(Boltežar se zvedavo napoti k dečku, ki je medtem trdno zaspal. Tik ob njem se ustavi in ga dolgo brez besed motri ter odkimava z glavo) Boltežar (začudeno): Poglej, mali je zaspal. (Se hitro zaobrne in vprašujoče pogleda proti zvočniku)
Glas: El seño de la razon, produce los monstruos. Francisco Jose de Goya y Lucientes: Caprichos.
Boltežar (prestrašeno): Potem ga je treba takoj zbuditi! Bilo bi pošastno pustiti ga spati kar naprej. Zaženi sireno! (Iz zvočnika se oglasi prodorno zavijanje sirene)
Boltežar (skoči k dečku, ga prime za ramena in večkrat močno strese): Hej, mali! Zbudi se! Odpri oči in našpiči ušesa. Povej, ali kaj duhaš? Deček (prestrašeno poskoči, otepa z rokami in brca z nogami): Joj, joj, ali gori šotor? (Počasi se zbuja) Nič ne smrdi. Nič ne diši.
Boltežar: Potrudi se. Globoko vdihni. Tako da … ali ni podobno smradu hlevskega gnoja in parfuma Chanell 5?
Deček: Nič takega ni v zraku, gospod. Diši po jadrovini, pa po prahu … pa po lepilu … pa po starem lesu … pa po plišastih zavesah … čakajte, še nekaj je … (vonja naokoli) In konje imate tudi nekje skrite? Lepo diši po konjih.
Boltežar: Po oslih, po oslih, moj mali astronavt … (zamišljeno) Čemu so me že poslali sem? (Napeto razmišlja in se vrti v krogu) … Ah, saj res oder. Pa naj bo oder. (Prične hoditi sem in tja, čedalje hitreje in glasneje bere iz beležke) … oder mora biti na začetku prazen in srednje močno osvetljen. Kronist Boltežar prihaja skozi teman prostor, lahko je telovadnica, hodnik na sodišču, šolsko dvorišče ali kak drug prostor …
Glas: Pozabil si: »odprt ali zaprt prostor«.
NAPOTEK ŠT. 2 Za lažje razumevanje odprtega ali zaprtega prostora, svetlobe in sence, posebno neštetih vmesnih odtenkov sivine, ki so nadvse pomembni pri izvedbi, si je treba zamisliti veliko, čim številnejšo množico nagneteno v nekem poljubno izbranem prostoru, ki je lahko gledališka dvorana, ladijska paluba, kabina potniškega letala, podzemsko zaklonišče, jama. Prostor, kakršenkoli že je, mora biti v mislih dobro osvetljen, ker je količina svetlobe v zvezi z dogajanjem. Ostale »stvari«, njihovo velikost, razmestitev in število, lahko v pomanjkanju domišljije zanemarimo, zadostuje živa predstava notranjosti ogromne betonske kocke, v kateri se kljub močni luči ne vidi na drugi konec, v njej je gotovo prostora za kakšnih pet tisoč ljudi.
Če domišljija posebno dobro deluje, pričara še jasno predstavo sten na katerih so vidni odtisi smrekovih desk, ki so jih graditelji uporabljali za opaž pri betoniranju pa podobo močnih fluorescentnih cevi na stropu, ob katerih se sprosti prispodoba fluora, ali fluorovodika v brezzračnem prostoru. Zapomniti si je treba torej besedo »fluorescenten«, ker gre za ključno besedo. Cevi iz mlečnobelega, prosojnega stekla niso ravne kot običajne cevi tovrstnih svetil, temveč so močno in neenakomerno zakrivljene v vseh smereh, kakor da se je steklo upognilo v strahoviti vročini, se kasneje spet ohladilo in ostalo izkrivljeno. Zdi se kot da so cevi speljane po stropu na slepo, brez reda, šele po daljšem opazovanju se da ugotoviti, da se vendarle na nek način ujemajo in obvladujejo celotno površino stropa. Svetilke oddajajo hladno utripajočo svetlobo med modro in vijoličasto barvo, svetloba je dokaj enakomerna razen na nekaterih mestih, kjer je prišlo do okvare in se v ceveh žareče bliska, modra svetloba slepeče preskakuje iz enega konca cevi na drugi konec in pri tem bliska ni mogoče zasledovati, tako hiter je. Ljudje različnih starosti in poklicev, v različnih oblačilih, eni imajo ogrnjene kar nočne halje kot v posmeh onim v temnih poslovnih oblekah in belih srajcah, sede po tleh posamič ali v skupinicah, gneča je tako velika, da ni mogoče razločiti kdo je sam in kdo v družbi; nekateri nepremično tišče kolena pod brade, se naslanjajo drug na drugega, govorijo sami s seboj, drugi pa molče gledajo v prazno, mogoče proti tesno zapahnjenim vratom iz trideset centimetrske plasti betona zalitega med dve jekleni plošči. Vrata so okrogle oblike, somerno razporejena, za njimi bo bržkone okrogel hodnik podoben cevi pnevmatske pošte, ki teče neznanokam, pet jih je na levi, pet na desni strani. Glasovi ljudi so pritajeni, valjajo se nizko pri tleh in njihova gostota se z višino hitro razredči, tri metre nad tlemi glasov ni več, zgoraj je plast popolne tišine, ki se vedno bolj zgošča proti stropu, kjer jo požirata dva ogromna prezračevalca tako spretno vgrajena v zid, da ju je med lučmi komaj videti. Veliki jaški, ki bi drugače kazili brezhibno površino stene, so zakriti s kovinsko rešetko na kateri je umetelno oblikovan lep vzorec, barva rešetke pa je docela ubrana z barvo stene belo na belem, samo tik ob robu zamreženih krožnih odprtin, kjer so stalni tokovi zvokov še posebno močni, za spoznanje bolj sivo na belem.
Nekaj po osmi uri iznenada ugasnejo vse luči, lopute prezračevalcev se nekaj časa vrte, nato pa se ustavijo, glaSovi ljudi onemijo, prostor se spremeni; njegove razsežnosti, ki so bile doslej s Svetlobo v rahlem ravnotežju, se zrušijo vase in zatem dobi celoten prostor obliko zaledenele kocke z ostrimi koti, katere dno reliefno pokriva množica negibnih teles. Prva domneva: čez deset sekund bo nekdo v temi zaklical: »Luč!« V tem trenutku mu morajo najbližji hitro prelepiti usta z levkoplastom, če tega ni pri roki zadostuje globoko v usta potisnjen robec, dva ga morata položiti na hrbet in mu trdno pridržati roke in noge, tretji pa naj pomirljivo in z močnim glasom zavpije: »Luč pride takoj!« V množici se bo zagotovo našel nekdo, prevzel bo geslo, segel v žep in ukresnil vžigalico; neverjetno, kako lahko neznaten plamenček umiri naraščajočo plimo groze pred temo, v hipu preseka vozlišča strahu, ki jih je množica spletla v temi iz napetih živčnih končičev posameznikov, tudi tistih, ki so bili sami zase trdno prepričani v svojo odpornost, razum, logiko, pa so prvi klecnili pred ogromno pezo združenih nagonov. Svetloba ene edine vžigalice prinese odrešitev iz more, prepreči pokol in paniko iz druge domneve, ki razvrsti dogodke na popolnoma drugačen način: v temi se ne najde nihče, ki bi imel v žepu levkoplast ali robec, nihče nima toliko moči, da bi zakričal »luč pride takoj!«, kot zakleto so vsi pozabili vžigalice doma, strašljivec pa zakriči drugič, tretjič, vedno glasneje, njegov od strahu podivjan glas doseže jakost sirene, že se mu pridruži nekaj novih kričačev, sirene se pomnože na kvadrat, na koncu vreči vsa dvorana v en glas, svinčena plast tišine tri metre nad tlemi ne vzdrži več in se raztrešči pobesneli zvočni vrtinci se združijo v en sam velik zvočni mehur, ki z vso močjo pritisne proti stropu, stene vzplamtijo, oranžno razbeljeni strop prepredejo razpoke tekoča kovina brizga na glave množici, dogajanje se z nepopisno naglico sprevrže v eksplozijo, vzbuh množice, prerivanje k izhodom, udarce s pestmi na vse strani, zamolklo padanje teles, topotanje, neznosno hropenje in smrtne krike pomendranih. Enako se godi umirajočemu posamezniku, njegova zavest ugaša in tone vse hitreje v temo in se ne meni za telo, ki krčevito vztraja, oči hlastajo za Svetlobo, vendar nič ne pomaga bitka je zgubljena in računi poravnani, človek bo kmalu mrlič, od one strani ga loči borih deset srčnih utripov, zatem sledi samo še neurejeno, vse bolj slabotno in zmedeno trepetanje srčne mišice, kratka agonija zenic, ki je ne more zaustaviti niti prižgan tisoč vatni žaromet uprt naravnost v zaobrnjena zrkla; oni pa bo še kar naprej bledel o luči … prosim … luč … prižgite luč … oče, mati, dajte ključ, tema je, prižgite luč … Ivan, nosi luč pred nami, drugače zaidemo … ona je bila luč mojega življenja … utonili so v morju luči … norec je streljal v luč … posvetilo se mu je … kaj je luč? je vprašal slepec … do zadnjega diha.
DEJANJE ŠT. 3
Boltežar (vzdihne): Dobro, angel. Zaprt ali odprt prostor. Kolovrati med stoli … izgubi smer … jo spet najde … neodločno zastaja … in tako dalje in tako dalje. Vse sem pošteno in temeljito opravil.
Deček (navdušeno): Videl sem vas, videl, vse sem videl. Bili ste imenitni, gospod!
Boltežar (pomenljivo proti zvočniku): Si slišal?
Glas: Slišal, Boltežar, slišal.
Boltežar (rahlo nestrpno): In kaj porečejo na to vaša gnada? Da otroci ne razlikujejo dobre od slabe igre, morebiti?
Glas: Porečem, da hudo pretiravaš, ker kar naprej goniš svojo in prisegaš na otroško domišljijo, prijetnost in nepokvarjenost zaznav. Na ta način nikoli ne prideta skupaj ti imaš v mislih, menim, zamotano zgradbo gledališke predstave, dramaturgijo, vsebinski lok, vrh, razplet, osnovno izhodišče režije, mali pa misli na konje, klovne in akrobate. Pač tebi podobna usodna zmota o namenu in pomenu gledališča.
Boltežar (se obrne k dečku): Torej sem bil zanič?
Deček (glasno, navdušeno): Kje pa, gospod, bili ste odlični!
Glas: Bil si dober … klovn, Boltežar. kober klovn in dober igralec pa ni eno in isto, sam dobro veš kako je s tem. Poglej, kako si se pojavil na odru, čemu je bilo podobno tvoje medlo, neživljenjsko vlačenje udov za seboj, kot bi te zvarili skupaj iz odpadnega železa, pa tvoje sopenje, krehanje in kletvice se mar tako pride na oder? Mučno, Boltežar. (Povratno dejanje: v tem trenutku lahko vskoči Markus kot Boltežarjev dvojnik in nazorno v vseh potankostih ponovi gibalni del Boltežarjevega prihoda v drugem dejanju njegovo negotovo hojo skozi dvorano, spotikanje ob stole, nespretno plezanje na oder, sedenje v turškem sedlu)
Glas: Naročen ti je bil drugačen prihod, kar spomni se: do odra počasi, previdno in tipaje, nikakor nerodno, na oder pa v hitrem, elegantnem skoku. V tvoji beležki piše »iz teme v svetlobo«, preberi si. Režijska knjiga zelo natanko opisuje kdo si in od kod prihajaš. Citiram: kronist Boltežar je star okoli petindvajset let, je majhne, gibčne postave, živahnega pogleda in kretenj, ima runo brado in plešo, ki je posledica neke običajne bolezni iz otroštva. Poln je revolucionarnih zamisli o gledališču prihodnosti … napisal je esej »Gigantomahija teatra«. V igri, pazi dobro, Boltežar! simbolizira siloviti upor mladine zoper stoletno vladavino gledališkega misticizma, zaprašenega zakulisja in teror direktorjev nad igralci. Njegovo življenjsko geslo se glasi: »Oder je treba osvojiti v nezadržnem naskoku umetnosti lačnih množic, če ne gre drugače na nožna bajonete in preko trupel!« In kaj si storil ti? Nezadržno si prevračal stole po dvorani, nespodobno kvantal in pozneje pohujševal mladoletnika, rinil z glavo skozi zid, kjer tega ni bilo treba, zapravljal si moči, namesto da bi jih hranil za dokončni obračun, vrag te pocitraj, ni čudno, da te je potem v odločilnem trenutku, ko bi moral dati vse od sebe in opraviti tisti veličastni skok, od katerega je toliko odvisno, skoraj vse, preprosto zvilo.
(Še eno povratno dejanje: zdaj lahko, ni pa nujno, vskoči Mihael kot Boltežarjev dvojnik in ponovi gibalni del iz drugega dejanja v skladu z navodili iz režijske knjige z lahkotnimi koraki stopa skozi dvorano, tiho si žvižga, obešenjaško tišči roke v žepe, ko pride do odra pa lahkotno poskoči in se zavihti gor ter v teku napravi še štiri kroge po odru. Ustavi se pri Markusu, ki sedi še vedno v turškem sedu, poda mu roko ter ga spravi na noge, zatem oba veselo poskočita, izvedeta nekaj rokokojskih poklončkov, Markus maha z robcem, Mihael meče poljubčke v avditorij, zadenjsko se umikata z odra v temno ozadje)
Boltežar (gleda za njima, zaničljivo pljune in s pogledom zasleduje dolgo, namišljeno krivuljo pljunka)
Glas: Pljuvanje po odru je prepovedano! Tega si kot inspicient ne bi smel dovoliti, razen če je bilo pljuvanje oblika tvoje samokritike. Boltežar (razkačeno): Stavim, da si ta dva ušiva Stavkokaza nalašč naščuval nadme! Ničesar več nočem slišati o odru, ste slišali capini? Pojdite se solit! Odra ni! Zavese ni! Občinstva ni! Pridi dol, kerubin in se sam prepričaj. Sicer pa … napravimo majhen preizkus tvoje vsevednosti. (Hitro skoči dol k dečku in mu nekaj zašepeta v uho, deček navdušeno prikimava in brž steče na oder-prizorišče. Medtem koraka Boltežar v sredo »dvorane«, glasno šteje korake, Se ustavi ter se pritajeno smeje): Revolucija bo, revolucija.
Glas: Kaj počenjaš Boltežar?
Boltežar: Razmišljam o revoluciji, sicer pa nič takega … Tvoj »oder« merim. Ampak nekaj mi ne gre v glavo »oder« bi moral biti dolg osem korakov, v beležki tako piše, jaz pa sem jih naštel dvanajst pa sem komaj na Sredini. Kako si to razlagaš?
Glas: Zelo preprosto zmotil si se. Se enkrat ponovi.
Boltežar (jokavo): Ne morem, kerubin. Nisem na odru, veš, sem v dvorani. Strah me je. Nekaj strašnega se je zgodilo: tvoj oder je zdaj dvorana in obratno. Vsi z gasilcem vred smo na odru, pozabili smo na besedilo, ne vemo kje smo, zadnja ura nam bije, ljudje na pomoč! V dvorani je ostal samo deček, rešite ga! (Po premoru) Oglasi se mali, povej kakšni smo.
Deček (navdušeno poskakuje in ploska): vsi ste imenitni, ampak vi, gospod, vi dobite prvo nagrado!
