zeleno razgalja rdečino.
ni je sram,
nasprotno,
kriči z dolgim "oooooo" in teče
(ali kaplja)
v majhnem curku klik-klak
pravi
to je njen žargon
od stopnice do stopnice
v spomin na križarko Aurora
sôpe in se žene gor
dokler ne soseže tiste luknje
v glavi
od koder je prišla.
Zdaj je spet rdeča, sita in spokojna,
zdaj je spet doma.
NOŽ-BODALO-OSTRINA
kader iz pornofilma, zaslonka 8
oblastno leži na betonu
in pobliskava z ostrino solingen
proti razrezani nožnici
na svilenem kanapeju
gola lepotica
oddaja marseljezo
v morsejevi abecedi skozi zid.
ročaj noža se ohlaja. počasi.
nožnica doživlja orgazem
dlan besno onanira.
BREZGLAVO DETE
teleobjektiv, razdalja 50 metrov
v pravljičnem grmu leži.
zaobrnjeno Kot Madona v jaslicah.
gladek rez
odkriva poslušena žrelca drobnih žil,
hrustanček hrtenice, nekaj razcefrane kože
voščeno sluz sušečo v višnjevo obarvan strdek.
quo vadis, domina? sprašuje tam
obdano z listi glogove rastline
in z drobno kretnjo kaže dol
med mirne in spokojne trate.
Tam je dolina, so ceste, ceste, ceste
PRASEC ALI PIG
napis na hrastovih vratih
posnet z elektronsko bliskavico
zveni kot aleluja, ali tako nekako.
je bron?
je zven igrivosti morilcev,
ki stopajo v teater,
da bi gledali veseloigro?
Mogoče je – mogoče.
da, prav gotovo!
Medtem pa svet bledi v vijoličasti mesečini
in trop merjascev krči novo pot skozi goščavo,
napis oživlja, leze z deske v kačjerepem
spremstvu
osvajat svet!
ČRV
barvni posnetek s črno
pokopališko prstvjo za ozadje
torej črv bledorožnate barve, imenovan Hamlet
brez velikih besed počiva.
prišel je gor, presit dobrin,
da vikend bi užil na svežem zraku.
a že ga daje domotožje.
zapre oči med spomeniti,
iztegne svoje členasto telo
in msili:
možgani onega tam spodaj
so kar v redu, užitni so
kljub vonju po razumu.
o sveta pomagavka!
nekdaj iskriv praprostor energije
šumov in svetlobe,
zdaj temna sluzasta tvarina
hrana za gurmane moje sorte
nekaj mogočnega ko daš čebulo zraven
ščepec peteršilja in soli.
možgani z jajškom
možgani z gobicami
možgani na francoski način.
otipljivo morta mešanica razpadajočih
celic
s koščeno kupolo obdana,
napolnjena z oledenelimi svetovi
in ugaslimi meteoriti
z razcefrano fotografijo v kvadrantu X
družinski album: dekle v kavbojkah
med mladeničema.
njen obraz: vdanost,
njuna obraza: ikoni.
BOG
razdalja na neskončno
spoznati ga je moč
ko se nažreš črvivih češenj
in žejo pogasiš studenčno vodo.
nato čepiš v gozdu in poješ oratorij
skozi zadnjo plat.
oči
zavijaš do beline
svetnike kličeš na pomoč
in res verjameš da BOG JE
seveda je.
in tudi ti imaš v sebi črve
pa vodo za nameček – mar ne?
JEČA …
menda
ob zori
razmišljamo o kamnu
ali planini.
Planjava je tisto
kar nas čaka in je podobna usodi.
medna
pravkar utrinjam samega sebe
prste smodim na črnem plamenu
brez bolečin, ali pa se mi
tako dozdeva, ker je
strah močnejši.
in si krčevito želim, da bi ostalo
tako kot je,
vse tako kot je.
da bi okamenelo
srce
duša svet
ti.
ohraniti življenje
je bilo zapisano ob rojstvu,
da potem krvnik neodgovorno
pretrga nit.
življenje z velikimi črkami
piše sonatino rock čez osupli
obok ječe
poda se mu, res
ječa …
njena ne-svoboda je utvara
prostovoljnost je njen resnični mejnik,
sicer nima meja
sestavljena iz črk na zidu kabineta.
ždim in smodim
to svojo dušo na peklenskem ognju.
