ne zanikati.«
»To ni res gospa. Jaz čutim Boga.«
»Tudi jaz čutim moškega oh, ja, pa še kako čutim perverzne razuzdance. In vsem je isto, da so v strahu pred intimnostjo svoj delovni čas, svoj vsakdanjik omejili na površinske, kratke stike. In da veste, večina ljudi danes živi tako. Čeprav vam bo vsak rekel, da ni del tega hladnega sveta.«
»Ne želim se vpletati v vašo razmišljanje gospodična, a sveto pismo pravi, da je tudi Marija Magdalena…« je začela redovnica.
»Ne tratite besed za prepričevanje«, jo je prekinila, »vem, kaj počnem, a preprosto ne morem živeti kot mati, ki je delala v tovarni za mizerno plačo. Gledati vsak dan kako se njeno življenje suši. Ne! Preprosteje je razkrečiti noge. In pri tem dobiti pljunek v obraz duše.«
»Ne razumem.«
»Ni vam treba razumeti. Preživeti v tej džungli ni enostavno. In če hočem plačevati šolnino, je realnost takšna, kot pač je. A nekega dne ...«
Zazrla se je v nebo kot, da njene razmišljanje razumejo samo zvezde, in nadaljevala njun pogovor, ko so luči ponovile že drugič svoj tribarvni kader.
»Saj ni vse tako črno. So jutra, ko diši po travi, ko te vonj propadajočih smeti ne moti. Ulični pijančki so ljubki in še pljunki besed mimoidočih ti ne sežejo pod kožo. To so jutra, ko ima življenje okus. Po robidah, vaniliji in cimetu.«
Nežen pogled, ki se je razkrival izpod šminke in pudra, je hitro skrila za kremžljanjem z usti in črno počečkanimi obrvmi.
»No ja, so pa tudi drugačna jutra. Jutra, ko se sivina razliva čez pohištvo v vseh svojih odtenkih v sobi in ko me niti nasmešek z plakata ne more prebuditi. Takrat se odpre pogled v najtemnejše prostore…«
Utihnila je, kajti na postajo je pripeljal avtobus. Eden tistih, ki od jutra do večera vsakih dvajset minut izpljuni množico teles, ki so se ob koncu dneva vračajo v svoje panje, množico, ki tava v brezčasovnem toku in si kupuje materialno srečo.
Ženska je odvrnila pogled od potnikov in si ponovno prižgala cigareto. Šele, ko se je pomirila z dimom, se je obrnila nazaj k redovnici.
»Gospa, če smo ljudje tako željni, potrebni ljubezni in je življenje brez ljubezni težko sranje, zakaj je človek potem danes tako osamljen, ubit v strahu, da iz sebe izvleče kakršnokoli čustvo? Od kod to?«
»Težko bi vam odgovorila na to vprašanje … vem le, da je delo z dušo dolgotrajno in ne smemo pričakovati nekakšne dokončnosti. «
»A veste, koliko ljudi poznam, ki trpijo zaradi pomanjkanja ljubezni. Ne seksa. Preprosto jim manjka druga polovica postelje.«
»Moja postelja ni prazna. Z menoj je vedno Bog,« ji je z žarom v očeh odgovorila redovnica in se prijela za križ.
»Eh, nima smisla. Predaleč ste, da bi videli oči, ki se ne prepustijo razmišljati s srcem. To je svet, v katerem obstaja samo glava, ta je pa hladna. Na srečo ste v svojem kokonu z Bogom. Jaz takšne utvare preprosto ne zmorem ponotranjiti. Saj sem s seboj, ne se bati zame. Nekaj drugega je….« Potegnila je dim cigarete, in med izpuhom izrekla tisto drugo:
»Hudo je biti osamljen med ljudmi. V množici.«
Redovnica jo je z žalostjo v očeh pogledala.
Ženska pa si je popravila jakno iz umetnega usnja, stisnila prste za robove rokavov in se ji trpko nasmehnila:
»Ne pomilujte me s tem pogledom. Jaz pomilujem svoje stranke, ki vidijo v ljubezni breme. Ki verjamejo, da ljubezen zakomplicira življenje. Verjemite, od hitrega seksa se zmanjša srce.«
Redovnica se je tedaj nasmehnila in ji odgovorila:
»Če sem jaz predaleč, da bi videla, ste vi preblizu, da bi videli.«
Ženska si je tedaj podrgnila z rokami po stegnih, da bi nekoliko skrila svoj nemočen pogled in segrela noge v mrežastih najlonkah:
»Mogoče sem staromodna, ampak mislim, da je tako in naj se mi smeje, kdor hoče. Ravno danes…« V stavku jo je prekinil zvok ustavljajočega avtomobila, ki je z utripajočim smerokazom zavil na avtobusno postajo. Odškrnila se je temna šipa sprednjih vrat in iz teme sta zaslišali glas:
»Koliko?«
»50« ,je odgovorila ženska brez obotavljanja in medtem že stopila bliže.
»Okej. Prisedi.« je odgovoril glas iz notranjosti.
V hipu je ugasnila cigareto, jo vrgla na tla, brez, da bi ogorek pohodila s peto, preverila težo torbice na rami, si obliznila usta, da so se zasvetila v svoji vlažnosti in si odprla sprednja vrata. Preden je zaprla šipo, je zaključila njun pogovor s pomežikom oči kot, da redovnico pomirja s svetom z nelepe fotografije.
Redovnica pa je v presenečenju uspela dojeti le sliko avtomobila, ki je zdrknil v strugo vsakdanjika in pustil za sabo sledove koles.
V motrenju filma njunega pogovora, ki si ga je vrtela znotraj obzorja v naslednjih minutah sedenja, jo je prekinil prihod njenega avtobusa, ki ga je prepoznala po kričečih barvah na trupu in v napisu številka 3313.
Vstala je s stola, z roko še enkrat pobožala križ okoli vratu in med čakanjem, da se izkrca zadnja skupina potnikov, potegnila z roko po kopici snega in se zagrizla v kepico na dlani.