Boltežar: Misliš zlat prstan, plaketo, ali kaj takega? Grob pod odrom, doprsni kip v preddverju gledališča? Kup vabljivih ponudb? Pariz, London, novi svet?
Deček: Vse, vse! Se razume. Najboljši ste.
Boltežar: V redu. Je že dobro. Čuj, mali, tudi ti si zaslužiš nagrado. Povem ti pravljico, če hočeš?
Deček: Seveda, gospod! Povejte. Tisto o zvezdi Orion, prosim.
Boltežar (žalostno): Tiste ne znam. Zato ti pa povem tisto o odru in dvorani, ali kako je nastalo francosko gledališče. (odpravi se spet nazaj proti dečku, deček pa sede na rob odra in pozorno prisluhne) Tudi ti prisluhni, angel, ne bo ti škodilo.
Glas: Boltežar, do predstave manjka še …
Boltežar: V rit me piši pa reverz podpiši. (Sede k dečku na oder) Vidiš, mali, zgodovina je najbolj pravična in nepodkupljiva razsodnica človeških dejanj in usod. In prav ta zgodovina zanika nadmoč odra nad dvorano. Prisluhni: za časa francoskih kraljev in njihovih … metres … kdaj je to bilo? Daj, pomagaj mi, možgane imam kot sito … v baroku? Ne? V renesansi? Tudi ne?, saj je vseeno … so uporabljali za predstave kar grajsko štalo, konje so pred premiero zagnali ven na mraz, občinstvo je prišlo notri, pa je bilo; dandanes bi temu rekli »Teatar u štali«. Dvoranici-štalici je bil prizidan prav veličasten oder, poln okraskov, fresk in pozlačenih štukatur, prava arhitektonska mojstrovina, čudo tedanje tehnike. Ludviku štirinajstemu je bil oder izredno všeč, kar zaljubil se je vanj. Ročno je zapodil igralce igrat dol v dvoranico-štalico, sam pa se je udobno namestil na odrčku v pozlačenem prestolčku, prinesli so mu kronico, žezelce, hermelinov plašček in mu podložili vročo opekico pod ritko. Prav v tem zgodovinskem trenutku je izrekel tisto znamenito misel: »Država to sem jaz!« Povedal pa je takoj za tem še nekaj, česar kronisti, kdo ve zakaj niso zapisali pa je ostalo do danes ohranjeno, zahvaljujoč ustnemu izročilu in dobremu spominu naših prednikov, rekel je: »Škoda, ker ni mogoče vladati državi iz štale.« Kronisti poročajo naprej, da je bilo njegovo veličanstvo med vsemi igrami najbolj navdušeno nad nekim povprečnim igrokazom, ki so ga uprizorili potujoči nemški hanseati iz Lübecka v letu Gospodovem … hm, hm. Johani, Lore in Kunigunde so igrali tako zavzeto, da so bili na koncu vsi blatni, prašni, konjske fige so kar bingljale od njih, igrali so namreč nek prizor iz dvora, bilo je mnogo valjanja po tleh pa se ni vedelo, kdo je kralji in kdo dvorni norec, ampak na Ludvika je naredilo vtis, veličasten vtis, razjokal se je, pomisli, kralj se je razjokal, stopil je z odra dol v blato, vsakega posebej je potrepljal po ramenu, vsem skupaj pa je namenil usoden nagovor: »Ostanite tukaj, ljubi moji, ne vračajte se v Nemčijo! Francija je čudovita dežela.« In oni, Johani, Lore in Kunigunde, so res ostali za celo življenje, kaj pa so hoteli? In so bili do smrti blatni in slavni, slavni in blatni, metali so blato drug na drugega, sprejemali žvižge občinstva in lovorove vence in kar naprej vse dneve in noči ponavljali,
ponavljali
in ponavljali do nezavesti tisti bedasti igrokaz. Tako je nastalo francosko gledališče in takšna je od tedaj usoda gledaliških igralcev. Nespremenjena, ovenčana z blatom in slavo. Zgodovina pa …
(Se nadaljuje? )
NAPOTEK ST. 3
Sicer pa, čemu bi morala biti usoda igralcev drugačna od usod drugih ljudi. Marsikdaj se pripeti, da tudi izvedenci, ki se poklicno ukvarjajo s temi stvarmi in se zatorej bolj kot kdorkoli drug spoznajo na zagonetne pojave in skrivnosti notranjih premikov in preobratov v ljudeh, kljub svojemu nezgrešljivemu mojstrstvu in pronicljivosti, kdaj v preveliki vnemi store napako ko za hip spregledajo neko podrobnost, ki pa je v bistvu pomembna nit, čvrsta spona, povezujoča usodo posameznika z vsemi ljudmi, enega igralca z vsemi igralci. Vprašanje, ali je človekova usoda vnaprej dano sredstvo in edino učinkovito orožje za premagovanje sveta, ali pa je zgolj mračna, človeku neprijazna krita sila, zavita do nespoznavnosti v verigo golih naključij, ob katerih lahko posameznik samo nemočno dvigne roke in se ji prepusti, ne da bi skušal vsaj malo premakniti njen strašni tok in s tem olajšati svoj položaj, se pokaže kot nesmiseln napor, nepotrebnost, nekaj s čemer si zdrav človek načelno ne bi smel obremenjevati možganov. Kajti potek usode je videti popolnoma neodvisen od volje človeka, lahko je za nekoga izredno ugoden, kljub temu, da tisti nikoli v svojem življenju ni posvetil niti minute razmišljanju o lastni usodi. Ta nerazumljiva darežljivost, dvojnost ali dvoličnost i usode, je v tem primeru nuja, obračaš jo lahko tako ali drugače, postaviš pod luč na točno določeno mesto, v sečišče koordinat, v okvire in pogoje, ki so resničnejši od resničnosti same, na primer med bele papirnate stene moderno opremljenega laboratorija s kristalnimi durmi, na katerih piše VE-HA-O-DE pa se odpirajo v praznino … ne, resnično, zadeva se ne bo spremenila niti za dlako, kar je res je res, to pa je skrajno srhljivo celo za človeško pamet.
Usoda nekega kralja in usoda nekega berača, če izdvojimo mamo ti dve po pravljičnosti nasprotni osebi, dvoje usod torej, ki si jih še tako predrzen poznavalec za vse na svetu
ne bi upal postaviti eno ob drugo v primerjavo, sta vendarle na nek način pogojno združljivi in če smo pripravljeni opustiti ustaljene načine razmišljanja, celo podobni. Sorodnost ali združljivost obeh sicer ne temelji na spretnosti obvladovanja množic z dekreti, javnimi govori, velikimi dejanji, mušketami in bridkimi sabljami na eni strani in s spretno nazaj spodvito nogo, zanemarjeno zunanjostjo, odprto, naprej iztegnjeno dlanjo, sposobno zbuditi v mimoidočih pravšnjo količino neizmernega usmiljenja do reveža, ki je v vojni vihri očitno izgubil vse: svojo desno nogo, svojo ženo in dobro ime, hvala, gospod, bog vam povrni!, ne, to bi bilo preenostavno. Usoda se kratkomalo ne zmore gibati v tako preprostih lokih, njene krivulje niso zrcalne podobe resničnih krivulj, ki bi bile vsaj približno podobne kakšnemu znanemu geometrijskemu liku, da bi ga lahko pozneje prepoznali kot paralelogram. Usode posameznika, kakšna sreča-kakšna žalost-ni moč predvideti niti za stotinko sekunde vnaprej, toliko kot je potrebno fotografu da posname portretno fotografijo, čeravno je lahko najti na stotine uglednih ljudi z visoko izobrazbo, ki bodo t vso resnostjo zaprisegli, da so jim vedeževalke iz steklenih krogel, kart, dlani ali kavne usedline v narobe obrnjeni skodelici napovedale usodo daleč naprej v prihodnosti, odkrile so jim bodoče ženine in neveste, skrite ljubezni, zadetek na loteriji, požar v hotelski sobi, nož na mesečini, streljanje ob zori, ali padec kraljevine vse to pa še kraljestvo za konja povrhu.
Usoda kralja po tej čarovniji še zdaleč ni nekaj izjemnega, nič ni vzvišena nad usodami podanikov v najbolj zakotnih delih dežele, v hipu se lahko sprevrže in če takrat po naključju zares prinese mimo berača s kljusetom na povodcu, se zgodijo najbolj neverjetne reči. Usodi se zamenjata kot bi trenil in zjutraj oni samozvanec že trdno sedi v tronu, kakor bi vanj prirasel; medtem ko ubežni vladar, zdaj berač tava kdo ve kod v blaznem strahu pred svojimi upornimi podložniki in preklinja svojo usodo pa oni drugi s trdim glasom daje navodila poveljniku telesne straže in generalom v zvezi s sinočnjim poskusom udara republikancev: nemudoma postreliti, obglaviti, ali kako drugače učinkovito in hitro spraviti s poti kolovodje a propo, kako je z našo giljotino? še deluje? je rezilo dobro nabrušeno? in rabelj? je že prejel zaostalo mesečno plačo petdeset dukatov? -jasno, moj general, obkolite sodrgo, kaj še čakate, zdesetkajte jo z dobro pomerjenimi streli, za vsako luknjo točno v sredini čela dobite posebno nagrado, potisnite množico kar najhitreje nazaj v skrivališča, nazaj v vsakdanje brloge, jasno? Dobro, potem obljubite vse … kar si množica želi, obljube ne stanejo nič imajo osupljiv učinek, uspavajo še tako trdovratno republikansko zavest, razdelite iz državnih rezerv nekaj živil in pijače, pa ne preveč, navrzite vmes kakšno govorico iz dobro obveščenih krogov o skorajšnjih zamenjavah v kraljevem kabinetu, to množica vselej rada sliši. To so ukazi, katerih vsak posebej je podkrepljen z udarcem pesti ob debelo leseno ploščo okrogle mizice za podpisovanje listin na desni strani prestola, ki je tako premišljeno postavljen v prostor, da lahko človek, ki sedi v njem, vendar samo on, z enim pogledom, ne da bi premaknil glavo, zaobjame celotno dvorano, v ogledalu na nasprotni steni lahko spremlja celo dogajanje za svojim hrbtom, hkrati pa lahko po mili volji uživa čudovit razgled skozi gotsko biforo, daleč ven, preko ali skozi v brezmejni ponižnosti sklonjenih glav vazalov, ki so prišli prostovoljno sem izgladit nesporazum in izkazat poslušnost svojemu vladarju, poslušnost, ki je bila prejšnji dan hudo postavljena na preizkušnjo. Zdaj nepremično, nekam slabe vesti in v prikritem strahu kleče na rdeči žametni preprogi, ki pokriva hladen kamnit tlak in varuje kraljeve noge pred revmatizmom, kolena podanikov pa pred obrabo; zgolj njihove oči se plaho in neslišno kotalijo vzdolž zlatih okraskov, mimo vtkane podobe zlate lilije in leva v krožnici proti kralju in še to ne v ravni črti, marveč obotavljaje sem in tja, da bi se naposled zbrale kot majhna čredica biljardnih krogel, velikih in majhnih, prekanjenih in odkritih, s sinjimi in rjavimi zenicami, z mrežico tankih žilic, razpokanih od starosti, tik ob kraljevih nogah, točno tam in nikjer drugje, ker se više nobena ne upa povzpeti.
Nasprotno pa je kraljev pogled vse kaj drugega, trdo in ostro, ne da bi trenil z očmi prodira v daljo, tja preko nazobčanega obzidja iz sivega granita gleda, na mestne strehe gleda in morje zavitih uličic, kjer uho lahko ujame oddaljeno kipenje glasov, zamirajoče krike in šume množice. V njegovi nepremičnosti je neko hladno odmikanje stvarnosti, ki vazale navdaja vedno z novimi valovi groze, v njem se z oglušujočim treski pravkar odpirajo in zapirajo številna vrata na levo in desno, on sam pa z dolgimi koraki stopa naravnost v preobrat: že ne sliši nobene razločne besede iz ljudstva, ali pa jo sliši popačeno skozi usta uradnikov, čeravno je bil še pred kratkim sam v uporniških vrstah spodaj pod obzidjem in je skupaj z vsemi ostalimi klical: »Dol s kraljem, živela republika!« Da, vsega tega se lahko še spomni, vendar precej megleno in površno, ne zdi se mu pomembno, ker ima drugih opravil čez glavo, vladarske dolžnosti ga kličejo vstran, vse bolj se oddaljuje od svoje prejšnje podobe in postaja vladar, katerega marmorne kipe bodo še danes namestili po celem kraljestvu. Ko se od časa do časa s pogledom sprehodi po zbranih vitezih, zaupnikih, kardinalih in oficirjih, vidi da bo njegova naloga krvavo težka in naporna, zato je njegov obraz mrk in brezizrazen, globoko v sebi pa jim je kar hvaležen, čeprav beseda hvaležnost morda zanj ni ustrezna, ker mu z nevidnimi rokami ustrežljivo takoj priskočijo na pomoč in podpro glavo, ki bi mu sicer nevajena omahnila pod težko krono, desetine hitrih prstov poprime vezena oblačila ravno v trenutku ko misli, da se bo zadušil pod njihovo težo, da se naenkrat počuti brez teže, sto ustnic neskončno previdno poljubi rob njegovih škornjev na tistem mestu, kjer se podplati dotikajo tal in se s tem skuša odkupiti za vse neljube dogodke preteklega dne. Kralj-berač-berač-kralj pa pomisli:
TAKA JE TOREJ KRALJEVA USODA.