MINIATURA ŠT. 1
tam si.
v véliki stekleni krogli,
kjer sneži na katedralo.
kapelica vrh hriba
posušena trava – ni slabo.
steza
ki pijano leze gor,
studenec
starega gradu – še bolje.
zveneč odmev v skritem rovu,
heraldična znamenja pod zemljó.
tam si.
grajska gospodična spodvitih nog
in z glavo med koleni,
da ti oči ne vidim.
rojena v znaku rib,
opanke nosiš in mogoče spiš.
sediš v drži mrtvih Keltov
samo še vrč pogrebni
manjka pri nogah – in luč
in bronasta spisala
pradavnega kovača.
hej, gospodična, zbudi se!
saj nisi v stekleni krogli s katedralo
in sneg ne naletava,
julij je, julij
samo mene ni
APOKALIPSA
tkivo / odpre / rešilno pot mehurčkom krvi / da veselo brizgnejo in škropijo resne obraze naokoli / stisnjenih zob vdanih v usodo / pričakujoč kaj odrešilnega
vlakna eno za drugim vdano popuščajo pod težo kovine / in pokajo z neslišnimi poki
ali se sovražimo? vrašujejo sovraštvo
sovraštvo pa skuša s premetenostjo / ki ni v njegovi naravi / prevariti nezmotljivo konico / prodirajočo točno proti sredini
Razbeljena ost /celo večnost droben hip / raztaplja tisočletno rast / koplje in rije v temo korenin / kamor človek ne more / izbira najbolj krive poti
in prizanesljivo sune zdaj levo zdaj desno
in tako vsa druga čustva
čakajoč v kotu kletke / tam kjer so rešetke najbolj goste / v rdeči in beli senci / glodajo jeklo / odprite vrata ječe! / rotijo nebo v usmiljenju / in brezglavo padajo druga preko druge / navzdol po zadnji dolgi ostrini / ki čaka na vsako od njih že od nekdaj
strast ni več najbolj ponosna / oslepljena preži sredi upognjene kovine / trenutek pride nepričakovano / z orokavičeno blago roko / jih nežno dvigne glavo / in pogleda v oči / kjer je zamrlo še zadnje pšenično polje / zašepeče neznano besedo skozi čelo / zakriči neznani krik skozi zenice / in že se konec približa od severne strani
počasi in nič strastno zdruzne med palcem in kazalcem / to kar je ostalo na mizi po slavnostnem kosilu.
In tako je čreda pobita – poveličana in izničena / še preden čriček izpoje
še preden se črv zaleze v govno
še preden sonce zaide na vzhodu
še preden kamni razpadejo
še preden se diamantni prah / v premeru enega mikrona poleže v travo.
KRI
obrnjeni posnetek – negativ
zeleno razgalja rdečino.
ni je sram,
nasprotno,
kriči z dolgim "oooooo" in teče
(ali kaplja)
v majhnem curku klik-klak
pravi
to je njen žargon
od stopnice do stopnice
v spomin na križarko Aurora
sôpe in se žene gor
dokler ne soseže tiste luknje
v glavi
od koder je prišla.
Zdaj je spet rdeča, sita in spokojna,
zdaj je spet doma.
NOŽ-BODALO-OSTRINA
kader iz pornofilma, zaslonka 8
oblastno leži na betonu
in pobliskava z ostrino solingen
proti razrezani nožnici
na svilenem kanapeju
gola lepotica
oddaja marseljezo
v morsejevi abecedi skozi zid.
ročaj noža se ohlaja. počasi.
nožnica doživlja orgazem
dlan besno onanira.
BREZGLAVO DETE
teleobjektiv, razdalja 50 metrov
v pravljičnem grmu leži.
zaobrnjeno Kot Madona v jaslicah.
gladek rez
odkriva poslušena žrelca drobnih žil,
hrustanček hrtenice, nekaj razcefrane kože
voščeno sluz sušečo v višnjevo obarvan strdek.
quo vadis, domina? sprašuje tam
obdano z listi glogove rastline
in z drobno kretnjo kaže dol
med mirne in spokojne trate.
Tam je dolina, so ceste, ceste, ceste
PRASEC ALI PIG
napis na hrastovih vratih
posnet z elektronsko bliskavico
zveni kot aleluja, ali tako nekako.
je bron?
je zven igrivosti morilcev,
ki stopajo v teater,
da bi gledali veseloigro?
Mogoče je – mogoče.
da, prav gotovo!
Medtem pa svet bledi v vijoličasti mesečini
in trop merjascev krči novo pot skozi goščavo,
napis oživlja, leze z deske v kačjerepem
spremstvu
osvajat svet!
