nihče ne ostane
vsi se premaknejo
neznano kam
zjutraj rane izginejo
zavlečene v neko samoto
zamolčijo
Karmen Vidmar
Deklici je zamolkli krik v mladem jesenskem jutru pokopal dan. Spala je, ko so skozi vrata sobe s težkimi okovanimi škornji vdrli vojaki in jo nenadoma prebudili. S hrupom so napolnili sobo ter namerili puške naravnost v drobceno telo, ki se je streslo. Ni razumela, kaj se dogaja. V ušesih so odmevali glasovi in od silnega strahu je komaj dihala. Gledala je enega za drugim in srh ji je naselil vsako celico telesa.
Podivjani pogledi so ji vzbujali grozo. Zbrala je moči, se nagonsko izmuznila med vojaki in bežala po stopnicah. Ni se zavedala, kam teče, naenkrat se je znašla v kuhinji. Po nogah so ji polzeli topli in lepljivi potočki, kot iz uma je stekla k noni in se vsa trepetajoča privila k njej.
»Zverine, kaj so ti storili, saj si vsa polulana in pokakana,« je rekla ženica skozi zobe in jo še tesneje privila k sebi.
Vojaki so hišo preiskali, prebrskali in vse razmetali. Vzeli so steklenico žganja, nekaj hrane in spravili v torbe. Nono so zasliševali, očeta je nekdo ovadil, da je pri partizanih. Obe so hoteli odpeljati, vendar enemu izmed vojakov se je Jolanda zasmilila in se je potegnil zanjo.
»Lasciala stare, perché è ancora bambina.«
Postal je in jo pogladil po laseh. Povedal ji je, da ima doma deklico iste starosti. Za hip je videla v njem podobo očeta.
Skozi vrata so odpeljali nono, koraki so izhlapeli. V trenutku ji je bilo odvzeto vse, kar se odvzeti da. Sesuto kot domine. Kriki njene žalosti so odmevali iz kota, kamor se je zatekla in zazdelo se ji je, kot da se je v njej nekaj premaknilo. Igrače so se razbile, razsule in umrlo je otroštvo. Od takrat se je igrala z razpokami, prisluškujoč korakom jutra.
Praznine ni bilo mogoče zapolniti in kot običajno je stala ob oknu in strmela proti hiši staršev, ki je bila prazna. Vsak dan se ji je zdelo, da prihaja nekdo, ki ga čaka. Nona Tinčka je imela hišo le nekaj metrov stran. Vzela jo je k sebi in skrbela zanjo. Tam je živel tudi stric Jošt, nonov brat, ki je bil invalid. Granata mu je v prvi svetovni vojni raztrgala nogo, preživel je. Imel je več sreče kot brat, ki se iz Galicije ni vrnil. Tinčka kljub izgubam ni klonila, strmela je naprej, v nov dan v boljši jutri. Kljub izgubam je s pravo mero poguma, samozavesti in odločnosti postala trdnejša.
Naenkrat je ostala sama s stricem, ki jo je tolažil. Sedla sta pred hišo na klop, ki je bila prislonjena na orehovo deblo. S široko odprtimi očmi je strmela predse. Poslušala je veter, kako prelistava listje po vasi, poudarki stopinj so bili nepremični. Vzorec slike je bil natlačen s srhom, ki se je ponavljal kot filmski trak, ki se previje in znova odvrti.
Zunaj se je že trgal mrak, ko je vsa zadihana odprla vrata nona. Bila je izčrpana, toda vesela, da je doma. Jolanda, ki je sedela za mizo, ji je planila v objem, s tenko ročico jo je držala za rob obleke. Komaj takrat je začutila varnost in groza je popuščala. Dolgo sta molčali.
Deklici so misli preskakovale. V prsih ji je zaskelela topa bolečina od preslikanega časa.
Spomnila se je na vojaka, ki ju je videla z okna. Mama je na hitro stekla po stopnicah, si odvezala predpasnik in jima odprla. Slišati je bilo le premikanje korakov po podu. Sedela je na vrhu stopnic in stiskala k sebi punčko iz volne. Materi so dovolili vzeti le najnujnejše stvari. Stisnila ji je roko ter ji rekla, naj steče k noni in jo tam počaka. Skozi okno je videla le, kako so mamo strpali v vojaško vozilo. Zelo hitro je morala noter. Slišala je vojake, kako so vpili. Preplašena ni mogla odvrniti pogleda od nje. Če ne bi videla odhoda, bi ji bilo morda lažje.
Potem so ji iz vsakega kotička misli pospešeno sledili spomini na očeta.