Hm, treba bo vladati s trdo roko, nič ne pomaga. VZPOREDNO DEJANJE BREZ ŠTEVILKE: V dvorani in na odru, v prostoru, kjer igra poteka, se iznenada in brez prehoda zmrači, vse luči pravzaprav v hipu ugasnejo, kot bi prišlo do okvare v električnem omrežju zunaj gledališča v temo se ugrezne celo mesto, mogoče celo vsa pokrajina in so dežurni elektrikarji brez moči, ker se jim niti ne sanja kje bi bilo treba pričeti iskati napako. Napaka pa je. Mrzlično začno tekati po hodnikih sem in tja, brez pravega sistema Se na vrat na nos spuščajo v kleti in najgloblje jaške, pregledujejo glavne varovalke na podstrešju in pomožne v garderobah, svetijo z baterijskimi svetili drug drugemu v oči, da so že napol slepi, hitro odpirajo vratca kovinskih omaric, buljijo v množico varovalk in jih na slepo srečo kar z golimi prsti kljub smrtni nevarnosti odvijajo ven, preverjajo porcelanske vložke če so v redu in pihajo v njihova ležišča, kot da bo pihanje kaj zaleglo pri popolni nenačrtnosti njihovega početja. Vsi razen Krištofa. Elektrikar Krištof ni v smrtni nevarnosti. Zložno, brez pretirane naglice, ker noče ničesar tvegati ali prepustiti naključju, ki bi ga oropalo končnega zmagoslavja, si natakne gumijaste rokavice rumene barve, že doma jih je skrbno naprašil z otroškim. : pudrom in zložil v torbico k ostalemu orodju, zato mu prsti zdaj kar sami smuknejo noter. Občutek drsenja gume ob kožo je zanj užitek prve vrste, povsem neznan ostalim elektrikarjem, ki niso nikoli občutili kako se kot dih tanka naprašena opna, sposobna zdržati deset tisoč voltov, vse bolj in bolj prilagaja in tanjša kot koža živega bitja drsi ob prstih, dokler ne nalože mednje in se na poseben način spoji z nekoliko vlažno kožo. Ko opravi z rokavicami, se z zanesljivimi koraki odpravi naravnost po ozkem hodniku, ki je nekakšna bližnjica od pisarn do garderob v pritličju in glavnemu izhodu pa ga osebje nerado uporablja, ker so tla vegasta in povrhu pokrita z gladkim pološčenim linolejem, prava drsalnica za ženske z visokimi petami, Krištof pa nič, on ima gumijaste rokavice na rokah, gumijaste podplate in žvečilno gumo med zobmi, njegovo navdušenje nad vsem kar je iz gume ne pozna meja in prehaja že v pravo obsedenost, za katero ve le on sam in jo pred drugimi skrbno skriva, zares ne bi imelo pomena razkladati kako se je že kot deček navduševal nad gumastimi predmeti, kabli, izolirnimi trakovi; rokavicami, kdo neki bi ga razumel? Baterijske svetilke ne potrebuje, popolna tema ali beli dan, Krištofu je vseeno, ničkolikokrat je že prehodil to pot in jo popolnoma obvlada. Njegove najbolj pogoste sanje so, kako hodi skozi ta hodnik, vsako izboklino in grčico v tleh pozna, v sanjah ve, da se poševno spodaj v globini na levi strani razprostira oder, da so štirje žarometi pritrjeni onstran zidu v višini njegovih oči, do njih je speljan trožilni kabel, ki ga običajno oko pod debelo plastjo ometa še zaslutiti ne more, zanj pa ni nobena skrivnost, natanko ve na katerem mestu prileze iz spodnjega nadstropja, potem ko je zapustil razdelilno omarico z oznako POZOR! VISOKA NAPETOST! in mrtvaško glavo, sestavlja ga troje prepletenih raznobarvnih žic – ena je rdeče, druga modre, tretja rumene barve – celo to mu je znano in še veliko drugih stvari, med njimi tudi podoba gledališča, ki zanj ni kot za druge čvrsta zgradba, omejena z zidovi, prepolna kulis, zaves in mavčnih okraskov, parterja, lož in garderob, temveč ima v njegovi zavesti obliko prozorne kletke spletene iz pajčevine stoterih električnih vodov, cevi, stikal, luči, razdelilnih omaric in varovalk. Ko pride nekako do sredine hodnika, se v sanjah vselej ustavi, seže v žep po škatlico cigaret, izvleče eno in kljub prepovedi ukresne vžigalico; svetloba plamenčka neenakomerno obsveti njegov spokojni obraz, vžigalica gori najprej s svetlim, modrikastim plamenom, nato spremeni barvo v temno modro, skoraj vijoličasto, pojema in ugasne. V temi ostaneta dve rdeči tlivki, večja se v enakomernih presledkih obnavlja, druga pa vse bolj slabi, zleti v kratkem loku na tla in ugasne pod podplatom. Krištof vleče dim globoko dol v vodnjak pljučnih mešičkov, vdihne in spet izdihne, zdi se, da zbrano prisluškuje avditoriju in odru na oni strani debele opečne stene, občinstvo, igralci, vsi so zdaj odvisni od njegove spretnosti, če bo našel okvaro v petih minutah bo dobro, drugače pa bo predstava šla po gobe, gledalci bodo pričeli jezni vstajati in zapuščati dvorano, najbolj ogorčeni pa bodo odšli že prej pred blagajno terjat denar nazaj. Resnica pa je, da v sanjah, tam na polovici med zavestjo in podzavestjo, v hodniku, Krištof kljub zunanjemu videzu, ki razodeva veliko zbranost in skrb, sploh nič ne misli na dvorano in ljudi v njej, še manj na mesto, pokrajino ali na svet, vsega tega mu je ta trenutek malo mar. Marsikdo, ki bi ga takole videl, bi dejal, da ima pred seboj malomarneža prve vrste, katerega brezbrižnost v času ko je električno omrežje v okvari zahteva najstrožjo kazen. Dobro skrit pred pogledi ljudi drnjoha v prehodu, žuli cigareto, izgublja dragoceni čas in nikogar ni v bližini, ki bi ga lahko odločno sunil od zadaj pod rebra, zakričal nadenj o-ho-ho Krištof! in ga mesečnika spet spravil v tek. Nihče, še Krištof sam, ne ve prav dobro, kaj se v resnici dogaja v teh dolgih, strašnih sekundah, ki bi lahko sprožile konec sveta v lepljivi temi v katero je zavita že skoraj celotna severna polobla.
Rumeno orokavičena levica, kajti vedeti je treba, da je Krištof od rojstva levičar in je na račun levičarstva požrl že marsikatero grenko - čemu me božaš z levico? Ali moraš napraviti TO z levo roko? - mu samogibno prinaša cigareto k ustom, pot žarečega vršička se v temi prikazuje kot množica nenavadno dovršenih krivulj, ki bi jih lahko vse združil v eno samo, tako so pravilne in enake druga drugi. Njegove zenice so se skrčile do velikosti bucike, kljub temu, da bi morale biti po vseh pravilih v temi popolnoma odprte. Kupole zrkel so odtale močno izbočene v črn prostor, kdor bi zdaj pogledal vanje, bi od presenečenja kar odskočil, ker pupil sploh ni videti, na njihovem mestu je čudna zmešnjava večjih in manjših vozličev, očesni leči pa sta se zaobrnili skoraj za petinštirideset stopinj vsaksebi kot v najglobljem spancu.
potem …
se vendar nekaj zgane. Glej, glej, pomisli Krištof in razločno začuti kako se mu možgani preselijo v levo roko prehod sploh ni bil hiter! Jasno je lahko zaznal kako se je težka, sluzasta gmota v glavi skrknila in se pričela premikati proti lobanjskemu dnu, vse hitreje, toda še vedno dovolj počasi, da je lahko zaznal trenutek, ko so brez bolečin popustile najdrobnejše vezi in sta se oba režnja hkrati sunkoma odlepila od ovojnice ter smuknila v jašek na sredi hrbteničnega mozga; v tem trenutku bi Krištof pomislil: veličastno! če bi mogel misliti. Misliti pa ne more več, ker ima prazno glavo, zapora je in obsedno stanje, možgani so šli na skrajno nevarno popotovanje navzdol v globino telesa, v nezanesljivo, primitivno okolje, ki nikakor ni primerno za trajno bivanje kakršnikoli višji obliki duha, vendar pa ima kup pomembnih prednosti, nujnih za preživetje zmore se brez težav in z vso hitrostjo spreminjati v nedogled, bliskovito se lahko obnavlja, prilagaja in prevzema sleherno pobudo od zgoraj ali od spodaj, ker mu misel ni nikoli v napoto. Na tem mestu, ki v vsem ustreza podobi temačnega mlina brez oken in vrat, v katerem nikoli ni bilo in ne bo žive duše in se velikanski mlinski kamni že od vekomaj obračajo dan in noč ne da bi jih kaj poganjalo, se takoj in nepreklicno same od sebe razrešijo še tako zapletene, na videz nerešljive zagonetke okrog človekovega življenja in smrti.
Krištofovi možgani vse to vedo, njihova sestava je takšna, da noben koristen podatek, najsi bo še tako droban, ne gre v nič. Vztrajno lezejo dol in napredujejo vzdolž mišičnih vlaken in kostnih preduhov, skozi prosojna vozlišča celic in osi rožnatih mehurjev, čez zatemnjena hribovja in globoke prepade, med sotočja žil in žilic pri osrčju, skozi enakomerno utripajoče srce pa skozi desni prekat spet ven v divje strujanje krvi, polno močnih vrtinčastih tokov, da, skoraj smo že na cilju, samo še majhen izredno natančno izveden manever in že se možganovina ustavi v konicah prstov
v kazalcu je ostane natanko 40,8,
v palcu 36,5
v sredincu 15,2
v prstancu 1,4
v mezincu pa 0,7
ostanek 5, 4 je za vselej izgubljen nekje v telesu, pustolovščina je pri kraju.
Od tu naprej bo dogajanje steklo hitreje in natanko po vnaprej izdelanem programu: Krištof bo najprej z vso potrebno previdnostjo premaknil levo nogo, kretnja, ki jo dnevno večkrat na enak način ponavlja, denimo pri vstopu v avtobus, ali ko vstane iz postelje, naslednji premik desne noge pa bo že na vsem začetku tako zanesljiv, da ne bo več nobenega dvoma v obnovljeno telesno ravnovesje; cigaretni ogorek bo zletel na tla in bo pohojen, Krištof pa bo odločno krenil dalje po ozkem hodniku. Natanko bo vedel kam in kaj mu je storiti, ker bodo prsti njegove levice mislili namesto njega. Na koncu hodnika se bo še enkrat ostro zasukal na levo, preskočil štiri strme stopničke, odpahnil železna vrata, zarjaveli tečaji bodo ob tem presunljivo zaječali, koščki oluščene barve se bodo usuli po tleh, za vrati se bo pokazal razpotegnjen prehod, za katerega bi Krištof prisegel, da ga še nikoli, kar je tukaj v službi ni videl. Oh, moj spomin, si bo rekel, blazno je, če si kar naprej sam sredi labirinta gume, žic in električnih naprav, to ti sčasoma mora nekam udariti. Neznani hodnik pa ne bo zmedel njegovih prstov skritih v rumenih rokavicah, levica bo na koncu hodnika odločno odsunila še ena vrata, Krištof pa se bo znašel na strehi, okrog in okrog obdan z veliko teraso, ki ji ne bo mogel določiti oblike in velikosti, videl bo samo kako se okrogli kamenčki s katerimi je tlakovana sosredno širijo na vse strani in se izgubljajo v temi. Nad Krištofom bodo zvezde, cela Rimska cesta bo zgoraj in se bo lahko videla, ker v mestu ne bo gorela nobena svetilka, ki bi s svojo svetlobo motila veličasten prizor.
Krištof ne bo imel časa a opazovanje zvezd, stopil bo še dva koraka dalje, proti kovinskemu drogu s prečko na kateri se bodo bledo svetlikali porcelanski izolatorji, spominjajoči na figurice mandarinov v kitajskem muzeju, preko njih bodo napete električne žice.
Razločno bo videl, kako ena od njih pretrgana mrtvo visi navzdol, se pozibava v vetru, tole je bilo!, vsakokrat ko Se dotakne droga ali sosednjih žic se usujejo iskre na vse strani, zaprasketa in zasmrdi po prežgani kovini. Krištof bo z vajenim pogledom takoj odkril še drugi konec žice nedaleč vstran, nekaj jo je moralo na silo pretrgati, ugotovi, zmajal bo z glavo, njegova levica se bo nezmotljivo sprožila navzgor, iztegovanje bo trajalo in trajalo kot da ne bi bila živa roka, temveč raztegljiva gasilska lestev. Opazoval bo docela samostojno obnašanje svoje levice, videl kako bodo prsti z očarljivo spretnostjo razprli kombinirke, kako bo desnica bliskovito poiskala in zagrabila drugi konec žice in ga prinesla gor na vrh droga; tisti hip, ko se bosta žici združili in ju bodo čeljusti klešč utrdile v močan spoj, bo Rimska cesta izginila v nič, val svetlobe bo butnil sem gor, Krištof bo presenečen nad močno bleščavo priprl veke, roke mu bodo skočile nazaj k telesu, prsti bodo za trenutek trznili in popustili, orodje bo zletelo iz rok, padlo bo z višine na tlak, se poševno odbilo, s topim hreščanjem podrsalo ob kamenje, trčilo v kovinski drog-peng-in se ustavilo. Krištof bo šele tedaj, zasledujoč padec klešč od začetka do kraja, odkril tam spodaj belo pernato gmoto in nekaj razmetanih peres, stopil bo tja z namenom, da jo vzame v dlani – kam si hotela golobica norica, kam? Kaj te je v trdi noči, ko perjad spi na podstrehah, pregnalo iz varnega gnezda ven v nevarno temo, da si se zaslepljena brezglavo zaletavala v vse smeri in končno izbrala smer proti severu, kjer so luči mesta bolj na redko posejane? Letela si in letela, nizko in čedalje hitreje, zaupala si nagonu, ki ti je prišepnil, da je SEVER rešitev, vrata v SVOBODO … pa te je pričakala morilska žica visoke napetosti … Ah, pojdi se solit! Vendar je ne bo vzel med dlani, zgrabil jo bo za polomljeno krilo, nekaj časa bo čisto od blizu motril oči poginule ptice in občudoval v njih izkrivljeno podobo razsvetljenega mesta. V tem dolgem, morečem trenutku se bo z mrtvo ptico v rokah, kdo ve zakaj, domislil nekega nepomembnega dogodka iz svojega dogodkov polnega življenja.
Sprehaja se skozi mesto v junijski vročini in na njegovi levi strani ga spremlja svetlolaso dekle, srečal jo je pred pol ure na križišču, kjer je zrak nasičen z osladnimi vonjavami iz bližnje pivovarne, poslopje z oluščenim ometom, žalostne, izprane barve v ozadju, slutnja poletja in počitnic, grenkoba zorečega hmelja v zraku čisto spredaj, pravkar se pogovarjata o vem mogočem, pomen besed in stavkov ju pravzaprav ne zanima, bolj zven posameznih črk in kako so bile izrečene, lahko bi šla pogledat razstavo starih tiskov, predlaga ona sredi pogovora, dobro, odvrne on in pomisli tam je hladno, ob tej uri ni v galeriji nobenega obiskovalca, ki bi ga onadva bolj zanimala od razstavljenih umetnin. Bežen pogled od strani v njene oči mu potrdi, da tokrat misli resno, čeravno se ona pogosto rada šali, otročje si daje opravka z najbolj nenavadnimi mislimi, med reko in otokom nemudoma spretno splete in zaplete zgodbico o zasledovalcih, da se potem z njo lahko čim dlje straši in pri tem uživa, ko opazi, da se tudi on nehote zdrzne pred namišljeno nevarnostjo, maščevalnimi zasledovalci, krvi željnimi volkodlaki, sorodniki in divjimi zvermi, ki bodo, le pazi se, vsak čas pridrvele po ozki potki izza ovinka, ne bo jima pomoči, ena, dve, tri bosta razkosana in požrta. Iznenada se ona Sredi pripovedovanja ustavi, smehljaj ji zdrsne z obraza, zamenja ga izraz presenečenja in osuplosti, njeno otroško obnašanje v trenutku izgine. Bilo je igra, tole zdaj pa je resničnost. Spet ena njenih potegavščin, si misli on, vendar zelo dobro izpeljana, zelo dobro, pomisli in pri tem sledi ravno črto njenega pogleda, pričakujoč, da bo kot ponavadi naletel na spokojno pročelje, potepuškega psa, ali kaj takega, zamiži, vsak čas bo zaslišal njen smeh in bo videl, da … na tleh zares leži drobna ptičica, mladič, ki je ravnokar padel iz gnezda, obupno si prizadeva vzleteti, utripa z golimi krilci, omahuje in drsi po robu pločnika; večja ptica mu hoče pomagati nazaj v zavetje, čivka, razpira krila, vidiš, tako moraš, letenje je vendar najlažja stvar in do gnezda je samo majhen skok, malenkost za ptico, prosim, prosim … on pa v skrajnem obupu našopiri perje, odpira in zapira kljun, iz krmežljavih oči se mu poceja, srce mu utripa dvestokrat v minuti. »Pomagaj mu,« reče ona, »prosim, prosim, pomagaj mu! Ali mu res ni mogoče pomagati? Joj, kako je ubog!«
»Ptica, ki pade iz gnezda, je zgubljena,« reče on. »To je zakon.«
»Kako si neusmiljen!« reče ona. Gleda ga in on gleda njo, je usmiljenje, če položiš ptico nazaj v gnezdo, nemo vprašuje on, da, prav tako nemo odgovarja ona, to je usmiljenje.