ČRV
barvni posnetek s črno
pokopališko prstvjo za ozadje
torej črv bledorožnate barve, imenovan Hamlet
brez velikih besed počiva.
prišel je gor, presit dobrin,
da vikend bi užil na svežem zraku.
a že ga daje domotožje.
zapre oči med spomeniti,
iztegne svoje členasto telo
in msili:
možgani onega tam spodaj
so kar v redu, užitni so
kljub vonju po razumu.
o sveta pomagavka!
nekdaj iskriv praprostor energije
šumov in svetlobe,
zdaj temna sluzasta tvarina
hrana za gurmane moje sorte
nekaj mogočnega ko daš čebulo zraven
ščepec peteršilja in soli.
možgani z jajškom
možgani z gobicami
možgani na francoski način.
otipljivo morta mešanica razpadajočih
celic
s koščeno kupolo obdana,
napolnjena z oledenelimi svetovi
in ugaslimi meteoriti
z razcefrano fotografijo v kvadrantu X
družinski album: dekle v kavbojkah
med mladeničema.
njen obraz: vdanost,
njuna obraza: ikoni.
BOG
razdalja na neskončno
spoznati ga je moč
ko se nažreš črvivih češenj
in žejo pogasiš studenčno vodo.
nato čepiš v gozdu in poješ oratorij
skozi zadnjo plat.
oči
zavijaš do beline
svetnike kličeš na pomoč
in res verjameš da BOG JE
seveda je.
in tudi ti imaš v sebi črve
pa vodo za nameček – mar ne?
JEČA …
menda
ob zori
razmišljamo o kamnu
ali planini.
Planjava je tisto
kar nas čaka in je podobna usodi.
medna
pravkar utrinjam samega sebe
prste smodim na črnem plamenu
brez bolečin, ali pa se mi
tako dozdeva, ker je
strah močnejši.
in si krčevito želim, da bi ostalo
tako kot je,
vse tako kot je.
da bi okamenelo
srce
duša svet
ti.
ohraniti življenje
je bilo zapisano ob rojstvu,
da potem krvnik neodgovorno
pretrga nit.
življenje z velikimi črkami
piše sonatino rock čez osupli
obok ječe
poda se mu, res
ječa …
njena ne-svoboda je utvara
prostovoljnost je njen resnični mejnik,
sicer nima meja
sestavljena iz črk na zidu kabineta.
ždim in smodim
to svojo dušo na peklenskem ognju.
MINIATURA ŠT. 1
tam si.
v véliki stekleni krogli,
kjer sneži na katedralo.
kapelica vrh hriba
posušena trava – ni slabo.
steza
ki pijano leze gor,
studenec
starega gradu – še bolje.
zveneč odmev v skritem rovu,
heraldična znamenja pod zemljó.
tam si.
grajska gospodična spodvitih nog
in z glavo med koleni,
da ti oči ne vidim.
rojena v znaku rib,
opanke nosiš in mogoče spiš.
sediš v drži mrtvih Keltov
samo še vrč pogrebni
manjka pri nogah – in luč
in bronasta spisala
pradavnega kovača.
hej, gospodična, zbudi se!
saj nisi v stekleni krogli s katedralo
in sneg ne naletava,
julij je, julij
samo mene ni
APOKALIPSA
tkivo / odpre / rešilno pot mehurčkom krvi / da veselo brizgnejo in škropijo resne obraze naokoli / stisnjenih zob vdanih v usodo / pričakujoč kaj odrešilnega
vlakna eno za drugim vdano popuščajo pod težo kovine / in pokajo z neslišnimi poki
ali se sovražimo? vrašujejo sovraštvo
sovraštvo pa skuša s premetenostjo / ki ni v njegovi naravi / prevariti nezmotljivo konico / prodirajočo točno proti sredini
Razbeljena ost /celo večnost droben hip / raztaplja tisočletno rast / koplje in rije v temo korenin / kamor človek ne more / izbira najbolj krive poti
in prizanesljivo sune zdaj levo zdaj desno
in tako vsa druga čustva
čakajoč v kotu kletke / tam kjer so rešetke najbolj goste / v rdeči in beli senci / glodajo jeklo / odprite vrata ječe! / rotijo nebo v usmiljenju / in brezglavo padajo druga preko druge / navzdol po zadnji dolgi ostrini / ki čaka na vsako od njih že od nekdaj
strast ni več najbolj ponosna / oslepljena preži sredi upognjene kovine / trenutek pride nepričakovano / z orokavičeno blago roko / jih nežno dvigne glavo / in pogleda v oči / kjer je zamrlo še zadnje pšenično polje / zašepeče neznano besedo skozi čelo / zakriči neznani krik skozi zenice / in že se konec približa od severne strani
počasi in nič strastno zdruzne med palcem in kazalcem / to kar je ostalo na mizi po slavnostnem kosilu.
In tako je čreda pobita – poveličana in izničena / še preden čriček izpoje
še preden se črv zaleze v govno
še preden sonce zaide na vzhodu
še preden kamni razpadejo
še preden se diamantni prah / v premeru enega mikrona poleže v travo.