Zunaj je bilo slišati lajež psov. Za mizo so jedli zajtrk, ko je vstopil oče. Z globokim glasom je govoril tiho. Videti je bil zaskrbljen. Močno se ga je razveselila. Dvignil jo je in objel ter dolgo strmel v njo. Iz obleke mu je lezel vonj po tlečem lesu in zemlji. Obraz je imel zagorel in rahlo opraskan. Okrog prsta si je ovila koder njegovih las, ki mu je padal čez čelo. Nesel jo je na grič, ki se je vzpenjal pred hišo. Nabiral ji je sadje, ki je raslo okrog hiše, položil v majhno košarico, ki jo je spletel iz vrbovih vej. Cel dan sta si delila nasmehe. Iz njih je vela svoboda. Niti trenutek ga ni izpustila izpred oči. Po vsakem prostoru je sejal sebe. Bližal se je čas odhoda. Obljubil ji je, da se kmalu vrne, še preden škorci pojedo zadnje fige. Ob polmraku je neopazno odšel.
Tako so odmori tišine pretakali čas.
Nekega jutra, ko ji je prva svetloba z okna oplazila obraz, je po vasi slišala petje. Z nono sta stekli pred hišo. Zazdelo se ji je kot, da je dan sveže opran in pokrajina poslikana s cvetlicami. Ljudje so se veselili, vriskali, objemali. V srcu ji je vzkalilo upanje, čeprav se je vsega tistega tudi bala.
Nekaj dni po tistem je videla, kako k hiši prihaja neznanka. Stekla je in ji odprla vrata. Na pragu hiše je zadržano stala ženska, bleda, ugaslega pogleda. Odkašljala se je in solze so ji stekle čez lica. Strmeli sta ena v drugo, dokler je neznanka s krušljivim glasom ni poklicala po imenu. Jolanda se je zdrznila in zadržala dih.
Mama.
Mati je veliko molčala in dnevi so bili tihi. Ob večerih sta sedeli pri mizi in čutila je nenavadno toplino, ko jo je česala s prsti skozi lase. Toda iz dneva v dan je pogrešala očeta. Na papir mu je risala vrata, da bi jih odprl, in sestavljala stavek, s katerim bi ji odgovoril. Preden je zaspala, se je pokrivala z daljavami, s katerimi ji je bil blizu. Zamižala je, da bi dlje videla, kako jo nosi na ramenih, jo meče visoko v zrak in kako se glasno smejita.
Vsako jutro zatem je Jolanda stekla pred hišo in ga pričakovala. A nekega jutra je nenadoma obstala in pred praznim dvoriščem. Zazrla se je v škorce, ki so se hranili z zadnjimi figami in se zbirali v jate. Naenkrat jih je bilo toliko, da je počrnelo nebo. Niso več peli.
Odleteli so.
nihče ne ostane
vsi se premaknejo
neznano kam
zjutraj rane izginejo
zavlečene v neko samoto
zamolčijo
Karmen Vidmar
Deklici je zamolkli krik v mladem jesenskem jutru pokopal dan. Spala je, ko so skozi vrata sobe s težkimi okovanimi škornji vdrli vojaki in jo nenadoma prebudili. S hrupom so napolnili sobo ter namerili puške naravnost v drobceno telo, ki se je streslo. Ni razumela, kaj se dogaja. V ušesih so odmevali glasovi in od silnega strahu je komaj dihala. Gledala je enega za drugim in srh ji je naselil vsako celico telesa.
Podivjani pogledi so ji vzbujali grozo. Zbrala je moči, se nagonsko izmuznila med vojaki in bežala po stopnicah. Ni se zavedala, kam teče, naenkrat se je znašla v kuhinji. Po nogah so ji polzeli topli in lepljivi potočki, kot iz uma je stekla k noni in se vsa trepetajoča privila k njej.
»Zverine, kaj so ti storili, saj si vsa polulana in pokakana,« je rekla ženica skozi zobe in jo še tesneje privila k sebi.
Vojaki so hišo preiskali, prebrskali in vse razmetali. Vzeli so steklenico žganja, nekaj hrane in spravili v torbe. Nono so zasliševali, očeta je nekdo ovadil, da je pri partizanih. Obe so hoteli odpeljati, vendar enemu izmed vojakov se je Jolanda zasmilila in se je potegnil zanjo.
»Lasciala stare, perché è ancora bambina.«
Postal je in jo pogladil po laseh. Povedal ji je, da ima doma deklico iste starosti. Za hip je videla v njem podobo očeta.
Skozi vrata so odpeljali nono, koraki so izhlapeli. V trenutku ji je bilo odvzeto vse, kar se odvzeti da. Sesuto kot domine. Kriki njene žalosti so odmevali iz kota, kamor se je zatekla in zazdelo se ji je, kot da se je v njej nekaj premaknilo. Igrače so se razbile, razsule in umrlo je otroštvo. Od takrat se je igrala z razpokami, prisluškujoč korakom jutra.