Ptica bo ves čas, ko jo bo Krištof držal čvrsto med palcem in kazalcem, neenakomerno nihala v sunkih vetra, kot nihalka stenske ure bo obešena na široko razprto perut, v kateri se bodo drgnile tiste polomljene koščice, ki so v sredi votle, zunaj pa jih nič ni. Čudovitejše pahljače si Krištof res ne bi smel želeti, s svojo brezmadežno belino in dolgimi, pravilno razmaknjenimi peresi, je podobna najfinejšemu španskemu izdelku iz poslikane svile, prosojnih čipk in palisandrovine. Negibnost njegovega telesa, tu zgoraj na terasi, bo trajala ves čas spominjanja, videti bo, kakor da obstaja med njim in mrtvo ptico neka nepojasnjena, skrita povezava, morda celo dogovor, veljaven samo preko smrti enega ali drugega, ker bi se lahko zgodilo-in v tem ne bi bilo nič nenavadnega-da bi od brezuspešnega iskanja izmučeni elektrikarji, potem ko bi tretjič pretaknili vsak kotiček gledališke stavbe, pogledali za vsak primer še na streho in tam odkrili skrivenčeno Krištofovo truplo, njegova roka in obraz bi bila grdo ožgana, bele kosti bi silile ven, oni pa bi se, razpostavljeni okoli mrtveca skoraj malo oddahnili, tole je bilo!, malo bi se razjezili, ker bi se jim zdelo, da jih rajni še po smrti vleče za nos, kaj nas zajebavaš, Krištof, tudi začudili bi se malo, njihov tovariš je vendar končal skrajno nenavadno. Ali ni nosil pri delu vselej gumijastih rokavic? Ga je kdo vsaj enkrat videl delati brez njih? Bil je tako strašansko previden, za elektrikarja skoraj preveč, bi ugotavljali. Vselej s tistimi smešnimi rokavicami, le tokrat ne, tokrat pa ne … ah, naj se gre solit!
Pokopali bi ga v Vrbju, na domačem pokopališču. Večkrat je v šali in pod paro govoril:
»Fantje, če me kdaj useka Matilda, me zagrebite v Vrbju. Ne pozabit!« Nikoli ga niso vpraševali odkod ta čudna želja, vselej so mislili, da se malo šali, ni jim šlo v glavo čemu ravno v precej oddaljeno Vrbje zdaj poleti, ko je svinjska vročina. Ali ne bi bilo mnogo bolj enostavno na mestnem pokopališču, pa še bolj ugleden pogreb bi bil, muzika, govor tovariša predsednika sindikata, mnogo ljudi in cmeravih žensk, sonce neusmiljeno sije na pogrebce, grobove, vence, rože, ciprese, vrbe žalujke, prodajalce sveč, avtomobile, kokoši in peteline, v bližnji hiši se divje ljubita dva, pridi, pridi, ljubi, saj je samo pogreb, ječi ona
in bela paloma leti vsem na očeh nizko nad Krištofovim grobom, toliko, da se ne zaleti v kup izkopane zemlje, njegovi prijatelji v zadregi mencajo, pozabljajo, da so oblečeni v črne obleke in ne v modre kombinezone z našitim znakom podjetja, roke jim zato kar naprej uhajajo v nekakšne namišljene žepe in iščejo v njih kombinirke, ali vsaj košček bakrene žice, njihovi pogledi brez volje letijo za golobico, ki se izgublja v svetlobi tako dolgo, da se jim oči zasolzijo in jim je potem še bolj nerodno.
V trenutku ko Boltežar izusti besedi »zgodovina pa« … in njegov glas še ne izzveni popolnoma, morajo istočasno ugasniti vse luči v prostoru. Drobne volframske nitke v žarnicah močnih žarometov ugašajo počasi, računati je treba, da v očeh gledalcev ostanejo razvlečene rdeče sledi še dobrih deset sekund zatem, ko za svetlobo ni več nobenega odseva, zato je tema od kraja navidezno še dokaj prozorna, svetloba se oprijema predmetov, podobna želatini, ki ne odteče koj skozi drobne pore v zidovih in zaveseh, temveč se škrlatno razteka v vseh smereh in celo večnost zamira na izbočenih delih, ostrih robovih in brušenih ploskvah velikega lestenca z muranskimi obeski.
Slednjič zamre.
Od izurjenosti osvetljevalcev zavisi, ali se bo zatem v zavesti množice pričel pojavljati sprva nejasen pa vedno bolj oprijemljiv občutek sprostitve ogromnih količin kalne vode, ki se je zbirala za neko pregrado v opuščenem rudniškem rovu in predrla zidove gledališča ob najbolj nepravem času, zalila oder in dvorano, preplavila premiersko občinstvo, posesala vase dolge večerne obleke, napolnila dekolteje in bogate pričeske z blatom in peskom, potrgala prave in ponarejene biserne ogrlice z vratov, zbrisala plasti ličila z ustnic in v hipu uničila tudi ustnice same. Mogoče pa bodo osvetljevalci celo prekosili sami sebe, tam okrog prvega, ko je povišica in bodo ustvarili enkratno mojstrovino: popolno apokalipso, ko bo vsak gledalec, tisti v loži in oni na stojišču, doživel lasten, njegovi sposobnosti domišljije prikrojen privid pogubljenja, kaj se ve? V tem primeru bo ostal vsak sam s seboj v temi, pogreznjen v nepopisno žalosten občutek skrajne osamljenosti, izrezan iz Sveta, brez prijateljev in znancev, pogubljeni Robinzon, ki bo hotel kričati, vsaj to, pa bo imel usta polna gnile vode, rad bi se česa oprijel pa se bo lahko dotikal samo polomljenih stolov, lebdečih v mrtvem vodovju, zatem ko je uničujoči vodni val pod visokim pritiskom opravil svoje, zdrobil kulise, potrgal jeklene vrvi in presekal Boltežarjevo modrovanje o zgodovini evropskega teatra.
Na prostem, v telovadnici, na šolskem dvorišču, bo naloga osvetljevalcev neprimerno težja, saj bi lahko le z nadčloveškimi napori docela zatemnili prizorišče pa še potem bi se znalo zgoditi, da bi kak pozabljen pramenček svetlobe skazil predstavo. Zato bo treba v takšnih okoliščinah dogajanje nekoliko spremeniti, ga prilagoditi osvetljavi, zaviti tok zaznave dogodkov okoli ovinka v isto smer. Besedi »zgodovina pa« bi morali po novem postati neke vrste iztočnica, uvod v grozljivo razvlečeno pripovedovanje humorističnih zgodb, poceni šal in okroglih povesti brez repa in glave. Boltežar bi prav gotovo z veseljem sprejel za kratek čas vlogo zabavljalca publike, v tem bi bil verjetno precej boljši od Gašperja in ostalih; dinar za najboljšo šalo o … Tri dinarje za srhljivko o … Dajmo! Dajmo! Posebna nagrada za najizvirnejšo zgodbo o … Dragi gostje, le pogumno in brez strahu, tu pri nas se nič ne skriva! V šaljivi obliki, to je pogoj, ne pozabite, nam zaupajte kaj vas teži, ker vsakogar na tem belem svetu kaj teži in če je le mogoče, vas bomo temeljito pozdravili, odpihnili za vselej črne misli, izrezali čire zelene zavisti in zašili stare rane … vse s smehom, na neboleč način. Smeh je najcenejše zdravilo … Rak, gospa? Prava malenkost. V osmrtnico vam napišemo: šla je rakovo pot. Prihajajoči ostali … (Smeh). Praviš, da ni zdravila za nesrečno ljubezen, mladenič? Seveda je, seveda je, naj ti zaupno prišepnem revolver! bo najboljše znamke, morda dobro namazan Smith/Weston, z brezhibnimi naboji v okvirju, to pač, da ne zataji … (Smeh, smeh). Težave v službi, kolega? Za božjo voljo zmigaj se vendar, izkašljaj svoje manjvrednostne komplekse, vse življenje si jih skrbno zbiral in negoval v svoji zaprašeni ropotarnici, zdaj je priložnost, postani sam direktor … (Smeh, smeh, smeh). In vi, tam v tretji vrsti, kaj vsa v bistvu žuli? Aha, le korajžno, impotenca vas daje, mlada ljubica z mično češpljo na obzorju, vi pa že v letih, vaš ptiček kraljiček ne deluje kot bi bilo treba, kukavica nesramna, vem, vem, ni mi treba pripovedovati, namesto da bi kukala ku-ku, ku-ku, ku-ku, se oglaša kuk-kuk-kuuuuuuuuuuuuuu … sem uganil? Star problem, antična žaloigra, gospod. Privežite si gor petardo, ko boste skupaj s svojo mladoletnico, prižgite in bo učinkovalo, stvar bo stekla kot po maslu, vam zagotavljam … (Smeh, smeh, smeh, smeh) Hej, stopite ven izpod arkad na svetlo, tja pod svetlobo ulične svetilke. Tako je dobro, vas že vidim, tam ste. Za kaj gre? Kaj vas muči? Na dan z besedo in nehajte opletati z rokami naokoli in se sprenevedati, vaše žaljivo spakovanje … mi daje … misliti. Mutec? Gluh in nem od rojstva? Kriste eleison, kaj počnete tukaj! ? Vaš palec kaže P, to vidim, na prsih prekrižane dlani, čakajte, čakajte, to bo O, prst na čelu pomeni M in spet O, počasi s to vražjo abecedo!, pa noht mezinca med zobmi. Kaj pomeni? Č? POMOČ. Tudi za vas se bo našla tabletka, poglejte sem gor, zasledujte mojo levico, pravi vam: Skrijte tranzistor … levica čez desnico v navpični legi … v gobec, ko bo na sporedu … kazalec-palec-luknjica … kakšen politični govor … prepleteni prsti, zasukani navzven … naravnajte največjo jakost zvoka, ne pozabite prej kupiti novih baterij …
… pojdite med ljudi,
… v restavracije …
… prst na spodnji ustnici
… med delavce v tovarne …
… dlani na licih
… na kolodvore in letališča …
… v pristanišča in parke,
… gledališča, javne hiše
… in parlamente …
… izteg prstov, pomik, kroženje, tlesk
… poslušali vas bodo.
… Strah jih bo.
… Spoštovali vas bodo.
… Nihče ne bo uganil, da ste mutec.
… Imeli boste popolno oblast nad njimi.
…(Grobna tišina)
Boltežar na trenutke ne pozna mere – on bi kar v nedogled nadaljeval zabavo, omamljen od zavesti, da zmore voditi za seboj na povodcih smeha tolikšno množico ljudi in se mu nihče ne zmore upreti. Kako je mogoče, bi se spraševal sam zase, da so pripravljeni tako poslušno ubogati vsak namig, vnaprej izpolniti vsako željo, še preden jo izrečem? Ali ni moja igra z njimi vendarle trik, umazanija najslabše vrste, pretkan način zasužnjevanja in kratenja osebne svobode, ne pa mojstrovina komike, kot sem menil doslej? Kakšna hudičeva čarovnija neki odpira v nasmeh vsa ta usta, usta, usta, usta in usta, brezzobe čeljusti z zlatimi škrbinami, ki se bodo skoro valjale v grobu, pa one druge od mladosti še nabrekle nad bleščečimi sekalci, še sposobne izgovarjati nežne besede z najfinejšim naglasom, piti vodo iz kozarca v tankih požirkih, poljubovati najskritejše dele telesa, zagristi v zrelo jabolko?
(Majhen aplavz za našega mutca. Hvala. Veste kaj, maloprej sva se pogovarjala o zunanji politiki, od tod zamuda)
In te oči peklensko, nekatere otopelo buljijo v svet, druge vrtajo, skoro ne prenesem pogleda naravnost vanje, toliko je tam na dnu pekoče žerjavice, besnila in obupa. Nečloveško.
(Nadaljujmo, gospoda moja! Dinar za najboljšo šalo, dva dinarja za zgodbo o … )
Kaj storiti? Mar naj sredi stavka kar utihnem, poberem šila in kopita ter pobegnem z odra v odrešilno temo za vselej? Ne, za vse na svetu ne! Kdo drugi če ne jaz jih bo z grenko šalo spet vrnil nazaj v običajnost?
(hej, vi zgoraj na stopnicah in vi pod kostanjevo krošnjo in vi na razmajani klopi v kotu dvorišča … )
Nadaljevati Boltežar. Pogubiti sebe in druge, pravi Glas. Da, Boltežar bi nadaljeval in nadaljeval, moral bi nadaljevati, deloma po lastni odločitvi in presoji, malo pod prisilo poslušalstva, sam ujet v kletko, ki jo je s tako vnemo izdelal za druge. S skritim zadoščenjem bi opazoval usta, veliko število na stežaj odprtih ustnih votlin najrazličnejših velikosti, ki bi nazadržno lezla narazen, šala bi sledila šali v vse hitrejšem zaporedju, zategnjena koža na obrazih bi pričela na drobno pokati, prve kapljice krvi bi pricurljale na dan, vendar jih nihče ne bi opazil ali začutil kako se spuščajo navzdol; zatem bi se pričele od hudega mišičnega krča lomiti lične kosti, bolečine pa še vedno ne bi bilo od nikoder, lepi, beli zobje bi se zadrli v jezike in pričeli izpadati, ljudje bi jih v navalu množičnega navdušenja pričeli pljuvati iz ust kot nadležne pečke, brezzobe votline bi kar naprej tulile bravo! razpoke na površju kože bi se poglobile in razlezle od robov ustnic čez ličnice in pod brado, penasta kri bi se že curkoma udirala iz prekinjenih vratnih žil, oni pa bi mislili, da je samo znoj od neznosne vročine in živčne napetosti, bolečine pa še vedno ne bi bilo. Zatem bi od strašnega, nezaustavljivega smeha razpadle še ostale koščice, obrazi bi se sploščili in popokali kot prezrele melone, zaplate raztrgane kože bi zaplahutale v poletni sapici, oči bi padle iz razdejanih duplinic in meteorsko ugasnile pod nogami. Obrazi starih in mladih bi se izenačili, končno bi se vdrli sami vase, kar sesuli bi ee brez predhodnega opozorila, pogled na podminirano stavbo, padajočo sprednjo steno, okna, ki ostanejo do kraja cela, medtem ko se drobni okraski razletijo že v zraku; lasje in trepalnice, delčki kože s pigmentnimi zrnci, kapljice sline ali solz, saj je vseeno, vse to bi se v zraku zamešalo s hropenjem in sikanjem iz pljučnih globin, skozi razkrojene glasilke bi se izvil grgrajoč ponaredek človeškega smeha, zatem bi v hipu nastopila tišina, samo še osamljen vrisk, bolečina je vendarle prispela in divja jaga bi se ustavila.
(In zdaj, moje dame in gospodje, bi se zaslišal zvonki Boltežarjev glas, rahlo drhteč od razburjenja, poglejte v nebo. Previdno in počasi. Doživeli boste najbolj pretresljivo šalo v svojem življenju:
HOKUS-POKUS, UGASILE BODO ZVEZDE!
