Prišel sem v ta čas, da postanem
človek, da iščem izgubljena nebesa, staro sliko,
iluzijo svojega obstoja, da gledam dneve svoje
umirati in da jočem za odhajajočim, ker se več ne vrne.
Veter, oblečen v modrino neba, me nese kot
cvetni prah. Poslušam žuborenje mračnega glasu,
čigar odmev se, pojoč na krilih nevidne sile, izgublja v
globino teme prostora,
Čas pleše, in pleše, dokler ne odpleše mojega
koraka …
in takrat bo,
bo …
… korak tujca je previharil, v smeri proti jugu, nekje
daleč v prejšnjem času, v smereh vseh vetrov,
spomnim se poti njegove.
Pustil je okamenel korak na poti svojega srca.
Žetev je končana, poletja je konec in on je …
on je … on je zapustil izvir žive vode, zapisan
v prsti zemlje, njegove besede pa lete kot veter,
noseč božansko ljubezen.
Prerok je okamenel …
Težka deževja izpirajo prah s poti srca njegovega.
Došao sam
Došao sam u to vrijeme da postanem
čovjek, da tražim izgubljeni raj, staru sliku,
iluziju moga opstoja, gledam dane moje umirati
i plačem za odlazećim, jer se više ne vraća.
Vjetar obučen u plavetnilo neba, me nosi kao
cvijetni prah. Poslušam žubor mračnog glasa,
čiji se odjek gubi u dubinu tame prostora,
pjevajući na krilima nevidne sile,
Vrijeme pleše, i pleše, dok odpleše moj korak …
a tada će biti ...
bit će …
… korak stranca je protutnjao, negdje daleko
u prošlom vremenu, na strani svih vjetrova,
strani prema jugu, sjećam se puta njegovoga.
Ostavio je okamenjen korak na putu srca
svoga. Prošla je žetva, ljeta je kraj i on je …
on je … on je napustio izvor žive vode,
zapisan u humusu zemlje,
a njegove riječi lete kao vjetar,
noseći božansku ljubav.
Putnik je okamenio …
Teške kiše ispiraju prašinu s puta srca njegovog.
Čas
Čas, v katerem živim,
je obarvan s čudnimi, nejasnimi in nedoločnimi
barvami, zato marsikdo svoje barve ne najde.
Moja barva je pesem radosti razigranih ptic, resnosti
mravlje, zamišljenosti modrasa, strahu miši …
Najveselija, šarena duga jesenskih boja, najmokrija boja
proljeća, najvruća boja ljeta, najhladnija boja zimskog inja ...
... najnepoznatija boja je cvijetno šarenilo moje duše.
Uberite komadić toga šarenila
i ukrasite osmijeh na vašim obrazima.
Veter
Veter naplavlja temne,
deževne oblake, ki se spuščajo na zemljo, in jo polnijo z
energijo plodnosti, ki izgoreva, okopana v žaru sonca, in
odnaša življenje z jutranjo meglo v temo pozabe.
Prinaša previdno in počasi,
a odnaša hitro, neopazno in za vselej.
Kar prinaša, ponavlja,
kar odnaša, neponovljivo prepušča pozabi.
Vjetar
Vjetar naplavljuje
tamne, kišne oblake,
koji se spuštaju na zemlju,
puneći je energijom plodnosti,
koja rasplamtava, okupana u žaru
sunca, a odnosi život,
s jutarnjom maglom u tamu zaborava.
Donosi oprezno i polako,
a odnosi brzo, neprimjetno i nepovratno.
Šta donosi, ponovi,
šta odnosi,
neponovljivo zaboravu ostavi.
Pesmi so iz zbirke »I zanese korak«, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi.
Prišel sem
Prišel sem v ta čas, da postanem
človek, da iščem izgubljena nebesa, staro sliko,
iluzijo svojega obstoja, da gledam dneve svoje
umirati in da jočem za odhajajočim, ker se več ne vrne.
Veter, oblečen v modrino neba, me nese kot
cvetni prah. Poslušam žuborenje mračnega glasu,
čigar odmev se, pojoč na krilih nevidne sile, izgublja v
globino teme prostora,
Čas pleše, in pleše, dokler ne odpleše mojega
koraka …
in takrat bo,
bo …
… korak tujca je previharil, v smeri proti jugu, nekje
daleč v prejšnjem času, v smereh vseh vetrov,
spomnim se poti njegove.
Pustil je okamenel korak na poti svojega srca.
Žetev je končana, poletja je konec in on je …
on je … on je zapustil izvir žive vode, zapisan
v prsti zemlje, njegove besede pa lete kot veter,
noseč božansko ljubezen.
Prerok je okamenel …
Težka deževja izpirajo prah s poti srca njegovega.
Došao sam
Došao sam u to vrijeme da postanem
čovjek, da tražim izgubljeni raj, staru sliku,
iluziju moga opstoja, gledam dane moje umirati
i plačem za odlazećim, jer se više ne vraća.
Vjetar obučen u plavetnilo neba, me nosi kao
cvijetni prah. Poslušam žubor mračnog glasa,
čiji se odjek gubi u dubinu tame prostora,
pjevajući na krilima nevidne sile,
Vrijeme pleše, i pleše, dok odpleše moj korak …
a tada će biti ...
bit će …
… korak stranca je protutnjao, negdje daleko
u prošlom vremenu, na strani svih vjetrova,
strani prema jugu, sjećam se puta njegovoga.
Ostavio je okamenjen korak na putu srca
svoga. Prošla je žetva, ljeta je kraj i on je …
on je … on je napustio izvor žive vode,
zapisan u humusu zemlje,
a njegove riječi lete kao vjetar,
noseći božansku ljubav.
Putnik je okamenio …
Teške kiše ispiraju prašinu s puta srca njegovog.
Čas
Čas, v katerem živim,
je obarvan s čudnimi, nejasnimi in nedoločnimi
barvami, zato marsikdo svoje barve ne najde.
Moja barva je pesem radosti razigranih ptic, resnosti
mravlje, zamišljenosti modrasa, strahu miši …
Najveselija, šarena duga jesenskih boja, najmokrija boja
proljeća, najvruća boja ljeta, najhladnija boja zimskog inja ...
... najnepoznatija boja je cvijetno šarenilo moje duše.
Uberite komadić toga šarenila
i ukrasite osmijeh na vašim obrazima.
Veter
Veter naplavlja temne,
deževne oblake, ki se spuščajo na zemljo, in jo polnijo z
energijo plodnosti, ki izgoreva, okopana v žaru sonca, in
odnaša življenje z jutranjo meglo v temo pozabe.
Prinaša previdno in počasi,
a odnaša hitro, neopazno in za vselej.
Kar prinaša, ponavlja,
kar odnaša, neponovljivo prepušča pozabi.
Vjetar
Vjetar naplavljuje
tamne, kišne oblake,
koji se spuštaju na zemlju,
puneći je energijom plodnosti,
koja rasplamtava, okupana u žaru
sunca, a odnosi život,
s jutarnjom maglom u tamu zaborava.
Donosi oprezno i polako,
a odnosi brzo, neprimjetno i nepovratno.
Šta donosi, ponovi,
šta odnosi,
neponovljivo zaboravu ostavi.
Pesmi so iz zbirke »I zanese korak«, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi.