Praznine ni bilo mogoče zapolniti in kot običajno je stala ob oknu in strmela proti hiši staršev, ki je bila prazna. Vsak dan se ji je zdelo, da prihaja nekdo, ki ga čaka. Nona Tinčka je imela hišo le nekaj metrov stran. Vzela jo je k sebi in skrbela zanjo. Tam je živel tudi stric Jošt, nonov brat, ki je bil invalid. Granata mu je v prvi svetovni vojni raztrgala nogo, preživel je. Imel je več sreče kot brat, ki se iz Galicije ni vrnil. Tinčka kljub izgubam ni klonila, strmela je naprej, v nov dan v boljši jutri. Kljub izgubam je s pravo mero poguma, samozavesti in odločnosti postala trdnejša.
Naenkrat je ostala sama s stricem, ki jo je tolažil. Sedla sta pred hišo na klop, ki je bila prislonjena na orehovo deblo. S široko odprtimi očmi je strmela predse. Poslušala je veter, kako prelistava listje po vasi, poudarki stopinj so bili nepremični. Vzorec slike je bil natlačen s srhom, ki se je ponavljal kot filmski trak, ki se previje in znova odvrti.
Zunaj se je že trgal mrak, ko je vsa zadihana odprla vrata nona. Bila je izčrpana, toda vesela, da je doma. Jolanda, ki je sedela za mizo, ji je planila v objem, s tenko ročico jo je držala za rob obleke. Komaj takrat je začutila varnost in groza je popuščala. Dolgo sta molčali.
Deklici so misli preskakovale. V prsih ji je zaskelela topa bolečina od preslikanega časa.
Spomnila se je na vojaka, ki ju je videla z okna. Mama je na hitro stekla po stopnicah, si odvezala predpasnik in jima odprla. Slišati je bilo le premikanje korakov po podu. Sedela je na vrhu stopnic in stiskala k sebi punčko iz volne. Materi so dovolili vzeti le najnujnejše stvari. Stisnila ji je roko ter ji rekla, naj steče k noni in jo tam počaka. Skozi okno je videla le, kako so mamo strpali v vojaško vozilo. Zelo hitro je morala noter. Slišala je vojake, kako so vpili. Preplašena ni mogla odvrniti pogleda od nje. Če ne bi videla odhoda, bi ji bilo morda lažje.
Potem so ji iz vsakega kotička misli pospešeno sledili spomini na očeta.
Zunaj je bilo slišati lajež psov. Za mizo so jedli zajtrk, ko je vstopil oče. Z globokim glasom je govoril tiho. Videti je bil zaskrbljen. Močno se ga je razveselila. Dvignil jo je in objel ter dolgo strmel v njo. Iz obleke mu je lezel vonj po tlečem lesu in zemlji. Obraz je imel zagorel in rahlo opraskan. Okrog prsta si je ovila koder njegovih las, ki mu je padal čez čelo. Nesel jo je na grič, ki se je vzpenjal pred hišo. Nabiral ji je sadje, ki je raslo okrog hiše, položil v majhno košarico, ki jo je spletel iz vrbovih vej. Cel dan sta si delila nasmehe. Iz njih je vela svoboda. Niti trenutek ga ni izpustila izpred oči. Po vsakem prostoru je sejal sebe. Bližal se je čas odhoda. Obljubil ji je, da se kmalu vrne, še preden škorci pojedo zadnje fige. Ob polmraku je neopazno odšel.
Tako so odmori tišine pretakali čas.
Nekega jutra, ko ji je prva svetloba z okna oplazila obraz, je po vasi slišala petje. Z nono sta stekli pred hišo. Zazdelo se ji je kot, da je dan sveže opran in pokrajina poslikana s cvetlicami. Ljudje so se veselili, vriskali, objemali. V srcu ji je vzkalilo upanje, čeprav se je vsega tistega tudi bala.
Nekaj dni po tistem je videla, kako k hiši prihaja neznanka. Stekla je in ji odprla vrata. Na pragu hiše je zadržano stala ženska, bleda, ugaslega pogleda. Odkašljala se je in solze so ji stekle čez lica. Strmeli sta ena v drugo, dokler je neznanka s krušljivim glasom ni poklicala po imenu. Jolanda se je zdrznila in zadržala dih.
Mama.
Mati je veliko molčala in dnevi so bili tihi. Ob večerih sta sedeli pri mizi in čutila je nenavadno toplino, ko jo je česala s prsti skozi lase. Toda iz dneva v dan je pogrešala očeta. Na papir mu je risala vrata, da bi jih odprl, in sestavljala stavek, s katerim bi ji odgovoril. Preden je zaspala, se je pokrivala z daljavami, s katerimi ji je bil blizu. Zamižala je, da bi dlje videla, kako jo nosi na ramenih, jo meče visoko v zrak in kako se glasno smejita.
Vsako jutro zatem je Jolanda stekla pred hišo in ga pričakovala. A nekega jutra je nenadoma obstala in pred praznim dvoriščem. Zazrla se je v škorce, ki so se hranili z zadnjimi figami in se zbirali v jate. Naenkrat jih je bilo toliko, da je počrnelo nebo. Niso več peli.