Konec
(Boltežar se zvedavo napoti k dečku, ki je medtem trdno zaspal. Tik ob njem se ustavi in ga dolgo brez besed motri ter odkimava z glavo) Boltežar (začudeno): Poglej, mali je zaspal. (Se hitro zaobrne in vprašujoče pogleda proti zvočniku)
Glas: El seño de la razon, produce los monstruos. Francisco Jose de Goya y Lucientes: Caprichos.
Boltežar (prestrašeno): Potem ga je treba takoj zbuditi! Bilo bi pošastno pustiti ga spati kar naprej. Zaženi sireno! (Iz zvočnika se oglasi prodorno zavijanje sirene)
Boltežar (skoči k dečku, ga prime za ramena in večkrat močno strese): Hej, mali! Zbudi se! Odpri oči in našpiči ušesa. Povej, ali kaj duhaš? Deček (prestrašeno poskoči, otepa z rokami in brca z nogami): Joj, joj, ali gori šotor? (Počasi se zbuja) Nič ne smrdi. Nič ne diši.
Boltežar: Potrudi se. Globoko vdihni. Tako da … ali ni podobno smradu hlevskega gnoja in parfuma Chanell 5?
Deček: Nič takega ni v zraku, gospod. Diši po jadrovini, pa po prahu … pa po lepilu … pa po starem lesu … pa po plišastih zavesah … čakajte, še nekaj je … (vonja naokoli) In konje imate tudi nekje skrite? Lepo diši po konjih.
Boltežar: Po oslih, po oslih, moj mali astronavt … (zamišljeno) Čemu so me že poslali sem? (Napeto razmišlja in se vrti v krogu) … Ah, saj res oder. Pa naj bo oder. (Prične hoditi sem in tja, čedalje hitreje in glasneje bere iz beležke) … oder mora biti na začetku prazen in srednje močno osvetljen. Kronist Boltežar prihaja skozi teman prostor, lahko je telovadnica, hodnik na sodišču, šolsko dvorišče ali kak drug prostor …
Glas: Pozabil si: »odprt ali zaprt prostor«.
NAPOTEK ŠT. 2 Za lažje razumevanje odprtega ali zaprtega prostora, svetlobe in sence, posebno neštetih vmesnih odtenkov sivine, ki so nadvse pomembni pri izvedbi, si je treba zamisliti veliko, čim številnejšo množico nagneteno v nekem poljubno izbranem prostoru, ki je lahko gledališka dvorana, ladijska paluba, kabina potniškega letala, podzemsko zaklonišče, jama. Prostor, kakršenkoli že je, mora biti v mislih dobro osvetljen, ker je količina svetlobe v zvezi z dogajanjem. Ostale »stvari«, njihovo velikost, razmestitev in število, lahko v pomanjkanju domišljije zanemarimo, zadostuje živa predstava notranjosti ogromne betonske kocke, v kateri se kljub močni luči ne vidi na drugi konec, v njej je gotovo prostora za kakšnih pet tisoč ljudi.
Če domišljija posebno dobro deluje, pričara še jasno predstavo sten na katerih so vidni odtisi smrekovih desk, ki so jih graditelji uporabljali za opaž pri betoniranju pa podobo močnih fluorescentnih cevi na stropu, ob katerih se sprosti prispodoba fluora, ali fluorovodika v brezzračnem prostoru. Zapomniti si je treba torej besedo »fluorescenten«, ker gre za ključno besedo. Cevi iz mlečnobelega, prosojnega stekla niso ravne kot običajne cevi tovrstnih svetil, temveč so močno in neenakomerno zakrivljene v vseh smereh, kakor da se je steklo upognilo v strahoviti vročini, se kasneje spet ohladilo in ostalo izkrivljeno. Zdi se kot da so cevi speljane po stropu na slepo, brez reda, šele po daljšem opazovanju se da ugotoviti, da se vendarle na nek način ujemajo in obvladujejo celotno površino stropa. Svetilke oddajajo hladno utripajočo svetlobo med modro in vijoličasto barvo, svetloba je dokaj enakomerna razen na nekaterih mestih, kjer je prišlo do okvare in se v ceveh žareče bliska, modra svetloba slepeče preskakuje iz enega konca cevi na drugi konec in pri tem bliska ni mogoče zasledovati, tako hiter je. Ljudje različnih starosti in poklicev, v različnih oblačilih, eni imajo ogrnjene kar nočne halje kot v posmeh onim v temnih poslovnih oblekah in belih srajcah, sede po tleh posamič ali v skupinicah, gneča je tako velika, da ni mogoče razločiti kdo je sam in kdo v družbi; nekateri nepremično tišče kolena pod brade, se naslanjajo drug na drugega, govorijo sami s seboj, drugi pa molče gledajo v prazno, mogoče proti tesno zapahnjenim vratom iz trideset centimetrske plasti betona zalitega med dve jekleni plošči. Vrata so okrogle oblike, somerno razporejena, za njimi bo bržkone okrogel hodnik podoben cevi pnevmatske pošte, ki teče neznanokam, pet jih je na levi, pet na desni strani. Glasovi ljudi so pritajeni, valjajo se nizko pri tleh in njihova gostota se z višino hitro razredči, tri metre nad tlemi glasov ni več, zgoraj je plast popolne tišine, ki se vedno bolj zgošča proti stropu, kjer jo požirata dva ogromna prezračevalca tako spretno vgrajena v zid, da ju je med lučmi komaj videti. Veliki jaški, ki bi drugače kazili brezhibno površino stene, so zakriti s kovinsko rešetko na kateri je umetelno oblikovan lep vzorec, barva rešetke pa je docela ubrana z barvo stene belo na belem, samo tik ob robu zamreženih krožnih odprtin, kjer so stalni tokovi zvokov še posebno močni, za spoznanje bolj sivo na belem.
Nekaj po osmi uri iznenada ugasnejo vse luči, lopute prezračevalcev se nekaj časa vrte, nato pa se ustavijo, glaSovi ljudi onemijo, prostor se spremeni; njegove razsežnosti, ki so bile doslej s Svetlobo v rahlem ravnotežju, se zrušijo vase in zatem dobi celoten prostor obliko zaledenele kocke z ostrimi koti, katere dno reliefno pokriva množica negibnih teles. Prva domneva: čez deset sekund bo nekdo v temi zaklical: »Luč!« V tem trenutku mu morajo najbližji hitro prelepiti usta z levkoplastom, če tega ni pri roki zadostuje globoko v usta potisnjen robec, dva ga morata položiti na hrbet in mu trdno pridržati roke in noge, tretji pa naj pomirljivo in z močnim glasom zavpije: »Luč pride takoj!« V množici se bo zagotovo našel nekdo, prevzel bo geslo, segel v žep in ukresnil vžigalico; neverjetno, kako lahko neznaten plamenček umiri naraščajočo plimo groze pred temo, v hipu preseka vozlišča strahu, ki jih je množica spletla v temi iz napetih živčnih končičev posameznikov, tudi tistih, ki so bili sami zase trdno prepričani v svojo odpornost, razum, logiko, pa so prvi klecnili pred ogromno pezo združenih nagonov. Svetloba ene edine vžigalice prinese odrešitev iz more, prepreči pokol in paniko iz druge domneve, ki razvrsti dogodke na popolnoma drugačen način: v temi se ne najde nihče, ki bi imel v žepu levkoplast ali robec, nihče nima toliko moči, da bi zakričal »luč pride takoj!«, kot zakleto so vsi pozabili vžigalice doma, strašljivec pa zakriči drugič, tretjič, vedno glasneje, njegov od strahu podivjan glas doseže jakost sirene, že se mu pridruži nekaj novih kričačev, sirene se pomnože na kvadrat, na koncu vreči vsa dvorana v en glas, svinčena plast tišine tri metre nad tlemi ne vzdrži več in se raztrešči pobesneli zvočni vrtinci se združijo v en sam velik zvočni mehur, ki z vso močjo pritisne proti stropu, stene vzplamtijo, oranžno razbeljeni strop prepredejo razpoke tekoča kovina brizga na glave množici, dogajanje se z nepopisno naglico sprevrže v eksplozijo, vzbuh množice, prerivanje k izhodom, udarce s pestmi na vse strani, zamolklo padanje teles, topotanje, neznosno hropenje in smrtne krike pomendranih. Enako se godi umirajočemu posamezniku, njegova zavest ugaša in tone vse hitreje v temo in se ne meni za telo, ki krčevito vztraja, oči hlastajo za Svetlobo, vendar nič ne pomaga bitka je zgubljena in računi poravnani, človek bo kmalu mrlič, od one strani ga loči borih deset srčnih utripov, zatem sledi samo še neurejeno, vse bolj slabotno in zmedeno trepetanje srčne mišice, kratka agonija zenic, ki je ne more zaustaviti niti prižgan tisoč vatni žaromet uprt naravnost v zaobrnjena zrkla; oni pa bo še kar naprej bledel o luči … prosim … luč … prižgite luč … oče, mati, dajte ključ, tema je, prižgite luč … Ivan, nosi luč pred nami, drugače zaidemo … ona je bila luč mojega življenja … utonili so v morju luči … norec je streljal v luč … posvetilo se mu je … kaj je luč? je vprašal slepec … do zadnjega diha.
DEJANJE ŠT. 3
Boltežar (vzdihne): Dobro, angel. Zaprt ali odprt prostor. Kolovrati med stoli … izgubi smer … jo spet najde … neodločno zastaja … in tako dalje in tako dalje. Vse sem pošteno in temeljito opravil.
Deček (navdušeno): Videl sem vas, videl, vse sem videl. Bili ste imenitni, gospod!
Boltežar (pomenljivo proti zvočniku): Si slišal?
Glas: Slišal, Boltežar, slišal.
Boltežar (rahlo nestrpno): In kaj porečejo na to vaša gnada? Da otroci ne razlikujejo dobre od slabe igre, morebiti?
Glas: Porečem, da hudo pretiravaš, ker kar naprej goniš svojo in prisegaš na otroško domišljijo, prijetnost in nepokvarjenost zaznav. Na ta način nikoli ne prideta skupaj ti imaš v mislih, menim, zamotano zgradbo gledališke predstave, dramaturgijo, vsebinski lok, vrh, razplet, osnovno izhodišče režije, mali pa misli na konje, klovne in akrobate. Pač tebi podobna usodna zmota o namenu in pomenu gledališča.
Boltežar (se obrne k dečku): Torej sem bil zanič?
Deček (glasno, navdušeno): Kje pa, gospod, bili ste odlični!
Glas: Bil si dober … klovn, Boltežar. kober klovn in dober igralec pa ni eno in isto, sam dobro veš kako je s tem. Poglej, kako si se pojavil na odru, čemu je bilo podobno tvoje medlo, neživljenjsko vlačenje udov za seboj, kot bi te zvarili skupaj iz odpadnega železa, pa tvoje sopenje, krehanje in kletvice se mar tako pride na oder? Mučno, Boltežar. (Povratno dejanje: v tem trenutku lahko vskoči Markus kot Boltežarjev dvojnik in nazorno v vseh potankostih ponovi gibalni del Boltežarjevega prihoda v drugem dejanju njegovo negotovo hojo skozi dvorano, spotikanje ob stole, nespretno plezanje na oder, sedenje v turškem sedlu)
Glas: Naročen ti je bil drugačen prihod, kar spomni se: do odra počasi, previdno in tipaje, nikakor nerodno, na oder pa v hitrem, elegantnem skoku. V tvoji beležki piše »iz teme v svetlobo«, preberi si. Režijska knjiga zelo natanko opisuje kdo si in od kod prihajaš. Citiram: kronist Boltežar je star okoli petindvajset let, je majhne, gibčne postave, živahnega pogleda in kretenj, ima runo brado in plešo, ki je posledica neke običajne bolezni iz otroštva. Poln je revolucionarnih zamisli o gledališču prihodnosti … napisal je esej »Gigantomahija teatra«. V igri, pazi dobro, Boltežar! simbolizira siloviti upor mladine zoper stoletno vladavino gledališkega misticizma, zaprašenega zakulisja in teror direktorjev nad igralci. Njegovo življenjsko geslo se glasi: »Oder je treba osvojiti v nezadržnem naskoku umetnosti lačnih množic, če ne gre drugače na nožna bajonete in preko trupel!« In kaj si storil ti? Nezadržno si prevračal stole po dvorani, nespodobno kvantal in pozneje pohujševal mladoletnika, rinil z glavo skozi zid, kjer tega ni bilo treba, zapravljal si moči, namesto da bi jih hranil za dokončni obračun, vrag te pocitraj, ni čudno, da te je potem v odločilnem trenutku, ko bi moral dati vse od sebe in opraviti tisti veličastni skok, od katerega je toliko odvisno, skoraj vse, preprosto zvilo.
(Še eno povratno dejanje: zdaj lahko, ni pa nujno, vskoči Mihael kot Boltežarjev dvojnik in ponovi gibalni del iz drugega dejanja v skladu z navodili iz režijske knjige z lahkotnimi koraki stopa skozi dvorano, tiho si žvižga, obešenjaško tišči roke v žepe, ko pride do odra pa lahkotno poskoči in se zavihti gor ter v teku napravi še štiri kroge po odru. Ustavi se pri Markusu, ki sedi še vedno v turškem sedu, poda mu roko ter ga spravi na noge, zatem oba veselo poskočita, izvedeta nekaj rokokojskih poklončkov, Markus maha z robcem, Mihael meče poljubčke v avditorij, zadenjsko se umikata z odra v temno ozadje)
Boltežar (gleda za njima, zaničljivo pljune in s pogledom zasleduje dolgo, namišljeno krivuljo pljunka)
Glas: Pljuvanje po odru je prepovedano! Tega si kot inspicient ne bi smel dovoliti, razen če je bilo pljuvanje oblika tvoje samokritike. Boltežar (razkačeno): Stavim, da si ta dva ušiva Stavkokaza nalašč naščuval nadme! Ničesar več nočem slišati o odru, ste slišali capini? Pojdite se solit! Odra ni! Zavese ni! Občinstva ni! Pridi dol, kerubin in se sam prepričaj. Sicer pa … napravimo majhen preizkus tvoje vsevednosti. (Hitro skoči dol k dečku in mu nekaj zašepeta v uho, deček navdušeno prikimava in brž steče na oder-prizorišče. Medtem koraka Boltežar v sredo »dvorane«, glasno šteje korake, Se ustavi ter se pritajeno smeje): Revolucija bo, revolucija.
Glas: Kaj počenjaš Boltežar?
Boltežar: Razmišljam o revoluciji, sicer pa nič takega … Tvoj »oder« merim. Ampak nekaj mi ne gre v glavo »oder« bi moral biti dolg osem korakov, v beležki tako piše, jaz pa sem jih naštel dvanajst pa sem komaj na Sredini. Kako si to razlagaš?
Glas: Zelo preprosto zmotil si se. Se enkrat ponovi.
Boltežar (jokavo): Ne morem, kerubin. Nisem na odru, veš, sem v dvorani. Strah me je. Nekaj strašnega se je zgodilo: tvoj oder je zdaj dvorana in obratno. Vsi z gasilcem vred smo na odru, pozabili smo na besedilo, ne vemo kje smo, zadnja ura nam bije, ljudje na pomoč! V dvorani je ostal samo deček, rešite ga! (Po premoru) Oglasi se mali, povej kakšni smo.
Deček (navdušeno poskakuje in ploska): vsi ste imenitni, ampak vi, gospod, vi dobite prvo nagrado!
