ozreš se za njim z dolgim pogledom
kot oktobrsko sonce ki odrezuje žarke
zase boš rekel da se
včasih počutiš kot Ivana Orleanska
ki prek česa vse zmore
zase boš rekel da se včasih počutiš kot otrok
ki mu vzamejo najljubšo plišasto igračo
jo zaklenejo v omaro
in vzbudijo nedotaknjenost
takrat preveč popiješ in razgrajaš
da premagaš strah ki se kopiči
kot zlovešča senca
veliko premišljuješ o ljubljenemu
ko izgubiš besede nastane premolk
takrat se v notranjosti
naseli plavajoča tišina ki jo držiš v rokah
zdi se ti tako očarljiva in popolna
s težavo se zmotaš
hočeš jo preoblikovati iztrgati iz telesa
iztrgati iz spomina iztrgati iz objema
in ta tišina postane tako težka
ti pa je ne spustiš v svet
UTRINEK
veter razteguje umazan oblak
in septembrske nevihte so ohladile morje
vrabci pobirajo zadnje drobtinice
odhajajočih turistov
na otok se naseljuje tišina
bledo obarvano mesto
golta svetlobo
na ulici so besede krajše
ladja je odplula
na zahodu
je morda nekomu pesem
MOJE MESTO
nebo je pretočilo zadnje kaplje
jutro se prebija skozi jesensko močvirje
jate vzletajo in zapuščajo pokrajino
na križišču besed majhna stopala
čakajo na zeleno luč da prečkajo smer
smetarski tovornjak
naklada razmetane odpadke
sledi sprehajalcev se množijo
ulica se prebuja
bo sonce danes previlo dan?
ČRNA PESEM
črno je na belem
je krokar ki poskakuje v parku
je robida ki skriva meglo
na klopci gospod v črnem
dvigne pogled s papirja
on gleda Sarajevo
nato cesta gori z velikim plamenom
krokarjeva krila ne letijo
samo zaidejo
nato drevo privabi nevihto
skrita v dveh telesih ni smrt
črno je pelerina
črno je dim pokra
* * *
dan se krči od mračnosti
skozi zaprašeno okno
svetloba medlo pada
na knjigo Ukana
slika trenutka je neotipljiva
skozi tebe prodira
v najglobljih plasteh
in se razraste v razgaljena nedra
žareči tokovi lomijo animo
in ti lahko slišiš
le šumenje glasov
KO SOVA ČUDEŽNO ZASKOVIKA
na Wall Streetu preglasijo dan
pohlepneži s kokainom v enem žepu
in bankovci v drugem
odišavljeni s parfumom krone
in pogledom sevanja
postajajo hladni
Slot machine so zlomljene misli
moški v petkah
z dolgim jezikom ližejo konice kozarcev
in najbolj pokvarjene stvari
skrivajo na zlatih karticah
več ni več dovolj
adrenalin utripa
kot ognjenik pred izbruhom
pištole kriminalcev
plešejo z volkovi
volkulje rešujejo Supermani
na klopci sedi
revež ki noče biti bogat
KER BI LJUDJE VDIHNILI ČUDNO DIŠEČI ZRAK
ozreš se za njim z dolgim pogledom
kot oktobrsko sonce ki odrezuje žarke
zase boš rekel da se
včasih počutiš kot Ivana Orleanska
ki prek česa vse zmore
zase boš rekel da se včasih počutiš kot otrok
ki mu vzamejo najljubšo plišasto igračo
jo zaklenejo v omaro
in vzbudijo nedotaknjenost
takrat preveč popiješ in razgrajaš
da premagaš strah ki se kopiči
kot zlovešča senca
veliko premišljuješ o ljubljenemu
ko izgubiš besede nastane premolk
takrat se v notranjosti
naseli plavajoča tišina ki jo držiš v rokah
zdi se ti tako očarljiva in popolna
s težavo se zmotaš
hočeš jo preoblikovati iztrgati iz telesa
iztrgati iz spomina iztrgati iz objema
in ta tišina postane tako težka
ti pa je ne spustiš v svet
UTRINEK
veter razteguje umazan oblak
in septembrske nevihte so ohladile morje
vrabci pobirajo zadnje drobtinice
odhajajočih turistov
na otok se naseljuje tišina
bledo obarvano mesto
golta svetlobo
na ulici so besede krajše
ladja je odplula
na zahodu
je morda nekomu pesem
MOJE MESTO
nebo je pretočilo zadnje kaplje
jutro se prebija skozi jesensko močvirje
jate vzletajo in zapuščajo pokrajino
na križišču besed majhna stopala
čakajo na zeleno luč da prečkajo smer
smetarski tovornjak
naklada razmetane odpadke
sledi sprehajalcev se množijo
ulica se prebuja
bo sonce danes previlo dan?
ČRNA PESEM
črno je na belem
je krokar ki poskakuje v parku
je robida ki skriva meglo
na klopci gospod v črnem
dvigne pogled s papirja
on gleda Sarajevo
nato cesta gori z velikim plamenom
krokarjeva krila ne letijo
samo zaidejo
nato drevo privabi nevihto
skrita v dveh telesih ni smrt
črno je pelerina
črno je dim pokra
* * *
dan se krči od mračnosti
skozi zaprašeno okno
svetloba medlo pada
na knjigo Ukana
slika trenutka je neotipljiva
skozi tebe prodira
v najglobljih plasteh
in se razraste v razgaljena nedra
žareči tokovi lomijo animo
in ti lahko slišiš
le šumenje glasov
KO SOVA ČUDEŽNO ZASKOVIKA
na Wall Streetu preglasijo dan
pohlepneži s kokainom v enem žepu
in bankovci v drugem
odišavljeni s parfumom krone
in pogledom sevanja
postajajo hladni
Slot machine so zlomljene misli
moški v petkah
z dolgim jezikom ližejo konice kozarcev
in najbolj pokvarjene stvari
skrivajo na zlatih karticah
več ni več dovolj
adrenalin utripa
kot ognjenik pred izbruhom
pištole kriminalcev
plešejo z volkovi
volkulje rešujejo Supermani
na klopci sedi
revež ki noče biti bogat
