vsako uro prižgeš cigareto
ki šumi mimo oken
visiš v zraku kot zatišje nevihte
in občutiš pomanjkanje reda v vsem
prevelik si v svoji majhnosti plašljivih ulic
pred potezami ki jih z vsakim obratom
vdevaš vase kot lahne korake da se ne bi spotaknil
stisnjeno svetlobo držiš v pesti iz dneva v dan
kot nekdo ki ga nočejo in se ni nikoli zgodil
ODLOČITEV
danes pijem iz skodelice Angelo
tiste ki si jo prinesel iz Salzburga
zvrhano z Mozartovimi kroglicami
s čelom na šipi sanjarim to glasbo
vse kaže na dan ko ponovno oživi
rabila sem kompas
ko sem med štirimi cestami iskala pravo
pogreznjena do vratu
sem premišljevala da bi odšla
pustila vse
odpotovala
in da pozabijo name
vendar svetloba zahteva čas
in sanje ne kotirajo na isti borzi kot resničnost
vzela sem svinčnik in povezala piko do pike
tedaj se je pokazala figura
SELITEV
hiša bo dišala po drugem času
po drugačnih skrivnostih
po drugačnih spletih inštalacij
po drugačnih plišastih igračah
ki imajo drugačne zgodbe in drugačna pravila
oblačim tesno oblačilo in prelistavam misli
da me odžejajo preden predam ključe
zlomljene spone omar popuščajo od zaraščenih oblek
in se naslanjajo na škrbast parket
ki utrujen diha gozdove
vsi artikli dneva ležijo po stanovanju
kot blago na zalogi
molitve vogalov zlomljenih od joka
šumijo na zaprašenem klavirju
tišina je naselila prostor in ogledala so se razširila
krhek stol še vedno drži svoje telo in reže molk
v kartonasti škatli dihajo knjige
s tristo stranmi veličine življenja
za rešetkami pajčevine žarek raztisočeri prihodnost
s tihimi koraki odidem
POŠASTNA SVOBODA
jesenski zvoki listov
se sesedajo na razmetano tišino
čas se je ustavil in dnevi nimajo imen
odtrgani Gorici
sta skriti v plasteh
zdi se kot da je preteklost ulovljiva
žalostne oči iščejo obraze
in pripenjajo besede in slike na žico
ki drhtijo na papirju
na balkonih pojejo Halelujah
na facebooku recitirajo poezijo
s kolebnico preskakuješ dneve
slačiš in oblačiš obdajajoči prostor
preganja te zgoščeni molk
svetloba udarja ob stekla
bolniških sob
telesa se upirajo nevidnim čeljustim
ki grizejo pljuča
medicinske sestre v maskah in vonjem
po razkužilih
zadržijo občutke in skrivajo kašelj v rokavu
zidovi dihajo glasno
skozi okno opazuješ
pokrajino ki pleše folkloro
počutiš se
kot ptica ki se zaletava v okensko šipo
vidi odsev dreves in ne more
vzleteti
* * *
v Prekmurju je vzhod drugačen
hiše mirujejo in pokrajina je kot nemo gledališče
tam čutiš obstanek jutra in se dotikaš nekaj več od sebe
nebo zrcali barve veselih ciganskih obrazov ki šepetajo želje na ušesa
nikjer ni kričanja
le vonj sveže pokošene trave ki se pod stopali mehkobno ugreza
žarki se skrivajo v drevesnih krošnjah in poskušajo ujeti podobe
iz neba letijo štorklje in iščejo dimnike za vrnitev
mlin poganja milina reke ki mistično pretaka poti
to je dežela ki plava na svetlobi
lahko si obraz med obrazi lahko nasmeh lahko tišina
lahko si ptica lahko sadež
lahko si pesem ki išče ime na tipki klavirja
HAZARDERJI
Na podplate se lepi nektar brez kisika, ki čudežno razmaže tla.
Voda črna od kave brbota v pomivalnem stroju. Glasba skriva pasti dneva najlepših princes, ki vabijo na ples v palačo. Iz Piramid se sliši odmev.
Bele teniske gospoda se svetijo v temi in konjak s čokoladico odpočije okus na posodobljenem bonusu. Steklenice padajo. Led se topi.
Vročina brez izhoda pljuva telesa hazarderjev. Obrazi se krčijo, misli ponavljajo vajo. Dešifriran prostor je kot cesta, ki bere poti. Potniki na lokomotivi so brez strojevodje.
Z vsemi vagoni drvijo proti nepoznanem zavoju.