Boltežar: Misliš zlat prstan, plaketo, ali kaj takega? Grob pod odrom, doprsni kip v preddverju gledališča? Kup vabljivih ponudb? Pariz, London, novi svet?
Deček: Vse, vse! Se razume. Najboljši ste.
Boltežar: V redu. Je že dobro. Čuj, mali, tudi ti si zaslužiš nagrado. Povem ti pravljico, če hočeš?
Deček: Seveda, gospod! Povejte. Tisto o zvezdi Orion, prosim.
Boltežar (žalostno): Tiste ne znam. Zato ti pa povem tisto o odru in dvorani, ali kako je nastalo francosko gledališče. (odpravi se spet nazaj proti dečku, deček pa sede na rob odra in pozorno prisluhne) Tudi ti prisluhni, angel, ne bo ti škodilo.
Glas: Boltežar, do predstave manjka še …
Boltežar: V rit me piši pa reverz podpiši. (Sede k dečku na oder) Vidiš, mali, zgodovina je najbolj pravična in nepodkupljiva razsodnica človeških dejanj in usod. In prav ta zgodovina zanika nadmoč odra nad dvorano. Prisluhni: za časa francoskih kraljev in njihovih … metres … kdaj je to bilo? Daj, pomagaj mi, možgane imam kot sito … v baroku? Ne? V renesansi? Tudi ne?, saj je vseeno … so uporabljali za predstave kar grajsko štalo, konje so pred premiero zagnali ven na mraz, občinstvo je prišlo notri, pa je bilo; dandanes bi temu rekli »Teatar u štali«. Dvoranici-štalici je bil prizidan prav veličasten oder, poln okraskov, fresk in pozlačenih štukatur, prava arhitektonska mojstrovina, čudo tedanje tehnike. Ludviku štirinajstemu je bil oder izredno všeč, kar zaljubil se je vanj. Ročno je zapodil igralce igrat dol v dvoranico-štalico, sam pa se je udobno namestil na odrčku v pozlačenem prestolčku, prinesli so mu kronico, žezelce, hermelinov plašček in mu podložili vročo opekico pod ritko. Prav v tem zgodovinskem trenutku je izrekel tisto znamenito misel: »Država to sem jaz!« Povedal pa je takoj za tem še nekaj, česar kronisti, kdo ve zakaj niso zapisali pa je ostalo do danes ohranjeno, zahvaljujoč ustnemu izročilu in dobremu spominu naših prednikov, rekel je: »Škoda, ker ni mogoče vladati državi iz štale.« Kronisti poročajo naprej, da je bilo njegovo veličanstvo med vsemi igrami najbolj navdušeno nad nekim povprečnim igrokazom, ki so ga uprizorili potujoči nemški hanseati iz Lübecka v letu Gospodovem … hm, hm. Johani, Lore in Kunigunde so igrali tako zavzeto, da so bili na koncu vsi blatni, prašni, konjske fige so kar bingljale od njih, igrali so namreč nek prizor iz dvora, bilo je mnogo valjanja po tleh pa se ni vedelo, kdo je kralji in kdo dvorni norec, ampak na Ludvika je naredilo vtis, veličasten vtis, razjokal se je, pomisli, kralj se je razjokal, stopil je z odra dol v blato, vsakega posebej je potrepljal po ramenu, vsem skupaj pa je namenil usoden nagovor: »Ostanite tukaj, ljubi moji, ne vračajte se v Nemčijo! Francija je čudovita dežela.« In oni, Johani, Lore in Kunigunde, so res ostali za celo življenje, kaj pa so hoteli? In so bili do smrti blatni in slavni, slavni in blatni, metali so blato drug na drugega, sprejemali žvižge občinstva in lovorove vence in kar naprej vse dneve in noči ponavljali,
ponavljali
in ponavljali do nezavesti tisti bedasti igrokaz. Tako je nastalo francosko gledališče in takšna je od tedaj usoda gledaliških igralcev. Nespremenjena, ovenčana z blatom in slavo. Zgodovina pa …
(Se nadaljuje? )
NAPOTEK ST. 3
Sicer pa, čemu bi morala biti usoda igralcev drugačna od usod drugih ljudi. Marsikdaj se pripeti, da tudi izvedenci, ki se poklicno ukvarjajo s temi stvarmi in se zatorej bolj kot kdorkoli drug spoznajo na zagonetne pojave in skrivnosti notranjih premikov in preobratov v ljudeh, kljub svojemu nezgrešljivemu mojstrstvu in pronicljivosti, kdaj v preveliki vnemi store napako ko za hip spregledajo neko podrobnost, ki pa je v bistvu pomembna nit, čvrsta spona, povezujoča usodo posameznika z vsemi ljudmi, enega igralca z vsemi igralci. Vprašanje, ali je človekova usoda vnaprej dano sredstvo in edino učinkovito orožje za premagovanje sveta, ali pa je zgolj mračna, človeku neprijazna krita sila, zavita do nespoznavnosti v verigo golih naključij, ob katerih lahko posameznik samo nemočno dvigne roke in se ji prepusti, ne da bi skušal vsaj malo premakniti njen strašni tok in s tem olajšati svoj položaj, se pokaže kot nesmiseln napor, nepotrebnost, nekaj s čemer si zdrav človek načelno ne bi smel obremenjevati možganov. Kajti potek usode je videti popolnoma neodvisen od volje človeka, lahko je za nekoga izredno ugoden, kljub temu, da tisti nikoli v svojem življenju ni posvetil niti minute razmišljanju o lastni usodi. Ta nerazumljiva darežljivost, dvojnost ali dvoličnost i usode, je v tem primeru nuja, obračaš jo lahko tako ali drugače, postaviš pod luč na točno določeno mesto, v sečišče koordinat, v okvire in pogoje, ki so resničnejši od resničnosti same, na primer med bele papirnate stene moderno opremljenega laboratorija s kristalnimi durmi, na katerih piše VE-HA-O-DE pa se odpirajo v praznino … ne, resnično, zadeva se ne bo spremenila niti za dlako, kar je res je res, to pa je skrajno srhljivo celo za človeško pamet.
Usoda nekega kralja in usoda nekega berača, če izdvojimo mamo ti dve po pravljičnosti nasprotni osebi, dvoje usod torej, ki si jih še tako predrzen poznavalec za vse na svetu
ne bi upal postaviti eno ob drugo v primerjavo, sta vendarle na nek način pogojno združljivi in če smo pripravljeni opustiti ustaljene načine razmišljanja, celo podobni. Sorodnost ali združljivost obeh sicer ne temelji na spretnosti obvladovanja množic z dekreti, javnimi govori, velikimi dejanji, mušketami in bridkimi sabljami na eni strani in s spretno nazaj spodvito nogo, zanemarjeno zunanjostjo, odprto, naprej iztegnjeno dlanjo, sposobno zbuditi v mimoidočih pravšnjo količino neizmernega usmiljenja do reveža, ki je v vojni vihri očitno izgubil vse: svojo desno nogo, svojo ženo in dobro ime, hvala, gospod, bog vam povrni!, ne, to bi bilo preenostavno. Usoda se kratkomalo ne zmore gibati v tako preprostih lokih, njene krivulje niso zrcalne podobe resničnih krivulj, ki bi bile vsaj približno podobne kakšnemu znanemu geometrijskemu liku, da bi ga lahko pozneje prepoznali kot paralelogram. Usode posameznika, kakšna sreča-kakšna žalost-ni moč predvideti niti za stotinko sekunde vnaprej, toliko kot je potrebno fotografu da posname portretno fotografijo, čeravno je lahko najti na stotine uglednih ljudi z visoko izobrazbo, ki bodo t vso resnostjo zaprisegli, da so jim vedeževalke iz steklenih krogel, kart, dlani ali kavne usedline v narobe obrnjeni skodelici napovedale usodo daleč naprej v prihodnosti, odkrile so jim bodoče ženine in neveste, skrite ljubezni, zadetek na loteriji, požar v hotelski sobi, nož na mesečini, streljanje ob zori, ali padec kraljevine vse to pa še kraljestvo za konja povrhu.
Usoda kralja po tej čarovniji še zdaleč ni nekaj izjemnega, nič ni vzvišena nad usodami podanikov v najbolj zakotnih delih dežele, v hipu se lahko sprevrže in če takrat po naključju zares prinese mimo berača s kljusetom na povodcu, se zgodijo najbolj neverjetne reči. Usodi se zamenjata kot bi trenil in zjutraj oni samozvanec že trdno sedi v tronu, kakor bi vanj prirasel; medtem ko ubežni vladar, zdaj berač tava kdo ve kod v blaznem strahu pred svojimi upornimi podložniki in preklinja svojo usodo pa oni drugi s trdim glasom daje navodila poveljniku telesne straže in generalom v zvezi s sinočnjim poskusom udara republikancev: nemudoma postreliti, obglaviti, ali kako drugače učinkovito in hitro spraviti s poti kolovodje a propo, kako je z našo giljotino? še deluje? je rezilo dobro nabrušeno? in rabelj? je že prejel zaostalo mesečno plačo petdeset dukatov? -jasno, moj general, obkolite sodrgo, kaj še čakate, zdesetkajte jo z dobro pomerjenimi streli, za vsako luknjo točno v sredini čela dobite posebno nagrado, potisnite množico kar najhitreje nazaj v skrivališča, nazaj v vsakdanje brloge, jasno? Dobro, potem obljubite vse … kar si množica želi, obljube ne stanejo nič imajo osupljiv učinek, uspavajo še tako trdovratno republikansko zavest, razdelite iz državnih rezerv nekaj živil in pijače, pa ne preveč, navrzite vmes kakšno govorico iz dobro obveščenih krogov o skorajšnjih zamenjavah v kraljevem kabinetu, to množica vselej rada sliši. To so ukazi, katerih vsak posebej je podkrepljen z udarcem pesti ob debelo leseno ploščo okrogle mizice za podpisovanje listin na desni strani prestola, ki je tako premišljeno postavljen v prostor, da lahko človek, ki sedi v njem, vendar samo on, z enim pogledom, ne da bi premaknil glavo, zaobjame celotno dvorano, v ogledalu na nasprotni steni lahko spremlja celo dogajanje za svojim hrbtom, hkrati pa lahko po mili volji uživa čudovit razgled skozi gotsko biforo, daleč ven, preko ali skozi v brezmejni ponižnosti sklonjenih glav vazalov, ki so prišli prostovoljno sem izgladit nesporazum in izkazat poslušnost svojemu vladarju, poslušnost, ki je bila prejšnji dan hudo postavljena na preizkušnjo. Zdaj nepremično, nekam slabe vesti in v prikritem strahu kleče na rdeči žametni preprogi, ki pokriva hladen kamnit tlak in varuje kraljeve noge pred revmatizmom, kolena podanikov pa pred obrabo; zgolj njihove oči se plaho in neslišno kotalijo vzdolž zlatih okraskov, mimo vtkane podobe zlate lilije in leva v krožnici proti kralju in še to ne v ravni črti, marveč obotavljaje sem in tja, da bi se naposled zbrale kot majhna čredica biljardnih krogel, velikih in majhnih, prekanjenih in odkritih, s sinjimi in rjavimi zenicami, z mrežico tankih žilic, razpokanih od starosti, tik ob kraljevih nogah, točno tam in nikjer drugje, ker se više nobena ne upa povzpeti.
Nasprotno pa je kraljev pogled vse kaj drugega, trdo in ostro, ne da bi trenil z očmi prodira v daljo, tja preko nazobčanega obzidja iz sivega granita gleda, na mestne strehe gleda in morje zavitih uličic, kjer uho lahko ujame oddaljeno kipenje glasov, zamirajoče krike in šume množice. V njegovi nepremičnosti je neko hladno odmikanje stvarnosti, ki vazale navdaja vedno z novimi valovi groze, v njem se z oglušujočim treski pravkar odpirajo in zapirajo številna vrata na levo in desno, on sam pa z dolgimi koraki stopa naravnost v preobrat: že ne sliši nobene razločne besede iz ljudstva, ali pa jo sliši popačeno skozi usta uradnikov, čeravno je bil še pred kratkim sam v uporniških vrstah spodaj pod obzidjem in je skupaj z vsemi ostalimi klical: »Dol s kraljem, živela republika!« Da, vsega tega se lahko še spomni, vendar precej megleno in površno, ne zdi se mu pomembno, ker ima drugih opravil čez glavo, vladarske dolžnosti ga kličejo vstran, vse bolj se oddaljuje od svoje prejšnje podobe in postaja vladar, katerega marmorne kipe bodo še danes namestili po celem kraljestvu. Ko se od časa do časa s pogledom sprehodi po zbranih vitezih, zaupnikih, kardinalih in oficirjih, vidi da bo njegova naloga krvavo težka in naporna, zato je njegov obraz mrk in brezizrazen, globoko v sebi pa jim je kar hvaležen, čeprav beseda hvaležnost morda zanj ni ustrezna, ker mu z nevidnimi rokami ustrežljivo takoj priskočijo na pomoč in podpro glavo, ki bi mu sicer nevajena omahnila pod težko krono, desetine hitrih prstov poprime vezena oblačila ravno v trenutku ko misli, da se bo zadušil pod njihovo težo, da se naenkrat počuti brez teže, sto ustnic neskončno previdno poljubi rob njegovih škornjev na tistem mestu, kjer se podplati dotikajo tal in se s tem skuša odkupiti za vse neljube dogodke preteklega dne. Kralj-berač-berač-kralj pa pomisli:
TAKA JE TOREJ KRALJEVA USODA.
