v nekem mestu bilo je poletje
ne vem kako se mi je posrečilo zadržati
morda zaradi vonja cvetov oleandra
ki ga svetloba ščegeče skozi bedenje molka
in deklice s pogreznjenim glasom
ki je strmela proti morju
in klicala svojo mater
nisem prepričana če sem v njeni
prisotnosti zajela zrak
morda sem bila prosojna tudi sama
in je bil moj isti jaz v tistem drugem času
tega ne vem
samo vdolbina je ostala ki je vse nič in nič je vse
POSTAJANJE
vogal hiše je zabeležil krik s klofuto burje
in znova onemel
okno razkriva ozek rokav dvorišča
in neba ki bere furlansko komedijo
jeziki rastejo kot svetilniki na kupu
in ustvarjajo drugo resničnost
napotuje me misel
morda tam kjer je vse res
ni nič res
odmaknem se od zamegljene šipe
gib kapljic riše nalomljene obrise
svetloba pada kot vonj
nato izgine vse
V SKRIVNOSTIH SO REŠITVE
oblečen v skafander
hodim po praznini
in ne čutim teže dokler
ne trčim ob steno plovila
vstopim v laboratorij
na teleskopu Hubble se začenja popravilo
sedim na podstavku robotske roke
odvijem vijake
odprem zaščitni pokrov
iz žepa rokavice potegnem načrt
toda namestitev ogledala je nemogoča
kamera je nepravilno nameščena
poskusim znova
pred instrument namestim manjšo lečo
čakam na odgovor
uspelo je
kaj se dogaja za obrobjem vesolja
je tam zaklenjena vsa resnica
oblečen v senzor zaspim v lebdenju
(****)*
ko z zamikom gledam zvezdo
se svetlikajo še ostale
nešteto jih je
morda od tam prihajajo drugačne pravljice
drugačna pravila
kjer ni časa za premišljevanje in spomine
in se ima dovolj opravka sam s seboj
lahko da vzporedno živimo
in govorimo drug mimo drugega
le da nekateri se odločimo za življenje in smrt
drugi pa ne vem
lahko samo ugibam
mogoče so predobri za ta svet
SONCE V MESTU
skozi podaljšano roko svetlobe
pišem poletje
pikapolonica se sprehaja po rokopisu
in črke utripajo s krili
pogledam skozi okno in pesem vzleti
povsod jo je toliko da jo ne morem prijeti
samo poslušam jo
nisem prepričana kaj me sprašuje
morda pomeni nekaj podobnega
kakor gledati nekaj kar pride in gre
VEČNOST
skozi neizrekljivo odsotnost
svoje navzočnosti
se ulovim v vrtincu
oblačim večnost trenutka
ZA GLEDANJE SANJ MORAŠ IMETI ZAPRTE OČI
v nekem mestu bilo je poletje
ne vem kako se mi je posrečilo zadržati
morda zaradi vonja cvetov oleandra
ki ga svetloba ščegeče skozi bedenje molka
in deklice s pogreznjenim glasom
ki je strmela proti morju
in klicala svojo mater
nisem prepričana če sem v njeni
prisotnosti zajela zrak
morda sem bila prosojna tudi sama
in je bil moj isti jaz v tistem drugem času
tega ne vem
samo vdolbina je ostala ki je vse nič in nič je vse
POSTAJANJE
vogal hiše je zabeležil krik s klofuto burje
in znova onemel
okno razkriva ozek rokav dvorišča
in neba ki bere furlansko komedijo
jeziki rastejo kot svetilniki na kupu
in ustvarjajo drugo resničnost
napotuje me misel
morda tam kjer je vse res
ni nič res
odmaknem se od zamegljene šipe
gib kapljic riše nalomljene obrise
svetloba pada kot vonj
nato izgine vse
V SKRIVNOSTIH SO REŠITVE
oblečen v skafander
hodim po praznini
in ne čutim teže dokler
ne trčim ob steno plovila
vstopim v laboratorij
na teleskopu Hubble se začenja popravilo
sedim na podstavku robotske roke
odvijem vijake
odprem zaščitni pokrov
iz žepa rokavice potegnem načrt
toda namestitev ogledala je nemogoča
kamera je nepravilno nameščena
poskusim znova
pred instrument namestim manjšo lečo
čakam na odgovor
uspelo je
kaj se dogaja za obrobjem vesolja
je tam zaklenjena vsa resnica
oblečen v senzor zaspim v lebdenju
(****)*
ko z zamikom gledam zvezdo
se svetlikajo še ostale
nešteto jih je
morda od tam prihajajo drugačne pravljice
drugačna pravila
kjer ni časa za premišljevanje in spomine
in se ima dovolj opravka sam s seboj
lahko da vzporedno živimo
in govorimo drug mimo drugega
le da nekateri se odločimo za življenje in smrt
drugi pa ne vem
lahko samo ugibam
mogoče so predobri za ta svet
SONCE V MESTU
skozi podaljšano roko svetlobe
pišem poletje
pikapolonica se sprehaja po rokopisu
in črke utripajo s krili
pogledam skozi okno in pesem vzleti
povsod jo je toliko da jo ne morem prijeti
samo poslušam jo
nisem prepričana kaj me sprašuje
morda pomeni nekaj podobnega
kakor gledati nekaj kar pride in gre
VEČNOST
skozi neizrekljivo odsotnost
svoje navzočnosti
se ulovim v vrtincu
oblačim večnost trenutka