O ČEMER ŽELIŠ MOLČATI
vsako uro prižgeš cigareto
ki šumi mimo oken
visiš v zraku kot zatišje nevihte
in občutiš pomanjkanje reda v vsem
prevelik si v svoji majhnosti plašljivih ulic
pred potezami ki jih z vsakim obratom
vdevaš vase kot lahne korake da se ne bi spotaknil
stisnjeno svetlobo držiš v pesti iz dneva v dan
kot nekdo ki ga nočejo in se ni nikoli zgodil
ODLOČITEV
danes pijem iz skodelice Angelo
tiste ki si jo prinesel iz Salzburga
zvrhano z Mozartovimi kroglicami
s čelom na šipi sanjarim to glasbo
vse kaže na dan ko ponovno oživi
rabila sem kompas
ko sem med štirimi cestami iskala pravo
pogreznjena do vratu
sem premišljevala da bi odšla
pustila vse
odpotovala
in da pozabijo name
vendar svetloba zahteva čas
in sanje ne kotirajo na isti borzi kot resničnost
vzela sem svinčnik in povezala piko do pike
tedaj se je pokazala figura
SELITEV
hiša bo dišala po drugem času
po drugačnih skrivnostih
po drugačnih spletih inštalacij
po drugačnih plišastih igračah
ki imajo drugačne zgodbe in drugačna pravila
oblačim tesno oblačilo in prelistavam misli
da me odžejajo preden predam ključe
zlomljene spone omar popuščajo od zaraščenih oblek
in se naslanjajo na škrbast parket
ki utrujen diha gozdove
vsi artikli dneva ležijo po stanovanju
kot blago na zalogi
molitve vogalov zlomljenih od joka
šumijo na zaprašenem klavirju
tišina je naselila prostor in ogledala so se razširila
krhek stol še vedno drži svoje telo in reže molk
v kartonasti škatli dihajo knjige
s tristo stranmi veličine življenja
za rešetkami pajčevine žarek raztisočeri prihodnost
s tihimi koraki odidem
POŠASTNA SVOBODA
jesenski zvoki listov
se sesedajo na razmetano tišino
čas se je ustavil in dnevi nimajo imen
odtrgani Gorici
sta skriti v plasteh
zdi se kot da je preteklost ulovljiva
žalostne oči iščejo obraze
in pripenjajo besede in slike na žico
ki drhtijo na papirju
na balkonih pojejo Halelujah
na facebooku recitirajo poezijo
s kolebnico preskakuješ dneve
slačiš in oblačiš obdajajoči prostor
preganja te zgoščeni molk
svetloba udarja ob stekla
bolniških sob
telesa se upirajo nevidnim čeljustim
ki grizejo pljuča
medicinske sestre v maskah in vonjem
po razkužilih
zadržijo občutke in skrivajo kašelj v rokavu
zidovi dihajo glasno
skozi okno opazuješ
pokrajino ki pleše folkloro
počutiš se
kot ptica ki se zaletava v okensko šipo
vidi odsev dreves in ne more
vzleteti
* * *
v Prekmurju je vzhod drugačen
hiše mirujejo in pokrajina je kot nemo gledališče
tam čutiš obstanek jutra in se dotikaš nekaj več od sebe
nebo zrcali barve veselih ciganskih obrazov ki šepetajo želje na ušesa
nikjer ni kričanja
le vonj sveže pokošene trave ki se pod stopali mehkobno ugreza
žarki se skrivajo v drevesnih krošnjah in poskušajo ujeti podobe
iz neba letijo štorklje in iščejo dimnike za vrnitev
mlin poganja milina reke ki mistično pretaka poti
to je dežela ki plava na svetlobi
lahko si obraz med obrazi lahko nasmeh lahko tišina
lahko si ptica lahko sadež
lahko si pesem ki išče ime na tipki klavirja
HAZARDERJI
Na podplate se lepi nektar brez kisika, ki čudežno razmaže tla.
Voda črna od kave brbota v pomivalnem stroju. Glasba skriva pasti dneva najlepših princes, ki vabijo na ples v palačo. Iz Piramid se sliši odmev.
Bele teniske gospoda se svetijo v temi in konjak s čokoladico odpočije okus na posodobljenem bonusu. Steklenice padajo. Led se topi.
Vročina brez izhoda pljuva telesa hazarderjev. Obrazi se krčijo, misli ponavljajo vajo. Dešifriran prostor je kot cesta, ki bere poti. Potniki na lokomotivi so brez strojevodje.
Z vsemi vagoni drvijo proti nepoznanem zavoju.