Hm, treba bo vladati s trdo roko, nič ne pomaga. VZPOREDNO DEJANJE BREZ ŠTEVILKE: V dvorani in na odru, v prostoru, kjer igra poteka, se iznenada in brez prehoda zmrači, vse luči pravzaprav v hipu ugasnejo, kot bi prišlo do okvare v električnem omrežju zunaj gledališča v temo se ugrezne celo mesto, mogoče celo vsa pokrajina in so dežurni elektrikarji brez moči, ker se jim niti ne sanja kje bi bilo treba pričeti iskati napako. Napaka pa je. Mrzlično začno tekati po hodnikih sem in tja, brez pravega sistema Se na vrat na nos spuščajo v kleti in najgloblje jaške, pregledujejo glavne varovalke na podstrešju in pomožne v garderobah, svetijo z baterijskimi svetili drug drugemu v oči, da so že napol slepi, hitro odpirajo vratca kovinskih omaric, buljijo v množico varovalk in jih na slepo srečo kar z golimi prsti kljub smrtni nevarnosti odvijajo ven, preverjajo porcelanske vložke če so v redu in pihajo v njihova ležišča, kot da bo pihanje kaj zaleglo pri popolni nenačrtnosti njihovega početja. Vsi razen Krištofa. Elektrikar Krištof ni v smrtni nevarnosti. Zložno, brez pretirane naglice, ker noče ničesar tvegati ali prepustiti naključju, ki bi ga oropalo končnega zmagoslavja, si natakne gumijaste rokavice rumene barve, že doma jih je skrbno naprašil z otroškim. : pudrom in zložil v torbico k ostalemu orodju, zato mu prsti zdaj kar sami smuknejo noter. Občutek drsenja gume ob kožo je zanj užitek prve vrste, povsem neznan ostalim elektrikarjem, ki niso nikoli občutili kako se kot dih tanka naprašena opna, sposobna zdržati deset tisoč voltov, vse bolj in bolj prilagaja in tanjša kot koža živega bitja drsi ob prstih, dokler ne nalože mednje in se na poseben način spoji z nekoliko vlažno kožo. Ko opravi z rokavicami, se z zanesljivimi koraki odpravi naravnost po ozkem hodniku, ki je nekakšna bližnjica od pisarn do garderob v pritličju in glavnemu izhodu pa ga osebje nerado uporablja, ker so tla vegasta in povrhu pokrita z gladkim pološčenim linolejem, prava drsalnica za ženske z visokimi petami, Krištof pa nič, on ima gumijaste rokavice na rokah, gumijaste podplate in žvečilno gumo med zobmi, njegovo navdušenje nad vsem kar je iz gume ne pozna meja in prehaja že v pravo obsedenost, za katero ve le on sam in jo pred drugimi skrbno skriva, zares ne bi imelo pomena razkladati kako se je že kot deček navduševal nad gumastimi predmeti, kabli, izolirnimi trakovi; rokavicami, kdo neki bi ga razumel? Baterijske svetilke ne potrebuje, popolna tema ali beli dan, Krištofu je vseeno, ničkolikokrat je že prehodil to pot in jo popolnoma obvlada. Njegove najbolj pogoste sanje so, kako hodi skozi ta hodnik, vsako izboklino in grčico v tleh pozna, v sanjah ve, da se poševno spodaj v globini na levi strani razprostira oder, da so štirje žarometi pritrjeni onstran zidu v višini njegovih oči, do njih je speljan trožilni kabel, ki ga običajno oko pod debelo plastjo ometa še zaslutiti ne more, zanj pa ni nobena skrivnost, natanko ve na katerem mestu prileze iz spodnjega nadstropja, potem ko je zapustil razdelilno omarico z oznako POZOR! VISOKA NAPETOST! in mrtvaško glavo, sestavlja ga troje prepletenih raznobarvnih žic – ena je rdeče, druga modre, tretja rumene barve – celo to mu je znano in še veliko drugih stvari, med njimi tudi podoba gledališča, ki zanj ni kot za druge čvrsta zgradba, omejena z zidovi, prepolna kulis, zaves in mavčnih okraskov, parterja, lož in garderob, temveč ima v njegovi zavesti obliko prozorne kletke spletene iz pajčevine stoterih električnih vodov, cevi, stikal, luči, razdelilnih omaric in varovalk. Ko pride nekako do sredine hodnika, se v sanjah vselej ustavi, seže v žep po škatlico cigaret, izvleče eno in kljub prepovedi ukresne vžigalico; svetloba plamenčka neenakomerno obsveti njegov spokojni obraz, vžigalica gori najprej s svetlim, modrikastim plamenom, nato spremeni barvo v temno modro, skoraj vijoličasto, pojema in ugasne. V temi ostaneta dve rdeči tlivki, večja se v enakomernih presledkih obnavlja, druga pa vse bolj slabi, zleti v kratkem loku na tla in ugasne pod podplatom. Krištof vleče dim globoko dol v vodnjak pljučnih mešičkov, vdihne in spet izdihne, zdi se, da zbrano prisluškuje avditoriju in odru na oni strani debele opečne stene, občinstvo, igralci, vsi so zdaj odvisni od njegove spretnosti, če bo našel okvaro v petih minutah bo dobro, drugače pa bo predstava šla po gobe, gledalci bodo pričeli jezni vstajati in zapuščati dvorano, najbolj ogorčeni pa bodo odšli že prej pred blagajno terjat denar nazaj. Resnica pa je, da v sanjah, tam na polovici med zavestjo in podzavestjo, v hodniku, Krištof kljub zunanjemu videzu, ki razodeva veliko zbranost in skrb, sploh nič ne misli na dvorano in ljudi v njej, še manj na mesto, pokrajino ali na svet, vsega tega mu je ta trenutek malo mar. Marsikdo, ki bi ga takole videl, bi dejal, da ima pred seboj malomarneža prve vrste, katerega brezbrižnost v času ko je električno omrežje v okvari zahteva najstrožjo kazen. Dobro skrit pred pogledi ljudi drnjoha v prehodu, žuli cigareto, izgublja dragoceni čas in nikogar ni v bližini, ki bi ga lahko odločno sunil od zadaj pod rebra, zakričal nadenj o-ho-ho Krištof! in ga mesečnika spet spravil v tek. Nihče, še Krištof sam, ne ve prav dobro, kaj se v resnici dogaja v teh dolgih, strašnih sekundah, ki bi lahko sprožile konec sveta v lepljivi temi v katero je zavita že skoraj celotna severna polobla.
Rumeno orokavičena levica, kajti vedeti je treba, da je Krištof od rojstva levičar in je na račun levičarstva požrl že marsikatero grenko - čemu me božaš z levico? Ali moraš napraviti TO z levo roko? - mu samogibno prinaša cigareto k ustom, pot žarečega vršička se v temi prikazuje kot množica nenavadno dovršenih krivulj, ki bi jih lahko vse združil v eno samo, tako so pravilne in enake druga drugi. Njegove zenice so se skrčile do velikosti bucike, kljub temu, da bi morale biti po vseh pravilih v temi popolnoma odprte. Kupole zrkel so odtale močno izbočene v črn prostor, kdor bi zdaj pogledal vanje, bi od presenečenja kar odskočil, ker pupil sploh ni videti, na njihovem mestu je čudna zmešnjava večjih in manjših vozličev, očesni leči pa sta se zaobrnili skoraj za petinštirideset stopinj vsaksebi kot v najglobljem spancu.
potem …
se vendar nekaj zgane. Glej, glej, pomisli Krištof in razločno začuti kako se mu možgani preselijo v levo roko prehod sploh ni bil hiter! Jasno je lahko zaznal kako se je težka, sluzasta gmota v glavi skrknila in se pričela premikati proti lobanjskemu dnu, vse hitreje, toda še vedno dovolj počasi, da je lahko zaznal trenutek, ko so brez bolečin popustile najdrobnejše vezi in sta se oba režnja hkrati sunkoma odlepila od ovojnice ter smuknila v jašek na sredi hrbteničnega mozga; v tem trenutku bi Krištof pomislil: veličastno! če bi mogel misliti. Misliti pa ne more več, ker ima prazno glavo, zapora je in obsedno stanje, možgani so šli na skrajno nevarno popotovanje navzdol v globino telesa, v nezanesljivo, primitivno okolje, ki nikakor ni primerno za trajno bivanje kakršnikoli višji obliki duha, vendar pa ima kup pomembnih prednosti, nujnih za preživetje zmore se brez težav in z vso hitrostjo spreminjati v nedogled, bliskovito se lahko obnavlja, prilagaja in prevzema sleherno pobudo od zgoraj ali od spodaj, ker mu misel ni nikoli v napoto. Na tem mestu, ki v vsem ustreza podobi temačnega mlina brez oken in vrat, v katerem nikoli ni bilo in ne bo žive duše in se velikanski mlinski kamni že od vekomaj obračajo dan in noč ne da bi jih kaj poganjalo, se takoj in nepreklicno same od sebe razrešijo še tako zapletene, na videz nerešljive zagonetke okrog človekovega življenja in smrti.
Krištofovi možgani vse to vedo, njihova sestava je takšna, da noben koristen podatek, najsi bo še tako droban, ne gre v nič. Vztrajno lezejo dol in napredujejo vzdolž mišičnih vlaken in kostnih preduhov, skozi prosojna vozlišča celic in osi rožnatih mehurjev, čez zatemnjena hribovja in globoke prepade, med sotočja žil in žilic pri osrčju, skozi enakomerno utripajoče srce pa skozi desni prekat spet ven v divje strujanje krvi, polno močnih vrtinčastih tokov, da, skoraj smo že na cilju, samo še majhen izredno natančno izveden manever in že se možganovina ustavi v konicah prstov
v kazalcu je ostane natanko 40,8,
v palcu 36,5
v sredincu 15,2
v prstancu 1,4
v mezincu pa 0,7
ostanek 5, 4 je za vselej izgubljen nekje v telesu, pustolovščina je pri kraju.
Od tu naprej bo dogajanje steklo hitreje in natanko po vnaprej izdelanem programu: Krištof bo najprej z vso potrebno previdnostjo premaknil levo nogo, kretnja, ki jo dnevno večkrat na enak način ponavlja, denimo pri vstopu v avtobus, ali ko vstane iz postelje, naslednji premik desne noge pa bo že na vsem začetku tako zanesljiv, da ne bo več nobenega dvoma v obnovljeno telesno ravnovesje; cigaretni ogorek bo zletel na tla in bo pohojen, Krištof pa bo odločno krenil dalje po ozkem hodniku. Natanko bo vedel kam in kaj mu je storiti, ker bodo prsti njegove levice mislili namesto njega. Na koncu hodnika se bo še enkrat ostro zasukal na levo, preskočil štiri strme stopničke, odpahnil železna vrata, zarjaveli tečaji bodo ob tem presunljivo zaječali, koščki oluščene barve se bodo usuli po tleh, za vrati se bo pokazal razpotegnjen prehod, za katerega bi Krištof prisegel, da ga še nikoli, kar je tukaj v službi ni videl. Oh, moj spomin, si bo rekel, blazno je, če si kar naprej sam sredi labirinta gume, žic in električnih naprav, to ti sčasoma mora nekam udariti. Neznani hodnik pa ne bo zmedel njegovih prstov skritih v rumenih rokavicah, levica bo na koncu hodnika odločno odsunila še ena vrata, Krištof pa se bo znašel na strehi, okrog in okrog obdan z veliko teraso, ki ji ne bo mogel določiti oblike in velikosti, videl bo samo kako se okrogli kamenčki s katerimi je tlakovana sosredno širijo na vse strani in se izgubljajo v temi. Nad Krištofom bodo zvezde, cela Rimska cesta bo zgoraj in se bo lahko videla, ker v mestu ne bo gorela nobena svetilka, ki bi s svojo svetlobo motila veličasten prizor.
Krištof ne bo imel časa a opazovanje zvezd, stopil bo še dva koraka dalje, proti kovinskemu drogu s prečko na kateri se bodo bledo svetlikali porcelanski izolatorji, spominjajoči na figurice mandarinov v kitajskem muzeju, preko njih bodo napete električne žice.
Razločno bo videl, kako ena od njih pretrgana mrtvo visi navzdol, se pozibava v vetru, tole je bilo!, vsakokrat ko Se dotakne droga ali sosednjih žic se usujejo iskre na vse strani, zaprasketa in zasmrdi po prežgani kovini. Krištof bo z vajenim pogledom takoj odkril še drugi konec žice nedaleč vstran, nekaj jo je moralo na silo pretrgati, ugotovi, zmajal bo z glavo, njegova levica se bo nezmotljivo sprožila navzgor, iztegovanje bo trajalo in trajalo kot da ne bi bila živa roka, temveč raztegljiva gasilska lestev. Opazoval bo docela samostojno obnašanje svoje levice, videl kako bodo prsti z očarljivo spretnostjo razprli kombinirke, kako bo desnica bliskovito poiskala in zagrabila drugi konec žice in ga prinesla gor na vrh droga; tisti hip, ko se bosta žici združili in ju bodo čeljusti klešč utrdile v močan spoj, bo Rimska cesta izginila v nič, val svetlobe bo butnil sem gor, Krištof bo presenečen nad močno bleščavo priprl veke, roke mu bodo skočile nazaj k telesu, prsti bodo za trenutek trznili in popustili, orodje bo zletelo iz rok, padlo bo z višine na tlak, se poševno odbilo, s topim hreščanjem podrsalo ob kamenje, trčilo v kovinski drog-peng-in se ustavilo. Krištof bo šele tedaj, zasledujoč padec klešč od začetka do kraja, odkril tam spodaj belo pernato gmoto in nekaj razmetanih peres, stopil bo tja z namenom, da jo vzame v dlani – kam si hotela golobica norica, kam? Kaj te je v trdi noči, ko perjad spi na podstrehah, pregnalo iz varnega gnezda ven v nevarno temo, da si se zaslepljena brezglavo zaletavala v vse smeri in končno izbrala smer proti severu, kjer so luči mesta bolj na redko posejane? Letela si in letela, nizko in čedalje hitreje, zaupala si nagonu, ki ti je prišepnil, da je SEVER rešitev, vrata v SVOBODO … pa te je pričakala morilska žica visoke napetosti … Ah, pojdi se solit! Vendar je ne bo vzel med dlani, zgrabil jo bo za polomljeno krilo, nekaj časa bo čisto od blizu motril oči poginule ptice in občudoval v njih izkrivljeno podobo razsvetljenega mesta. V tem dolgem, morečem trenutku se bo z mrtvo ptico v rokah, kdo ve zakaj, domislil nekega nepomembnega dogodka iz svojega dogodkov polnega življenja.
Sprehaja se skozi mesto v junijski vročini in na njegovi levi strani ga spremlja svetlolaso dekle, srečal jo je pred pol ure na križišču, kjer je zrak nasičen z osladnimi vonjavami iz bližnje pivovarne, poslopje z oluščenim ometom, žalostne, izprane barve v ozadju, slutnja poletja in počitnic, grenkoba zorečega hmelja v zraku čisto spredaj, pravkar se pogovarjata o vem mogočem, pomen besed in stavkov ju pravzaprav ne zanima, bolj zven posameznih črk in kako so bile izrečene, lahko bi šla pogledat razstavo starih tiskov, predlaga ona sredi pogovora, dobro, odvrne on in pomisli tam je hladno, ob tej uri ni v galeriji nobenega obiskovalca, ki bi ga onadva bolj zanimala od razstavljenih umetnin. Bežen pogled od strani v njene oči mu potrdi, da tokrat misli resno, čeravno se ona pogosto rada šali, otročje si daje opravka z najbolj nenavadnimi mislimi, med reko in otokom nemudoma spretno splete in zaplete zgodbico o zasledovalcih, da se potem z njo lahko čim dlje straši in pri tem uživa, ko opazi, da se tudi on nehote zdrzne pred namišljeno nevarnostjo, maščevalnimi zasledovalci, krvi željnimi volkodlaki, sorodniki in divjimi zvermi, ki bodo, le pazi se, vsak čas pridrvele po ozki potki izza ovinka, ne bo jima pomoči, ena, dve, tri bosta razkosana in požrta. Iznenada se ona Sredi pripovedovanja ustavi, smehljaj ji zdrsne z obraza, zamenja ga izraz presenečenja in osuplosti, njeno otroško obnašanje v trenutku izgine. Bilo je igra, tole zdaj pa je resničnost. Spet ena njenih potegavščin, si misli on, vendar zelo dobro izpeljana, zelo dobro, pomisli in pri tem sledi ravno črto njenega pogleda, pričakujoč, da bo kot ponavadi naletel na spokojno pročelje, potepuškega psa, ali kaj takega, zamiži, vsak čas bo zaslišal njen smeh in bo videl, da … na tleh zares leži drobna ptičica, mladič, ki je ravnokar padel iz gnezda, obupno si prizadeva vzleteti, utripa z golimi krilci, omahuje in drsi po robu pločnika; večja ptica mu hoče pomagati nazaj v zavetje, čivka, razpira krila, vidiš, tako moraš, letenje je vendar najlažja stvar in do gnezda je samo majhen skok, malenkost za ptico, prosim, prosim … on pa v skrajnem obupu našopiri perje, odpira in zapira kljun, iz krmežljavih oči se mu poceja, srce mu utripa dvestokrat v minuti. »Pomagaj mu,« reče ona, »prosim, prosim, pomagaj mu! Ali mu res ni mogoče pomagati? Joj, kako je ubog!«
»Ptica, ki pade iz gnezda, je zgubljena,« reče on. »To je zakon.«
»Kako si neusmiljen!« reče ona. Gleda ga in on gleda njo, je usmiljenje, če položiš ptico nazaj v gnezdo, nemo vprašuje on, da, prav tako nemo odgovarja ona, to je usmiljenje.
Ptica bo ves čas, ko jo bo Krištof držal čvrsto med palcem in kazalcem, neenakomerno nihala v sunkih vetra, kot nihalka stenske ure bo obešena na široko razprto perut, v kateri se bodo drgnile tiste polomljene koščice, ki so v sredi votle, zunaj pa jih nič ni. Čudovitejše pahljače si Krištof res ne bi smel želeti, s svojo brezmadežno belino in dolgimi, pravilno razmaknjenimi peresi, je podobna najfinejšemu španskemu izdelku iz poslikane svile, prosojnih čipk in palisandrovine. Negibnost njegovega telesa, tu zgoraj na terasi, bo trajala ves čas spominjanja, videti bo, kakor da obstaja med njim in mrtvo ptico neka nepojasnjena, skrita povezava, morda celo dogovor, veljaven samo preko smrti enega ali drugega, ker bi se lahko zgodilo-in v tem ne bi bilo nič nenavadnega-da bi od brezuspešnega iskanja izmučeni elektrikarji, potem ko bi tretjič pretaknili vsak kotiček gledališke stavbe, pogledali za vsak primer še na streho in tam odkrili skrivenčeno Krištofovo truplo, njegova roka in obraz bi bila grdo ožgana, bele kosti bi silile ven, oni pa bi se, razpostavljeni okoli mrtveca skoraj malo oddahnili, tole je bilo!, malo bi se razjezili, ker bi se jim zdelo, da jih rajni še po smrti vleče za nos, kaj nas zajebavaš, Krištof, tudi začudili bi se malo, njihov tovariš je vendar končal skrajno nenavadno. Ali ni nosil pri delu vselej gumijastih rokavic? Ga je kdo vsaj enkrat videl delati brez njih? Bil je tako strašansko previden, za elektrikarja skoraj preveč, bi ugotavljali. Vselej s tistimi smešnimi rokavicami, le tokrat ne, tokrat pa ne … ah, naj se gre solit!
Pokopali bi ga v Vrbju, na domačem pokopališču. Večkrat je v šali in pod paro govoril:
»Fantje, če me kdaj useka Matilda, me zagrebite v Vrbju. Ne pozabit!« Nikoli ga niso vpraševali odkod ta čudna želja, vselej so mislili, da se malo šali, ni jim šlo v glavo čemu ravno v precej oddaljeno Vrbje zdaj poleti, ko je svinjska vročina. Ali ne bi bilo mnogo bolj enostavno na mestnem pokopališču, pa še bolj ugleden pogreb bi bil, muzika, govor tovariša predsednika sindikata, mnogo ljudi in cmeravih žensk, sonce neusmiljeno sije na pogrebce, grobove, vence, rože, ciprese, vrbe žalujke, prodajalce sveč, avtomobile, kokoši in peteline, v bližnji hiši se divje ljubita dva, pridi, pridi, ljubi, saj je samo pogreb, ječi ona
in bela paloma leti vsem na očeh nizko nad Krištofovim grobom, toliko, da se ne zaleti v kup izkopane zemlje, njegovi prijatelji v zadregi mencajo, pozabljajo, da so oblečeni v črne obleke in ne v modre kombinezone z našitim znakom podjetja, roke jim zato kar naprej uhajajo v nekakšne namišljene žepe in iščejo v njih kombinirke, ali vsaj košček bakrene žice, njihovi pogledi brez volje letijo za golobico, ki se izgublja v svetlobi tako dolgo, da se jim oči zasolzijo in jim je potem še bolj nerodno.
V trenutku ko Boltežar izusti besedi »zgodovina pa« … in njegov glas še ne izzveni popolnoma, morajo istočasno ugasniti vse luči v prostoru. Drobne volframske nitke v žarnicah močnih žarometov ugašajo počasi, računati je treba, da v očeh gledalcev ostanejo razvlečene rdeče sledi še dobrih deset sekund zatem, ko za svetlobo ni več nobenega odseva, zato je tema od kraja navidezno še dokaj prozorna, svetloba se oprijema predmetov, podobna želatini, ki ne odteče koj skozi drobne pore v zidovih in zaveseh, temveč se škrlatno razteka v vseh smereh in celo večnost zamira na izbočenih delih, ostrih robovih in brušenih ploskvah velikega lestenca z muranskimi obeski.
Slednjič zamre.
Od izurjenosti osvetljevalcev zavisi, ali se bo zatem v zavesti množice pričel pojavljati sprva nejasen pa vedno bolj oprijemljiv občutek sprostitve ogromnih količin kalne vode, ki se je zbirala za neko pregrado v opuščenem rudniškem rovu in predrla zidove gledališča ob najbolj nepravem času, zalila oder in dvorano, preplavila premiersko občinstvo, posesala vase dolge večerne obleke, napolnila dekolteje in bogate pričeske z blatom in peskom, potrgala prave in ponarejene biserne ogrlice z vratov, zbrisala plasti ličila z ustnic in v hipu uničila tudi ustnice same. Mogoče pa bodo osvetljevalci celo prekosili sami sebe, tam okrog prvega, ko je povišica in bodo ustvarili enkratno mojstrovino: popolno apokalipso, ko bo vsak gledalec, tisti v loži in oni na stojišču, doživel lasten, njegovi sposobnosti domišljije prikrojen privid pogubljenja, kaj se ve? V tem primeru bo ostal vsak sam s seboj v temi, pogreznjen v nepopisno žalosten občutek skrajne osamljenosti, izrezan iz Sveta, brez prijateljev in znancev, pogubljeni Robinzon, ki bo hotel kričati, vsaj to, pa bo imel usta polna gnile vode, rad bi se česa oprijel pa se bo lahko dotikal samo polomljenih stolov, lebdečih v mrtvem vodovju, zatem ko je uničujoči vodni val pod visokim pritiskom opravil svoje, zdrobil kulise, potrgal jeklene vrvi in presekal Boltežarjevo modrovanje o zgodovini evropskega teatra.
Na prostem, v telovadnici, na šolskem dvorišču, bo naloga osvetljevalcev neprimerno težja, saj bi lahko le z nadčloveškimi napori docela zatemnili prizorišče pa še potem bi se znalo zgoditi, da bi kak pozabljen pramenček svetlobe skazil predstavo. Zato bo treba v takšnih okoliščinah dogajanje nekoliko spremeniti, ga prilagoditi osvetljavi, zaviti tok zaznave dogodkov okoli ovinka v isto smer. Besedi »zgodovina pa« bi morali po novem postati neke vrste iztočnica, uvod v grozljivo razvlečeno pripovedovanje humorističnih zgodb, poceni šal in okroglih povesti brez repa in glave. Boltežar bi prav gotovo z veseljem sprejel za kratek čas vlogo zabavljalca publike, v tem bi bil verjetno precej boljši od Gašperja in ostalih; dinar za najboljšo šalo o … Tri dinarje za srhljivko o … Dajmo! Dajmo! Posebna nagrada za najizvirnejšo zgodbo o … Dragi gostje, le pogumno in brez strahu, tu pri nas se nič ne skriva! V šaljivi obliki, to je pogoj, ne pozabite, nam zaupajte kaj vas teži, ker vsakogar na tem belem svetu kaj teži in če je le mogoče, vas bomo temeljito pozdravili, odpihnili za vselej črne misli, izrezali čire zelene zavisti in zašili stare rane … vse s smehom, na neboleč način. Smeh je najcenejše zdravilo … Rak, gospa? Prava malenkost. V osmrtnico vam napišemo: šla je rakovo pot. Prihajajoči ostali … (Smeh). Praviš, da ni zdravila za nesrečno ljubezen, mladenič? Seveda je, seveda je, naj ti zaupno prišepnem revolver! bo najboljše znamke, morda dobro namazan Smith/Weston, z brezhibnimi naboji v okvirju, to pač, da ne zataji … (Smeh, smeh). Težave v službi, kolega? Za božjo voljo zmigaj se vendar, izkašljaj svoje manjvrednostne komplekse, vse življenje si jih skrbno zbiral in negoval v svoji zaprašeni ropotarnici, zdaj je priložnost, postani sam direktor … (Smeh, smeh, smeh). In vi, tam v tretji vrsti, kaj vsa v bistvu žuli? Aha, le korajžno, impotenca vas daje, mlada ljubica z mično češpljo na obzorju, vi pa že v letih, vaš ptiček kraljiček ne deluje kot bi bilo treba, kukavica nesramna, vem, vem, ni mi treba pripovedovati, namesto da bi kukala ku-ku, ku-ku, ku-ku, se oglaša kuk-kuk-kuuuuuuuuuuuuuu … sem uganil? Star problem, antična žaloigra, gospod. Privežite si gor petardo, ko boste skupaj s svojo mladoletnico, prižgite in bo učinkovalo, stvar bo stekla kot po maslu, vam zagotavljam … (Smeh, smeh, smeh, smeh) Hej, stopite ven izpod arkad na svetlo, tja pod svetlobo ulične svetilke. Tako je dobro, vas že vidim, tam ste. Za kaj gre? Kaj vas muči? Na dan z besedo in nehajte opletati z rokami naokoli in se sprenevedati, vaše žaljivo spakovanje … mi daje … misliti. Mutec? Gluh in nem od rojstva? Kriste eleison, kaj počnete tukaj! ? Vaš palec kaže P, to vidim, na prsih prekrižane dlani, čakajte, čakajte, to bo O, prst na čelu pomeni M in spet O, počasi s to vražjo abecedo!, pa noht mezinca med zobmi. Kaj pomeni? Č? POMOČ. Tudi za vas se bo našla tabletka, poglejte sem gor, zasledujte mojo levico, pravi vam: Skrijte tranzistor … levica čez desnico v navpični legi … v gobec, ko bo na sporedu … kazalec-palec-luknjica … kakšen politični govor … prepleteni prsti, zasukani navzven … naravnajte največjo jakost zvoka, ne pozabite prej kupiti novih baterij …
… pojdite med ljudi,
… v restavracije …
… prst na spodnji ustnici
… med delavce v tovarne …
… dlani na licih
… na kolodvore in letališča …
… v pristanišča in parke,
… gledališča, javne hiše
… in parlamente …
… izteg prstov, pomik, kroženje, tlesk
… poslušali vas bodo.
… Strah jih bo.
… Spoštovali vas bodo.
… Nihče ne bo uganil, da ste mutec.
… Imeli boste popolno oblast nad njimi.
…(Grobna tišina)
Boltežar na trenutke ne pozna mere – on bi kar v nedogled nadaljeval zabavo, omamljen od zavesti, da zmore voditi za seboj na povodcih smeha tolikšno množico ljudi in se mu nihče ne zmore upreti. Kako je mogoče, bi se spraševal sam zase, da so pripravljeni tako poslušno ubogati vsak namig, vnaprej izpolniti vsako željo, še preden jo izrečem? Ali ni moja igra z njimi vendarle trik, umazanija najslabše vrste, pretkan način zasužnjevanja in kratenja osebne svobode, ne pa mojstrovina komike, kot sem menil doslej? Kakšna hudičeva čarovnija neki odpira v nasmeh vsa ta usta, usta, usta, usta in usta, brezzobe čeljusti z zlatimi škrbinami, ki se bodo skoro valjale v grobu, pa one druge od mladosti še nabrekle nad bleščečimi sekalci, še sposobne izgovarjati nežne besede z najfinejšim naglasom, piti vodo iz kozarca v tankih požirkih, poljubovati najskritejše dele telesa, zagristi v zrelo jabolko?
(Majhen aplavz za našega mutca. Hvala. Veste kaj, maloprej sva se pogovarjala o zunanji politiki, od tod zamuda)
In te oči peklensko, nekatere otopelo buljijo v svet, druge vrtajo, skoro ne prenesem pogleda naravnost vanje, toliko je tam na dnu pekoče žerjavice, besnila in obupa. Nečloveško.
(Nadaljujmo, gospoda moja! Dinar za najboljšo šalo, dva dinarja za zgodbo o … )
Kaj storiti? Mar naj sredi stavka kar utihnem, poberem šila in kopita ter pobegnem z odra v odrešilno temo za vselej? Ne, za vse na svetu ne! Kdo drugi če ne jaz jih bo z grenko šalo spet vrnil nazaj v običajnost?
(hej, vi zgoraj na stopnicah in vi pod kostanjevo krošnjo in vi na razmajani klopi v kotu dvorišča … )
Nadaljevati Boltežar. Pogubiti sebe in druge, pravi Glas. Da, Boltežar bi nadaljeval in nadaljeval, moral bi nadaljevati, deloma po lastni odločitvi in presoji, malo pod prisilo poslušalstva, sam ujet v kletko, ki jo je s tako vnemo izdelal za druge. S skritim zadoščenjem bi opazoval usta, veliko število na stežaj odprtih ustnih votlin najrazličnejših velikosti, ki bi nazadržno lezla narazen, šala bi sledila šali v vse hitrejšem zaporedju, zategnjena koža na obrazih bi pričela na drobno pokati, prve kapljice krvi bi pricurljale na dan, vendar jih nihče ne bi opazil ali začutil kako se spuščajo navzdol; zatem bi se pričele od hudega mišičnega krča lomiti lične kosti, bolečine pa še vedno ne bi bilo od nikoder, lepi, beli zobje bi se zadrli v jezike in pričeli izpadati, ljudje bi jih v navalu množičnega navdušenja pričeli pljuvati iz ust kot nadležne pečke, brezzobe votline bi kar naprej tulile bravo! razpoke na površju kože bi se poglobile in razlezle od robov ustnic čez ličnice in pod brado, penasta kri bi se že curkoma udirala iz prekinjenih vratnih žil, oni pa bi mislili, da je samo znoj od neznosne vročine in živčne napetosti, bolečine pa še vedno ne bi bilo. Zatem bi od strašnega, nezaustavljivega smeha razpadle še ostale koščice, obrazi bi se sploščili in popokali kot prezrele melone, zaplate raztrgane kože bi zaplahutale v poletni sapici, oči bi padle iz razdejanih duplinic in meteorsko ugasnile pod nogami. Obrazi starih in mladih bi se izenačili, končno bi se vdrli sami vase, kar sesuli bi ee brez predhodnega opozorila, pogled na podminirano stavbo, padajočo sprednjo steno, okna, ki ostanejo do kraja cela, medtem ko se drobni okraski razletijo že v zraku; lasje in trepalnice, delčki kože s pigmentnimi zrnci, kapljice sline ali solz, saj je vseeno, vse to bi se v zraku zamešalo s hropenjem in sikanjem iz pljučnih globin, skozi razkrojene glasilke bi se izvil grgrajoč ponaredek človeškega smeha, zatem bi v hipu nastopila tišina, samo še osamljen vrisk, bolečina je vendarle prispela in divja jaga bi se ustavila.
(In zdaj, moje dame in gospodje, bi se zaslišal zvonki Boltežarjev glas, rahlo drhteč od razburjenja, poglejte v nebo. Previdno in počasi. Doživeli boste najbolj pretresljivo šalo v svojem življenju:
