Bilo je strahovito vroče poletje. Vročinski val je zajel pokrajino in barometri so kar naprej vztrajali pri visokem pritisku. Vremenarji so sicer sleherni večer napovedoval vdor hladne fronte in nevihte; iz tega kot običajno ni bilo nič in ljudje so razočarano preklinjali.
Na dan 14. avgusta 1990 je bilo prav tako vroče kot vse ostale dneve. Mogoče še za spoznanje bolj. Mesto se je zbudilo pod orjaško kupolo sopare, v katero so se mešali izpusti kemičnih tovarn in dim iz bližnjih jeklarn. Okrog devete ure se je že pričel mehčati gornji sloj asfalta na pločnikih. Ljudje so se umaknili pred vročino v klimatizirane prostore, reveži v predmestjih pa so obesili na okna mokre cunje.
Profesor je zložno pešačil in ni opazil, da je eden redkih pešcev, ki so bo tej uri stopali po aveniji. Nostalgično je razmišljal o časih, ko so še rasle tukaj ob robu pločnika košate platane in je bilo ob vročih poletjih tako prijetno postopati v njihovi senci. Nekega jesenskega dne, obdržal ga je v spominu do danes, so pričeli delavci z motornimi žagami žagati drevesa eno za drugim. Platane so padale kot pošastnem filmskem posnetku. Veje so tresnile ob pločnik, se s suhim pokom zlomile, okrški pa so leteli na vse strani. Debla so podrhtevala še dolgo zatem, ko so udarila ob tla. Nemočno je stal ob leseni pregradi, postavljeni čez pločnik in opazoval razdejanje. Vprašal je delavce, čemu sekajo lepa in zdrava drevesa, pa so skomigali z rameni, češ to ni naš problem. Slednjih je eden od njih pljunil, se zarežal in široko razširil roke:
»Ne vemo, gospod. Menda bodo montirali plastična drevesa, kaj vem. Tista so bolj trajna, veste gospod, lepša in ostanejo vedno enaka, poleti in pozimi. Nimajo prekletih korenin, ki uničujejo asfalt.«
Čez nekaj dni je poslal v časopis oster protest, pa ni nič zaleglo. Projektanti so se sicer opravičili, delavci pa so drevesa kljub vsemu do kraja posekali. Kmalu so tam postavili kovinske, modro prepleskane drogove s parkirnimi urami in z belo barvo označili parkirne prostore. Vmes je tu in tam samevalo zaprašeno plastično drevo, slab in komičen ponaredek nekdanjih dreves. Profesor je zdaj mimogrede s skritim srdom opazoval njihove obledele, od vročine zgubane liste, ki so žalostno viseli navzdol. Pod temi drevesi ni bilo nobene sence.
Bodril se je z mislijo, da je do cilja samo še borih sto metrov. Širokokrajni klobuk mu je sicer metal senco čez obraz, toda kar čutil je, kako mu pleša žari v vlažni sopari in v sencih mu je močno kljuvala žila utripalnica.
V preddverju Instituta se je oddahnil; tu ga je dočakala temačna veža in odrešilni hlad. Vratar ga je ošinil s preiskujočim pogledom in pokimal, takoj za tem je njegova glava znova poniknila za razgrnjenim časopisom. Iz številnih hodnikov so se slišali pritajeni glasovi, ki so pojemali in naraščali v enakomernih presledkih, vendar ni nikjer opazil nikogar. Ko je stopil proti dvigalu, so glasovi, kot bi odrezal, utihnili. Opazil je še, kako je vratar odmaknil roko z gumba zvočne aparature. Profesor se je nasmehnil. Iluzija obljudenega Instituta je bila za trenutek tako močna, da je pozabil na staro vratarjevo razvado. Večkrat je napreč poslušal radijska poročila in v isti sapi prebiral časopisne novice ter pomotoma vključil prenos na vse zvočnike v stavbi. Potem je moral vselej nekdo dol, ker je bil starec naglušen in ni slišal telefona. Tisti je moral krepko udariti po steklu kabine, počakati, da se je starec obrnil, napraviti jezen obraz in s prstom pokazati na najbližji zvočnik. Samo to zapovrstje je zaleglo.
Skoraj polovica ljudi z Instituta je bila ta mesec na dopustih. Navadno so potovali z letali daleč gor na sever, do prvih stotine kilometrov oddaljenih jezer in rek, ki se jih še ni dotaknilo onesnaženje. Bili so srečni, ker so lahko ves dan tičali v grmovju in namakali trnke v vodo. Pri tem so otroško uživali, saj jim ni bilo treba razmišljati o ekoloških problemih, odstotku monoksida v ozračju in Vaxmanovem zakonu o nenadomestljivosti kisika. Druga polovica zaposlenih pa ob tej uri še ni prihajala na Institut. Kadar je bilo tako vroče kot danes, so enostavno prišli uro prepozno in tvegali odbitek od mesečne plače, kajti časovna kontrola je bila neizprosna.
Profesor je običajno prihajal vsaj pol ure pred vsemi ostalimi. Zavoljo njegove natančnosti so ga sodelavci sovražili in veljal za težavnega človeka, brez iskrenih prijateljstev. In bil je Žid. To sicer ni bilo nikjer omenjeno, a so vsi vedeli. Namesto na sever je profesor vsako leto potoval v Izrael, kjer je bila vročina še hujša kot tu. V nekem zanikrnem kibucu za samce v bližini Jeruzalema, je potem preživel poletje. Načrtno je izključil botaniko iz polja svoje zavesti in se dneve in dneve zavzeto predajal proučevanju parapsiholoških pojavov. Vsako jutro je vadil jogo in dokopal se je do nekaterih presenetljivih spoznanj, o katerih ni nikomur črhnil niti besedice.
Stopal je po preprogi v barvi morskih alg in razmišljal o dokaj težavnem problemu, ki si ga je bil prihranil za današnjo raziskavo. Pritisnil je na skriti gumb in vstopil skozi vrata laboratorija. Njegov laboratorij je bil urejen zelo skromno v primerjavi z drugimi na institutu. Medtem ko so se ostali valjali po počivalnikih ob zalogi osvežilnih pijač v hladilniku in so jim hladile zrak najmodernejše klimatske naprave, je sam vztrajal v cistercijanski preproščini, ki je iz dneva v dan postajala predmet vse številnejših šal in zbadljiv, Na profesorjevo posebno željo so izključili srebrno siv Hitachi v kotu laboratorija in namestili na strop točno nad delovno mizo ogromen starinski ventilator. Njegovi kraki so bolj spominjali na rotor helikopterja kot na učinkovito prezračevalno napravo. Sedeži so bili vsi po vrsti leseni, brez vsake izdajalske prevleke, ki bi ga utegnila premamiti v trenutkih utrujenosti. Edino razkošje so pravzaprav uživale njegove rastline in stavek, ki je krožil po Institutu: »Zadovoljen sem s skromnim prenočiščem, za moje rastline pa bo Hilton komajda dovolj dober«, ni bil docela iz trte izvit. Profesorjeve rastline so bile zaprte v velikih steklenjakih s strogo nadzorovano temperaturo, svetlobo in vlažnostjo zraka. Vsak dan sproti je preverjal kemično sestavo prsti in odstotke dodanih hranilnih snovi, čeravno bi si lahko to delo pri stoodstotno zanesljivih avtomatskih napravah prihrani. Ničesar, kar se je dogajalo v njegovem laboratoriju, ni hotel prepustiti slučaju.
Zdaj ko je stal sredi laboratorija, je s pogledom kot kak vojskovodja ugotavljal stvari okoli sebe: kontrolni instrumenti-preizkusna vitrina-plinske jeklenke-plastni mikroskop-ultravijolične žarnico-okno. Okno laboratorija je bilo na stežaj odprto in noter je na široko vdiral razžarjen, po žveplu smrdeč zrak. Zamrmral je kletvico na račun površnosti čistilk, zaprl okno in hitro spustil plastični zastor, pri tem pa je ujel številke na zunanjem termometru – 38 stopinj Celzija. Laboratorij se je potopil v polmrak. Odložil je klobuk na polico, segel po osvežilnem papirnatem robčku, si otrl potno čelo in obstal pred delovno mizo. Za trenutek je nepremično zrl v svoje rastline, ki so mirno počivale v ohlajenih rastlinjakih; v njegovem obrazu in negibnosti je bilo nekaj asketskega. Bil je pripravljen.
Poveljnik vesoljske ladje je že v sektorju 7/521 opazil nenavadno obnašanje kontrolnih instrumentov. Selektor gravitacijskih polj je očitno nagajal. Medtem ko so tehniki mrzlično iskali napako, je obsedel v poveljniški kabini in srepo motril enakomerno vrtenje svetlobnih signalov ter spremljal ples zelenih znamenj na merilcu hitrosti. Hitrost je počasi padala. Njegov obraz z bežečimi odsevi je bilna zunaj brezhibno gladek, kakor da bi bila koža napeta čez kovinsko ogrodje. Prišli so predaleč, da bi lahko računali na pomoč od doma. Od centra galaksije, od koder so prišli, jih je ločilo brezupno globoko brezno časa in prostora. Klicati na pomoč ne bi imelo pomena, v tem sektorju niso imeli nobene baze in nobenih prijateljskih stikov s sosednjimi civilizacijami. Bela lisa na raziskovalnih načrtih. Nikoli se niso zanimali za ta del galaksije in če se je le dalo, so se ga v velikem loku izognili. Prejšnje maloštevilne odprave, ki so po nalogi Velikega spomina raziskovale ta konec vesolja, so sicer poročale o nekakšnih pritlikavih, ne prevročih soncih, s katerimi niso vedeli kaj početi, razen da so jih skrbno vrisali v centralne mape in napolnili računalnike s skopimi podatki o pripadajočih planetnih sistemih. Na dveh ali treh so celo odkrili primitivne oblike življenja na najnižji stopnji razuma. Kljub temu se nekako niso mogli ogreti za temeljito raziskavo, tisto, kar so našli, je bilo vse preveč skromno in ni moglo zbuditi njihovega zanimanja. In prav tu, v tem pozabljenem, puščobnem kotu vesolja, ga je morala zadeti okvara! Misija je imela točno določen cilj: raziskati jedro bližnje galaksije Andromeda, vzpostaviti stik s tamkajšnjimi civilizacijami, izmenjati informacije in se vrniti. Spominjal se je, s kakšnim mističnim navdušenjem je izdelal graviplan tega potovanja. Potekal je v ogromni, elegantni vibi, spretno izrabljajoč seštevke gravitacijskih polj črni jam in supersonc. Načrt je bil v resnici nekoliko drzen, a kljub vsemu mojstrovina astronavigacije. Če bi poveljnik poznal čustvo ponosa, bi lahko bil zdaj upravičeno ponosen nase. Njegova misija nikakor ni bila zgolj rutinsko potovanje, tega se je zavedal. Bil je prvi, ki je poizkušal doseči Andromedo. Med tisoči mož je Veliki spomin izbral prav njega na poveljniško mesto. Doslej je polet potekal popolnoma v redu. Na sektorju, kjer po izračunih ne bi smelo biti nobenih težav, pa so se pojavile rahle gravitacijske oscilacije in upadanje hitrosti, za katero množica tehnikov še vedno ni našla pravega razloga. Razmišljal je o tem, ali je okvara nastala v ustroju ladje ali pa je vzrok skrit nekje zunaj, v tem zanikrnem vesoljskem sektorju s suhoparno oznako 7/522. Že v naslednjem sektorju bi morala ladja po graviplanu preiti iz zavojnice v blago krivuljo in s polno hitrostjo zapustiti galaksijo. Namesto tega so zdaj s prav sramotno hitrostjo lezli naprej. Pred njimi je medlo sijalo neznano sonce in že so drveli mimo njegovih prvih planetov. Poveljnik se ni predal nobenemu čustvenemu vzgibu, ko je preko ekrana zdrsnil planet z rdečo pego, pa planet s svetlim kolobarjem in nazadnje planet izrazito rdeče barve. Pričeli so se bližati naslednjemu planetu, obdanem z razkošno modrino. Poveljnik je ravnokar pozorno prebiral podatke analize, ko so vstopili tehniki. Napake niso odkrili, zato so v en glas predlagali transformacijo vesoljske ladje. Vedel je, da nima nobene izbire, transformacijo bo treba izvesti prav na tem modrikastem planetu in nikjer drugje.
Nekoč so ga na tiskovni konferenci vprašali, ali ima rad rastline. Odgovoril je:
»Potrebujem rastline tako, kot vi potrebujete svoj nos.«
Odgovor je bil dovolj značilen zanj; vse stvari je zgolj s pridom uporabljal, da si bi lahko tu in tam priznal tudi navdušenje nad njimi. V odnosu do rastlin je vzpostavi stroko in trezno ravnovesje, temelječe na medsebojnem razumevanju. Rastline so bile del njegovega življenja, to je priznaval, a hkrati v tem priznanju ni bilo prav nič evforičnega. Bil je znanstvenik, stoik v življenjskih navadah in prepričan individualist. Zavedal se je, da je njegov osebni uspeh ali neuspeh popolnoma odvisen od rastlin, ki jih je uporabljal pri svojih raziskavah. V letih trdega dela je do potankosti proučil rastlinsko psihologijo, vedel je za še tako skrito membrano, zamotani kemizem celic in obnašanje klorofila mu ni delalo nobenih težav. Na izraelskih počitnicah se mu je celo posrečilo sestaviti dva na videz čisto nezdružljiva konca: hladno znanost in nedoločljivo bivanje onstran raziskanega. Medtem ko so se drugi znanstveniki na Institutu z večjim ali manjšim uspehom ubadali z rastlinskim besednjakom in načini sporazumevanja, se je sam že dolgo imenitno pogovarjal s svojimi rastlinami. Kaj kmalu je ugotovil v osnovi zgrešeno tehniko drugih raziskovalcev, ki so brez izjeme s težavami prilagajali rastlinski jezik človekovemu pojmovnemu svetu. Obratna pot je bila veliko lažja. Rešitev rastlinskih sporočil ni ležala v dešifriranju, temveč v prefinjeni dresuri. Rastlini j bilo treba sila previdno in počasi vcepiti človeški način sklepanja in logike, pred tem pa je bilo nuno, da je raziskovalec vsaj za silo znal misliti po rastlinsko. Poudariti velja, da je profesor oboje imenitno obvlada. V steklenem kubusu, ki je segal do stropa, so poganjale štiri rastline. Vse so bile na prvi pogled enake in nestrokovnjak bi šele z največjo težavo opazil neznatne razlike med njimi. Profesor jih je poznal z druge plati, na katero zunanja podoba sploh ni vplivala. Zanj so bile te rastline živa bitja, štiri popolnoma različne osebnosti, ki so se ločila druga od druge ne samo po načinu obnašanja in inteligenci, temveč tudi po hitrosti reakcij, intenzivnosti čustev in zmožnosti prilagajanja zunanjim vplivom. Skrajno leva rastlina, ki je med poskusi večkrat izgubljala voljo do sodelovanja in je kazala izrazite znake čustvene nestabilnosti in depresije, je bila Marija. Peter in Petra sta bila skoraj dvojčka, tako malo razlik je bilo med njima. Na desni strani je počivala Lukrecija, rahlo ošabno bitje, izrazit egocentrik z dobršno mero trmoglavosti. Bila je sila romantična rastlina. Kadar je sanjarila, je bila dobesedno neuporabna navkljub profesorjevim prefinjenim metodam. V kartoteki so bile vse štiri rastline označene s suhoparno skupno oznako Maranta Leuconeura Kerchoveana, posamično pa so nosile oznake Beta 3 (Marija), Beta 4 in 5 (peter in Petra) in Beta 6 (Lukrecija). Še danes si ni znal zadovoljivo pojasniti, čemu je pred dvema letoma iz centralnega rastlinjaka na Institutu med tisoči za njegov poskus enako pripravnih rastlin izbral prav te štiri. Bile so krmežljave rastlinice, ki so ravnokar prilezle iz prsti, na njihovih drobnih listkih pa je komaj našel tistih deset značilnih temno rjavih lis. Odnesel jih je gor v laboratorij in jim v prvih mesecih pomagal prebroditi težave in bolezni otroške dobe. Nekajkrat se je zgodilo, da ni upošteval njihove tropske pradomovine in je nastavil prenizko temperaturo. Seveda so takoj užaljeno povesile liste in trajalo je ves teden, predno je z njimi obnovil prejšnje prijateljske odnose. Ob večerih je prebiral izsledke, do katerih se je dokopal »oče« te rastline, sloviti Kerch, v štiridesetih letih. Kerch je sicer intuitivno odkril marsikaj zanimivega o rastlini, kar je bilo ob starinskem instrumentariju, ki ga je uporabljal, presenetljivo. Končna rešitev pa mu je ostala seveda skrita in nikoli je ni odkril, čeravno so rastlino kasneje v strokovni literaturi poimenovali po njem. Kako zlahka je bilo takrat moč doseči slavo in priznanje! Odkar je profesor delal na Institutu, se kljub pomembnim odkritjem še ni zgodilo, da bi neka rastlina ali mutant dobila ime po kakšnem znanstveniku. Priti skupaj s kakšno zanimivo rastlino v zgodovino botanike je bila pobožna želja in obsedenost vseh, ki so delali tukaj. Tudi profesor se je svojemu špartanstvu navkljub večkrat zalotil pri takih mislih. Obenem pa se je prav dobro zavedal, da je doba velikih odkritij na področju botanike za vselej mimo. Z najmodernejšo opremo so prekrižarili planet od Spitzbergov do Antarktike, skrbno vpisali vse oddelke, razrede in družine, začenši od bakterij in modrozelenih alg, gliv kvasovk, gob in lišajev, praproti in semenovk, do vrb, kopriv, javorjev, lip, oljčnic, lilij in narcis. Občutek praznine po opravljenem delu je bil porazen. Da bi bila mera polna, je stopnja onesnaženosti vsako leto odnesla nekaj najbolj občutljivih rastlinskih vrst na račun pošastne ekspanzije alg v rekah in oceanih. Nekaj možnosti so poslej imeli samo še astrobotaniki, toda to žal ni bilo njegovo področje.
Kraki ventilatorja so mogočno mešali vroče plasti zraka v laboratoriju. Profesor je preudarno očistil stekla kovinskih naočnikov, prižgal luči nad kontrolnimi instrumenti v rastlinjaku in pripravil beležko. Poizkus je trajal že tri mesece in zdaj tik pred koncem je trepetal pred možnostjo, da bi mu kakšna nepredvidena okoliščina utegnila skaziti rezultat. Sicer pa je poizkus doslej lepo napredoval in vlada je zadnje tedne pokazala naravnost pretirano zanimanje zanj in za njegove štiri orjaške marante. Slutil je, da je na pragu velikega odkritja: po dolgotrajnih in utrudljivih križanjih in spreminjanjem genetske kode mutantov, ko je vztrajno večal proizvodnjo klorofila, je nekega dne ugotovil, da so njegove marante pričele oddajati naravnost ogromne količine kisika. V dnevnem poročilu Institutu je opozorila na da nenavadni pojav, nakar se je vmešala vlada, zahtevala dodatna pojasnila o poizkusu in slednjič odobrila neomejen kredit in oznako najvišje prednosti.
Kisik je še leta 1960 veljal za praktično neizčrpno naravno dobrino, svet ga je trošil čez vsako razumno mero. Z začetkom znanstveno tehnične revolucije po letu 1970 pa so ugotovili, da kisik počasi izginja iz ozračja. Zračni velikani so pobrali iz zgornjih plasti atmosfere skoraj ves ozon, milijarde strojev z notranjim izgorevanjem pa so do izuma elektromobila povzročile tak primanjkljaj kisika, da je države zajela prava panika. Tudi zdaj s kisikom ni kazalo nič bolje. Kisik se ni več zadovoljivo obnavljal in primanjkljaj je ostal ob močno skrčenih gozdovih in usmrajenih oceanih. Vlade so mrzlično pričele iskati izhod iz krize s strogimi omejitvami in ostrimi kaznimi. V takšne položaju bi kakršnokoli odkritje v zvezi z regeneracijo kisika prineslo svetu veliko olajšanje, izumitelju pa denar, slavo in nesmrtnost genijev. Profesor se je tega zavedal, zato je pretirano skrbno skrival rezultate svojih opazovanj v posebnem skrivališču pod okensko polico. Ponoči je včasih sanjal o Nobelovi nagradi.
Lučke nad kontrolnimi instrumenti so ga priganjale k delu. Najprej je pričel vpisovati podatke v razpredelnice, rutinski opravek, ki ni terjal nobenega miselnega napora. RAZDELEK BETA 3 … V REDU. RAZDELEK BETA 4 … V REDU. RAZDELEK BETA 5 … V REDU. RAZDELEK BETA 6 … Kaj se je zgodilo z Lukrecijo? Profesor je začutil rahel drget v zapestju. Nobene panike, prosim, si je zabičal. Približal se je stekleni steni rastlinjaka in še enkrat preveril instrumente. Vsi instrumenti, priključeni na rastlino, so padli na ničlo, krivulje grafov so bile na določenih mestih enostavno prekinjene. Rastlina je bila praktično mrtva. Ni bilo časa niti za kletvice niti za obotavljanje. Sprožil je elevator in Lukrecija je tiho zdrsnila iz rastlinjaka v preizkusno komoro, obstala, njeni listi pa so še nekaj časa rahlo nihali sem in tja. Vključil je močne zunanje žaromete in jih usmeril na rastlino. Tam notri se je bleščala kot dragocen kronski dragulj v muzejski vitrini in nič ni kazalo, da je z njo kaj narobe. Šele čez čas, ko so se mu oči privadile na močno svetlobo, je opazil na tleh, tik ob lončku odpadli list, iz zemlje pa je štrlelo v zrak prazno stebelce. Že drugič ga je spreletel rahel drget. Izključil je vse testne instrumente, razen tistega za sporazumevanje. Nobelova nagrada je bila spet neskončno daleč.
»Lukrecija!« je poklical rastlino. Rastlina je ostala nema, kontrolni kazalec, ki je prejšnje dneve vselej živahno poskočil, je ostal negiben.
»Lukrecija!« je poizkusil vnovič, odgovora pa ni dočakal. Nenadoma mu je postalo silno vroče. Zazdelo se mu je, da ogromni ventilator nič več ne meša zraka, marveč tekoči svinec. Zrahljal je kravato in se skušal za silo zbrati. Rastlini se je zgodilo nekaj sila nenavadnega – to mu je že bilo jasno. Obdržala je izzivalno svežino in barvo listov, stebla so bila videti sočno zdrava in neprizadeta. Edino odpadli list je bil nekoliko skrknjen, zdelo se je, kakor da bi ga kdo z ostrim predmetom z enim samim zamahom odrezal od debla. Rastlinjaki so bili vso noč zaklenjeni, zunanji poseg je bil torej izključen. Tu so bile še alarmne naprave, ki so jih namestili na zahtevo vlade. Instrumenti so neizpodbitno potrjevali prekinitev vseh bioloških procesov v rastlini. Profesorja se je lotila rahla utrujenost. Po mnogih letih garanja, neprespanih noči in velikega upanja se je znašel čisto na tleh. Poražen! Mati moja! je pomislil in toliko, da ni zajokal. Odločil se je, segel po stikalih, da bi ugasnil žaromete in v tem se mu je pogled za hip pomudil na pohabljenem stebelcu. Sklonil se je bliže in dolgo pozorno in čisto od blizu motril drobno svetlikajočo se ovalno liso na koncu zadebelitve. Rez je bil gladek in se je kovinsko bleščal. Nobenega soka, nobene tipične rjavine na mestu preloma. Včasih, zelo poredko, se je zgodilo, da se je marantam kdaj prelomilo stebelce zavoljo prevelike teže lista. Tak nalomljen list se je pod ostrim kotom prevesil dol in ga j moral kasneje previdno s stebelcem vred odstraniti. Toda nikoli se ni zgodilo, da bi list marante kar tako docela odpadel. Pojav je bil tako neverjeten, da ga je sklenil podrobneje proučiti. Do kraja je razvezal kravato, slekel delovni plašč in zavihal rokave. Vključil je premično povečevalno lupo, jo nastavil pred stebelce in uravnal osvetlitev. Začuden je ugotovil, da bleščeča ovalna lisa sploh ni gladka, kot se mu je sprva zdelo. Zdaj je bila s svojo žametno površino bolj podobna rahlo mrežasti vboklini, spominjajoči na oči nekaterih redkih insektov. Drugih podrobnosti ni mogel več zaznati, lupa je bila prešibka. Odločil se je priti stvari do dna. Odrinil je lupo, pogasil žaromete in vključil plastni povečevalnik. Premično glavo je nastavil tik pred stebelce in dolgo uravnaval prilagoditveni mehanizem in stopnjo osvetlitve, od tega je bilo marsikaj odvisno. Zatem je primaknil okrogli ekran, ga vključil in počakal, da je na motni površini zatrepetala povečava tiste vdolbine. Ko se je slika zbistrila, je začutil, kako mu hladen pot polzi za srajco. Namesto prejšnje vdolbine je opazil tokrat nekakšen čuden jašek z močno razcefranimi in bleščečimi robovi. Stene jaška so strmo padale nekam dol, kjer je bolj slutil kot videl temne sklade v obliki tetraedrov. Prisegel bi lahko, da je za trenutek zaznal sledove neke aktivnosti, kajti skladi so venomer valovali in spreminjali položaj, čeprav so bili vsak zase čisto pri miru. Začel je nervozno spreminjati lego instrumenta in jakost osvetlitve, pa ni nič zaleglo, ničesar novega ni več videl. Usmeril je napravo na zunanji rob jaška, tam je bilo tkivo rastline grdo raztrgano in posamezna vlakna so visela dol po steblu. Nekoliko zapoznelo ga je prešinilo, da običajna maranta sploh nima takih vlaken, kot jih je sedaj opazoval. Vsaj za najbližje vlakno je bil prepričan, da se komaj opazno premika; neka nevidna sila ga je vztrajno vlekla noter, kakor vlečejo elektrikarji kabel visoke napetosti v podzemeljsko cev. Ostala vlakna so bila črne barve, nihala so sem in tja in vsa počasi lezla noter v tisti krater, ki ga je navdajal z nerazumljivim gnusom. Spretno je premaknil okular v višino jaška in ravno še ujel trenutek, so se skladi tetraedrov dokončno poravnali v brezhibno površino kovinsko sive barve. O jašku pa ni bilo več sledu. Profesor je zamišljeno stisnil pest, jo zopet razprl in si pomel oči kar pod očali. Pomislil je, kako je menda presneto utrujen ali pa mu njegova Lukrecija nagaja na prav čuden in zvit način. Vendar ga je stvar že preveč pritegnila, da bi lahko vse skupaj preložil na jutrišnji dan. Kar naenkrat mu je postalo čisto vseeno, ali bo vlada dobila njegovo poročilo o regeneraciji kisika s pomočjo listov brazilskih marant. Segel je po ključ, hitro odklenil varnostni mehanizem in odsunil steno kletke. Val osvežujočega zraka mu je butnil naproti. Požvižgal se je na stalno temperaturo in vlago, pa na sterilnost, ki jo je vzdrževal več mesecev. Pograbil je odpadli list marante ter ga nastavil z odlomljenim pecljem pred okular povečevalnika. Pogledal je na enkrat in presenečenje ga je udarilo kot boksarska rokavica v sredo obraza. Konec odlomljenega stebelca se je vlažno svetlikal, rastlinsko tkivo pa je že nekoliko potemnelo, kar je pomenilo zanesljiv znak odmiranja.
V profesorjevi glavi je besnel pravi vihar zmedenih misli. Ponujala se mu je neka nova, docela neznana oblika rastlinskega življenja, ki je bila lahko posledica mutacije, posebnih pogojev v rastlinjaku, ali kozmičnega žarčenja, kdo bi vedel! Pomembno je bilo to, da je zadeva bila pred njim, tukaj na dosegu roke. V mislih mu je dozorela odločitev, s hlastno kretnjo je izpulil rastlino iz lončka, pregrnil delovno mizo s plastično ponjavo, pripravil transformator in pritrdil eno elektrodo na korenine, drugo pa na konec največjega lista. Obrnil je stikalo in tok visoke napetosti je šinil v maranto. Listi so ostro zabrenčali, preskočila je iskra, za njo še ena in slednjič se je vsul pravi ognjemet, maranta pa je odbijala miniaturne strele z lista na list in žarela kot božično drevesce. Profesor je nemo opazoval ta čudežni ping-pong in prisluškoval suhemu hrestljanju električnih isker.
»Prevodna!« je zašepetal kot v transu in izklopil tok. Očala so se mu rosila in obsedel je kot začaran. Maranta, ki prevaja električni tok! Saj bom še znorel! je pomisli. Previdno se je dotaknil enega izmed listov in ko se ni nič zgodilo, ga je trdno zgrabil in stisnil v pest. Skoraj bi zakričal od razburjenja. zaslišal je zvok, na las podoben šumenju, ki nastane pri mečkanju tanke kovinske folije. Hitro je spet razprl dlan in umaknil roko, list marante pa je ostal pomečkan in je nihal na peclju sem in tja.
Profesor je zmajeval z glavo in na ustnicah se mu je pojavil skrivenčen nasmeh, počutil se je kot nekakšen zarotniški Martin Luther botanike. Njegovo ogromno znanje o marantah, kaj marantah, o celotni botaniki se je pravkar veličastno rušilo v prah in pepel, sam pa še vedno ni vedel, ali ga to navdušuje ali spravlja v obup. Vendar je sklenil nadaljevati s preizkusom.
»Oprosti, Lukrecija,« je dejal, segel po rezilu in ga z vso močjo zarezal v eno izmed stebelc. Ostro je zaškrtalo, kar čutil je, kako je ostrina nemočno zdrsnila in odskočila. Ni mu vzelo poguma. Stekel je na oni konec laboratorija, poiskal v omari vibracijsko žago , stopil nazaj k mizi in s spretnostjo kirurgov nastavil rezilo na steblo ter pritisnil na rdeči gumb. Žaga je živo poskočila, motor je zapiskal in list se je v slapu belih isker z deset tisoč obrati na minuto zažrl noter v steblo. Daleč ni prišel. Z diamanti posut list je pričel oranžno žareti, zasmrdelo je po smodu in varnostna varovalka je samodejno izključila električni tok. Na mestu reza je bilo s prostimi očmi opaziti samo tanko silno bleščečo sled. Zatem je profesor v čedalje silnejšem navalu raziskovalne strasti odnesel maranto nazaj pod plastni povečevalnik. Odpornost njegove marante je presegla vsa pričakovanja. Usmeril je napravo točno v svetlečo zarezo in naravnal tisočkratno povečavo. Na ekranu je zagomazelo mravljišče. Zapazil je del okrogle cevi zelene barve, posuto z drobnimi dlačicami. Čez celo širino cevi se je vlekla globoka zareza. Znotraj je odkril snop tanjših prozornih cevi, po katerih so se hitro premikali drobni predmeti brez jasnih oblik, še najbolj podobni ladijskim kontejnerjem. Nekaj prozornih cevi je bilo odtrganih in so štrlele na vse strani, v njih so negibno tičali nekakšni snežnobeli kokoni, ki bi jih lahko zamenjal za delo sviloprejk. Vtis so povečale neznansko drobne nitke, podobne pajčevini, ki so polzele iz njih, se vzpenjale po cevkah in veselo plavale po zraku. Vse skupaj je bilo podobno prazničnemu vrvežu in profesor je celo slišal pritajene odmeve pihalne godbe. Ni mogel ugotoviti, kje se skrivajo godbeniki, ali v eni izmed cevi, ki so vodil še dalje nekam pod zeleno plast stebla, ali celo v samih kokonih. Vse je bilo mogoče. Pri njegovi maranti je bilo vse mogoče. Sveta nebesa! je pomisli.
Pred očmi mu je lebdel samo en cilj: zmagati! Zmagati za vsako ceno. Zlomiti odpor rastline. Odkriti ranljivo točko. Potem bo rešitev celotne uganke zgolj vprašanje časa. Vendar ga je nekaj razjedalo. Ni si bil na jasnem, kako naj zleze maranti pod kožo. Uporabiti bo moral velik bolj učinkovito orožje od vseh prejšnjih. Toda kakšno?
– Mogoče … je pomislil. – Mogoče laserski žarek. Bila je sicer nora ideja, bolj zmedena od ostalih, pa kaj zato! Ali se niso danes dogajale v njegovem laboratoriju same nore reči? Nore ideje so včasih botrovale zelo pametnim odkritjem, je pomislil profesor, medtem ko je pripravljal aparat. Osem metrov, trideset. Nastavil je vizi laserja točno v sredino listov in nataknil zaščitna očala. Z rahlim pritiskom na tipko je sprožil orkan visokoenergetskih delcev. Snop je stopil v kristal in izstopil v obliki neskončno ozkega pramena neslutene moči. Videl je, kako je curek kot za šalo prebil list marante in se komaj slišno raztreščil ob debeli šamotni steni v ozadju. Vse skupaj je trajalo poldrugo sekundo.
»Konec je s teboj, ljubica Lukrecija,« je dejal hladnokrvno kot človek, ki se ima docela v oblasti in znova pripravil laser. Tokrat je meril natanko v eno izmed desetih rjavih lis na istem listu in vse je bilo kot prvič, s to razliko, da je zdaj žarek odskočil od marantinega lista, šinil pod topim kotom v nepredvideno smer, oplazil nekaj instrumentov na omari in izginil v betonski steni. Tam je bila zdaj okrogla ožgana luknja, na tleh so se belili drobci ometa. Profesorjevo srce je divje utripalo, primanjkovalo mu je sape. Tega niti v sanjah ni pričakoval, laser je bil njegovo zadnje orožje. Približal je plastni povečevalnik in na slepo nastavil povečavo na mesto udarca. Ko je rahlo sključen in napet od neznosnega pričakovanja od zgoraj strmel v ekran, je imel občutek, da gleda z velike višine na zaokroženo letališko ploščad ali južnoameriški altiplan. Ploščad je izmenično spreminjala barve od svetlomodre k oranžni in spet nazaj. Na sredi, točno na sredi ekrana, je bila majhna kotanja z gladkimi robovi in notri v njeni senci je utripala živa gmota višnjeve barve in na trenutke dobivala nejasne oblike starinskega letala v pozlačenem baročnem okviru. Na robu jame so se gnetle majhne točke, preneznatne, da bi lahko na njih opazil kakšno podrobnost. Bil je manjši podeželski pogreb. Tu in tam so se k zbrani množici hitro pomikale posamezne točke, prihajajoče iz področja zunaj dosega profesorjevega pogleda, vendar se niso izgubile v množici, temveč so se ustavile v določeni nevidni meji. – Zamudniki, seveda, je jezno pomislil profesor. – Zdaj pasejo radovednost in se skrivajo pred očitavajočimi župnikovimi pogledi. Če je res natanko prisluhnil, je lahko ujel v uho cingljanje zvončkov in odlomke župnikovega govora. Župnika pa ni odkril, naj je še tako oprezal na vse strani. Nato se je podoba spremenila, letališka steza je izginila in tudi jame z letalom, ali karkoli je že bilo, ni bilo več tam. Barve so obledele in do koder mu je segel pogled, je v vetru valovala visoka, zelena trava.
Transformacija je bila strahovito zapletena in nevarna zadeva. Teoretično jo je bilo moč izvesti na kateri koli točki univerzuma in znanstveniki so zagotavljali, da se ob doslednem upoštevanju vseh pravil in pogojev ne more pripetiti nobena nezgoda. Veliki spomin je izračunal vse potrebne postavke ter jih prenesel na mikrotrans. Velika vesoljska ladja je imela v poveljniški kabini majhen predalček brez oznake ali napisa. Zgoraj je bil plombiran gumb z rdečo piko na vrhu. Vsi poveljniki so dobro vedeli, kaj se skriva notri v predalu. Poveljnik je brez besed sedel in gledal v predalček. Bil je temeljit človek, zato je še pred poletom izbrskal iz Velikega spomina zbrane podatke o vseh dosedanjih transformacijah – bilo jih je vsega skupaj deset, od tega so tri uspele. Vsa umetnost transformacije je tičala v preprosti, a skoraj nedosegljivi formuli: v nepojmljivo kratkem časovnem intervalu je morala ladja spremeniti maso in hitrost ter preiti skozi subatomsko strukturo v novo tanje. V bistvu je transformacija pomenila zadnji izhod v skrajni sili ali nevarnosti, pri tem so bile možnosti preživetja tako majhne, da so poveljniki v primeru resnih okvar raje z zmanjšano hitrostjo tvegali povratek do najbližjih baz in ničkolikrat je potovanje trajalo leta in leta, posadka pa je pomrla do zadnjega moža. Vse to je imel razmišljujoči poveljnik pred očmi. Poleg tega je vedel, da se vstop v transformacijo včasih brezhibno posreči, pri izstopu pa natopijo težave, ker je bilo porabljene preveč energije. V takem primeru bi ostala ladja za večno ujetnik v drugi materiji, prostoru in času. Posebno dobro si je zapomnil naslednji podatek iz Velikega spomina: Pri uspešni transformaciji izgubi vesoljska ladja vsaj tretjino moštva in skoraj polovico svoje prvotne mas. Obvezno je takoj sestaviti nov grafiplan, prilagojen novi situaciji.
Tehniki so že molče čakali za njegovim hrbtom, čutil je njihove težke, pričakujoče poglede. Za odločitev mu je ostalo še borih trideset sekund, po tem času bi zamudil najugodnejši položaj za vstop v transformacijo. Poveljnik je stisnil zobe. Negove oči so ostale nespremenjene in koža na obrazu je bila še kar naprej brezhibno napeta. Mislil je na Andromedo, ko je, ne da bi se obrnil k tehnikom, dejal glasno:
»Dobro. Pričenjamo s transformacijo.«
Tehniki so odobravajoče prikimali, zaslišalo se je polglasno mrmranje, zatem so se zopet umirili in zvedavo opazovali poveljnika, kako je odpečatil tisti predalček, vzel ven svetleči kovinski bobenček, premaknil na njem komaj vidno ročico in ga hitro pogreznil v vdolbino na komandni pološči. Nato so vsi umolknili in otrpnili v pričakovanju.
Vhod končan! se je zasvetilo na zaslonu.
»Vhod končan!« so zavalovali tehniki in njihovi glasovi so prihajali kot iz groba. V kabini ni bilo občutiti nobene spremembe, transformacija je potekla hitro in uspešno. Kazalci na kontrolnih instrumentih so še vedno rahlo drgetali. Ladja je lebdela kot muha v nekakšni lepljivi gmoti materije. Stroji so mirovali in njena prostornina, tako so pokazali merilci, se je močno skrčila. Pomožne luči so medlo svetile, vključene so bile samo najnujnejše kontrole in agregati za ohranitev življenja. Za časa transformacije je vesoljska ladja praviloma izgubila vsak stik z okoljem, zveza z Velikim spominom se je prekinila. Poveljnik ni imel nobene prave predstave, kaj se dogaja na oni strani močne ladijske lupine, niti ga ni zanimalo. Bolj ga je mučilo vprašanje v zvezi z izhodom in nadaljevanjem potovanja. Pozabil je celo na tehnike, ki so prav ta trenutek na različnih koncih ladje sistematično iskali napako. Zdaj se jim nikamor ni mudilo, bili so v drugem času.
Poveljnik je odprl mapo s prvotnim graviplanom in se pripravil na zamudno ter izredno težavno izračunavanje novega potovalnega načrta. Pravkar je vključil Mali spomin, ko se mirujoča gmota ladje narahlo premaknila, kakor da bi obnjo butnil en sam dolgi vodni val. Poveljnik je dvignil glavo in odložil Mali spomin na kontrolno mizo. V njegovih strogo odmerjenih kretnjah ni bilo nobene sledi presenečenja. Vse, kar se je imelo zgoditi, je bilo že odmerjeno v njegovih možganih. Drugi udarec je bil silovitejši, ladja je omahnila na levo in ko se je vračala nazaj v prvotni položaj, je pričela drobno podrhtevati.
»Okolje se oglaša,« je pomislil poveljnik. Še vedno ni imel prav nobene želje pobliže spoznati neznano okolje tam zunaj, bilo mu je vseeno ali ima prijateljske ali sovražne namene. Tisti hip, ko je ponovno pomislil na Andromedo, je ladja strahovito poskočila, nekje spodaj na hodniku se je zaslišalo škripanje in pokanje predelnih sten in ta grozljivi zvok ga je spremljal še potem, ko je padal čez mizo in grabil za kakšno oporo. Sektor B1 poškodovan, se je oglasil tehnik po zvočniku. Med neenakomernim zibanjem tal je poveljnik vstal in hitro pritisnil na gumb in s tem sprožil avtomatsko obnovo.
»Okolje se že vedno oglaša,« je pomislil zbrano, medtem ko so se tla končno umirila. Nato se je razpočil v ladji pravi uragan energetskih delcev. Kontrolni instrumenti so podivjali, stene so zažarele, po hodnikih je brizgal bengalični ogenj. Žareče krogle so sikale vsepovsod po poveljniški kabini in se razletavale z oglušujočimi poko. Tečka jeklena vrata je vrglo s tečajev, da so treščila v nasprotno steno in za las zgrešila poveljnikovo glavo. Luči so divje utripale. Od daleč je med mogočnim prasketanjem slišal odrezane krite svojega moštva. Droben kovinski opilek mu je prerezal čelo in kri mu je toplo zalila pogled. Električni preboj visoke napetosti prihaja od zunaj. Poškodbe na sektorju R8 in D10, se je oglasil mikrofon. Poveljnik je pritisnil na gum Energetska zaščita, ognjeni dež je čez čas usahnil in slišati je bilo samo še škrebljanje oddaljenih eksplozij. Slišati je bilo, kakor da velikanska mačka brusi kremplje ob ladijsko oplato. Nato je vse skupaj potihnilo. Poveljnik si je brisal kri z obraza in njegove oči so bile za kanček temnejše kot prej.
»Okolje s nevarno oglaša,« je še pomislil in v tem je celotno ladjo pretresel kratek, strahovito močan krč, poveljnika je treščilo ob steno, kjer mu je oster rob globoko oprasnil golenico. Nekje čisto blizu je zaslišal grom podirajočih se pregrad, mogočno eksplozijo, sikanje uhajajočih plinov in divje krike posadke. Skozi vrata je omahnila okrvavljena postava, zavita v dim, ki je nemočno zakrilila, padla in se zakotalila po vsej dolžini kabine ter pristala ob steni v kotu. Z njo je ostala razpotegnjena krvava sled kakor za velikansko pohojeno gosenico. Sektor E15 v celoti uničen! je poročal tehnikov glas. Poveljnik je začutil, kako mu kri mezi v čevelj i se tam ohlaja. Z nekakšno neskončno vdanostjo je segel z rokami dol in si privihal hlačnico. Bila je grda rana. Odšepal je med razdejanjem do moža v kotu , ga obrnil proti sebi in se zazrl v njegove bele zenice, ki so pomenile smrt. Mož je še vedno nemo kričal z odprtimi usti. Poveljnik je omahnil v sedež pri kontrolni mizi. Noga ga je skelela, na čelu mu je utripala bolečina in kri mu je kar naprej lepila veke. Napeto je razmišljal, ko je ladja ponovno vzdrhtela, po hodnikih je slišal bežeče korake in nerazumljive klice. Nekje iz nedoločene smeri je zaslišal brenčeč, enakomeren zvok, potem se je neka ogromna sila dotaknila ladje, da se je kovina upognila in zaječala. Slišalo se je parajoče škrtanje, kot bi se drgnila kovina ob kovino, vse nepritrjene predmete je razmetalo okoli po kabini, mrvi mož ob zidu se je enakomerno obračal kot na velikem ražnju in z belino zenic vprašujoče pogledoval k poveljniku. Razločno je bilo slišati rušenje pregradnih sten in zaščitne zunanje obloge. Težke kovinske plošče so zveneče treskale po tleh, ogromni razžarjeni kosi odkrhnjene kovine so kakor projektili podirali vse pred seboj. Po nekakšnem skritem ukazu je smrtonosna stružnica nehala delovati, neprizadet glas je javljal: Uničen transportni sektor A. Obloga ladje prebita. Stik z okoljem. Poveljnik je pritisnil na štiri gumbe, nekje v spodnjih nadstropjih pa so istočasno padle štiri pregrade in osamile prebito območje. Otrl si je kapljice znoja s čela in kri je pričela znova curljati. Občutil je nevarnost. Nek zunanji razum je načrtno uničeval njegovo ladjo. K sreči je bila čvrsto zgrajena, z ogromnimi regeneracijskimi sposobnosti in do končnega uničenja je bilo še daleč. Bolj ga je begal tisti nevidni razum, skrit na oni strani oplate. Torej so vendarle nekoliko podcenjevali sektor 7/522, ki so se ga doslej načrtno izogibali. Kakor v potrditev poveljnikovim razglabljanjem je zadelo ladjo nekaj nepojmljivo močnega in odprla se je apokalipsa. Ob udarcu ga je prikleščilo ob kontrolno mizo, gornji del telesa mu je zvilo čez rob, da je z glavo silovito udaril ob instrumente. Notranjost ladje je oblila modrikasta svetloba, kovine so z rezkim vonjem izparela, trije sektorji so kar izginili v nič kot jajce v roki cirkuškega rokohitrca. Nobenega zvoka ni bilo slišati, zgolj suha vročina je scvrla na desetine mož in vdrla celo sem v poveljniško kabino ter oplazila sključenega poveljnika po obrazu. Sektor B2, B3, B4 uničeni. Prosimo navodila, je poročal glas. Omamljeni poveljnik je dal navodila, izoliral uničeno področje in vključil zadnji obrambni zid, ogromno energetsko zalogo celotne ladje. Ni mu bilo treba dolgo čakati. Drugi, enako močan udarec je priletel v bližino uničenih sektorjev, orjaški nevidni zid pa ga je zadržal in vrgel nazaj.
»To se ne sme več ponoviti,« si je dejal poveljnik. »Drugače nikoli ne pridemo iz transformacije.«
Odkrili napako, se je v tem oglasil ravnodušni glas iz mikrofona. Popravljamo. Zdaj je poveljnik vedel, da se v naslednjem ulomku časa ne sme zgoditi nič več, nobenih nepredvidenih eksplozij, nič udarcev, nič ognjenih strel. Drugače ne bodo nikoli dosegli Andromede.
Že je stala v kabini molčeča gručica tehnikov, bili so ožgani, stali so na majavih nogah in smrdeli po dimu. Poveljnik je dobro vedel, kaj hočejo, še preden so odprli usta. Misija je bila ogrožena in tega kot poveljnik ladje za nobeno ceno ni smel dovoliti. Predpisi so bili jasni.
»Pripravite izstrelke!« je ukazal in prvič je njegov glas zazvenel utrujeno.
»Za danes bo dovolj!« si je dejal profesor z občutkom popolnega zmagoslavja. Na oni strani spuščenih zaves je dan že zdavnaj izginil. Bil je pasje utrujen, toda srce mu je živahno utripalo. Znašel se je na pragu najrazburljivejšega odkritja v zgodovini človeštva. Njegovo odkritje bo spremenilo svet, odpravilo krivice in zločin, ukinilo vojne in nasilje ter vrnilo ljudem blagostanje in srečo. Vrnil se bo v svoj Izrael, na obale Genezareškega jezera, kjer bo zasadil nepregledno polje marant in sprejemal modrece tega sveta v goste. Postal bo človek številka 1 in vsi bodo govorili o njem kot o velikem rešitelju sveta. Tako bo in nič drugače. Odločno je vstal, stopil k maranti, ki se je spet kopala v polni svetlobi žarometov in jo pobožal po gladkih, povoščenih listih.
»Lukrecija, ljubica moja! Ne pravijo ti zaman rastlina desetih zapovedi. Hvala!« In že se je veselo žvižgaje napotil k umivalniku, do konca odprl curek hladne vode, vtaknil razgrete dlani podenj in srečno opazoval cel roj svetlečih vodnih kapljic, kako so odskakovale in se stekale po keramičnih ploščicah. Prvič mu je bilo žal, da v hladilniku nima steklenice šampanjca.
V tem, ko mu je hladen curek vode razkošno tekel čez prste, mu je šinila v glavo misel, da bo treba novi rastlini dati ustrezno ime. Tista rastlina tam na mizi ni bila več Kerchova maranta, bila je nepreklicno njegova. medtem ko mu je hlad tekoče vode odnašal vročilo s prstov, je obrnil glavo in jo zaljubljeno ogledoval. Če bi bil nekoliko bliže, bi opazil na rastlini nenadno in osupljivo spremembo. Pognala je nekaj drobcenih svežnobelih cvetov, ki so se zdaj vidno razpirali in obračali proti njemu.
… Reichenbergia? Ni slabo.
>» »Reichenbergia!« je zakričal na ves glas. »Mogoče …« Misli ni dokončal. Izstrelek v velikosti enega mikrona ga je zadel od zadaj v tilnik, prebil lobanjsko dno in brezglasno eksplodiral globoko v možganih. Profesor se je neskončno presenečen zasukal na peti kot otroška vrtala in težko telebnil vznak. Zadnje, kar je še utegnil uzreti pred dokončno temo, je bila njegova reichenbergia v morju luči.
Poveljnik vesoljske ladje Orion sporoča. Napaka popravljena. Transformacija uspela. Zapuščamo sektor 7/522. Smer Andromeda.
Naslednji dan so časniki na vidnem mestu sporočili vest o nenadni smrti zaslužnega profesorja Instituta in znanega raziskovalca L. P Reichenberga. Sodelavci so šušljali, da ga je kap od pretirane častihlepnosti, kar ob tej vročini sploh ni čudno in tako naprej. V osmrtnicah je pisalo: Nenadomestljiv. Boleča izguba za znanost. Večno bo živel med nami.
In potem so ga vsi po vrsti pozabili. Razen njegovih marant, seveda.
Bilo je strahovito vroče poletje. Vročinski val je zajel pokrajino in barometri so kar naprej vztrajali pri visokem pritisku. Vremenarji so sicer sleherni večer napovedoval vdor hladne fronte in nevihte; iz tega kot običajno ni bilo nič in ljudje so razočarano preklinjali.
Na dan 14. avgusta 1990 je bilo prav tako vroče kot vse ostale dneve. Mogoče še za spoznanje bolj. Mesto se je zbudilo pod orjaško kupolo sopare, v katero so se mešali izpusti kemičnih tovarn in dim iz bližnjih jeklarn. Okrog devete ure se je že pričel mehčati gornji sloj asfalta na pločnikih. Ljudje so se umaknili pred vročino v klimatizirane prostore, reveži v predmestjih pa so obesili na okna mokre cunje.
Profesor je zložno pešačil in ni opazil, da je eden redkih pešcev, ki so bo tej uri stopali po aveniji. Nostalgično je razmišljal o časih, ko so še rasle tukaj ob robu pločnika košate platane in je bilo ob vročih poletjih tako prijetno postopati v njihovi senci. Nekega jesenskega dne, obdržal ga je v spominu do danes, so pričeli delavci z motornimi žagami žagati drevesa eno za drugim. Platane so padale kot pošastnem filmskem posnetku. Veje so tresnile ob pločnik, se s suhim pokom zlomile, okrški pa so leteli na vse strani. Debla so podrhtevala še dolgo zatem, ko so udarila ob tla. Nemočno je stal ob leseni pregradi, postavljeni čez pločnik in opazoval razdejanje. Vprašal je delavce, čemu sekajo lepa in zdrava drevesa, pa so skomigali z rameni, češ to ni naš problem. Slednjih je eden od njih pljunil, se zarežal in široko razširil roke:
»Ne vemo, gospod. Menda bodo montirali plastična drevesa, kaj vem. Tista so bolj trajna, veste gospod, lepša in ostanejo vedno enaka, poleti in pozimi. Nimajo prekletih korenin, ki uničujejo asfalt.«
Čez nekaj dni je poslal v časopis oster protest, pa ni nič zaleglo. Projektanti so se sicer opravičili, delavci pa so drevesa kljub vsemu do kraja posekali. Kmalu so tam postavili kovinske, modro prepleskane drogove s parkirnimi urami in z belo barvo označili parkirne prostore. Vmes je tu in tam samevalo zaprašeno plastično drevo, slab in komičen ponaredek nekdanjih dreves. Profesor je zdaj mimogrede s skritim srdom opazoval njihove obledele, od vročine zgubane liste, ki so žalostno viseli navzdol. Pod temi drevesi ni bilo nobene sence.
Bodril se je z mislijo, da je do cilja samo še borih sto metrov. Širokokrajni klobuk mu je sicer metal senco čez obraz, toda kar čutil je, kako mu pleša žari v vlažni sopari in v sencih mu je močno kljuvala žila utripalnica.
V preddverju Instituta se je oddahnil; tu ga je dočakala temačna veža in odrešilni hlad. Vratar ga je ošinil s preiskujočim pogledom in pokimal, takoj za tem je njegova glava znova poniknila za razgrnjenim časopisom. Iz številnih hodnikov so se slišali pritajeni glasovi, ki so pojemali in naraščali v enakomernih presledkih, vendar ni nikjer opazil nikogar. Ko je stopil proti dvigalu, so glasovi, kot bi odrezal, utihnili. Opazil je še, kako je vratar odmaknil roko z gumba zvočne aparature. Profesor se je nasmehnil. Iluzija obljudenega Instituta je bila za trenutek tako močna, da je pozabil na staro vratarjevo razvado. Večkrat je napreč poslušal radijska poročila in v isti sapi prebiral časopisne novice ter pomotoma vključil prenos na vse zvočnike v stavbi. Potem je moral vselej nekdo dol, ker je bil starec naglušen in ni slišal telefona. Tisti je moral krepko udariti po steklu kabine, počakati, da se je starec obrnil, napraviti jezen obraz in s prstom pokazati na najbližji zvočnik. Samo to zapovrstje je zaleglo.
Skoraj polovica ljudi z Instituta je bila ta mesec na dopustih. Navadno so potovali z letali daleč gor na sever, do prvih stotine kilometrov oddaljenih jezer in rek, ki se jih še ni dotaknilo onesnaženje. Bili so srečni, ker so lahko ves dan tičali v grmovju in namakali trnke v vodo. Pri tem so otroško uživali, saj jim ni bilo treba razmišljati o ekoloških problemih, odstotku monoksida v ozračju in Vaxmanovem zakonu o nenadomestljivosti kisika. Druga polovica zaposlenih pa ob tej uri še ni prihajala na Institut. Kadar je bilo tako vroče kot danes, so enostavno prišli uro prepozno in tvegali odbitek od mesečne plače, kajti časovna kontrola je bila neizprosna.
Profesor je običajno prihajal vsaj pol ure pred vsemi ostalimi. Zavoljo njegove natančnosti so ga sodelavci sovražili in veljal za težavnega človeka, brez iskrenih prijateljstev. In bil je Žid. To sicer ni bilo nikjer omenjeno, a so vsi vedeli. Namesto na sever je profesor vsako leto potoval v Izrael, kjer je bila vročina še hujša kot tu. V nekem zanikrnem kibucu za samce v bližini Jeruzalema, je potem preživel poletje. Načrtno je izključil botaniko iz polja svoje zavesti in se dneve in dneve zavzeto predajal proučevanju parapsiholoških pojavov. Vsako jutro je vadil jogo in dokopal se je do nekaterih presenetljivih spoznanj, o katerih ni nikomur črhnil niti besedice.
Stopal je po preprogi v barvi morskih alg in razmišljal o dokaj težavnem problemu, ki si ga je bil prihranil za današnjo raziskavo. Pritisnil je na skriti gumb in vstopil skozi vrata laboratorija. Njegov laboratorij je bil urejen zelo skromno v primerjavi z drugimi na institutu. Medtem ko so se ostali valjali po počivalnikih ob zalogi osvežilnih pijač v hladilniku in so jim hladile zrak najmodernejše klimatske naprave, je sam vztrajal v cistercijanski preproščini, ki je iz dneva v dan postajala predmet vse številnejših šal in zbadljiv, Na profesorjevo posebno željo so izključili srebrno siv Hitachi v kotu laboratorija in namestili na strop točno nad delovno mizo ogromen starinski ventilator. Njegovi kraki so bolj spominjali na rotor helikopterja kot na učinkovito prezračevalno napravo. Sedeži so bili vsi po vrsti leseni, brez vsake izdajalske prevleke, ki bi ga utegnila premamiti v trenutkih utrujenosti. Edino razkošje so pravzaprav uživale njegove rastline in stavek, ki je krožil po Institutu: »Zadovoljen sem s skromnim prenočiščem, za moje rastline pa bo Hilton komajda dovolj dober«, ni bil docela iz trte izvit. Profesorjeve rastline so bile zaprte v velikih steklenjakih s strogo nadzorovano temperaturo, svetlobo in vlažnostjo zraka. Vsak dan sproti je preverjal kemično sestavo prsti in odstotke dodanih hranilnih snovi, čeravno bi si lahko to delo pri stoodstotno zanesljivih avtomatskih napravah prihrani. Ničesar, kar se je dogajalo v njegovem laboratoriju, ni hotel prepustiti slučaju.
Zdaj ko je stal sredi laboratorija, je s pogledom kot kak vojskovodja ugotavljal stvari okoli sebe: kontrolni instrumenti-preizkusna vitrina-plinske jeklenke-plastni mikroskop-ultravijolične žarnico-okno. Okno laboratorija je bilo na stežaj odprto in noter je na široko vdiral razžarjen, po žveplu smrdeč zrak. Zamrmral je kletvico na račun površnosti čistilk, zaprl okno in hitro spustil plastični zastor, pri tem pa je ujel številke na zunanjem termometru – 38 stopinj Celzija. Laboratorij se je potopil v polmrak. Odložil je klobuk na polico, segel po osvežilnem papirnatem robčku, si otrl potno čelo in obstal pred delovno mizo. Za trenutek je nepremično zrl v svoje rastline, ki so mirno počivale v ohlajenih rastlinjakih; v njegovem obrazu in negibnosti je bilo nekaj asketskega. Bil je pripravljen.
Poveljnik vesoljske ladje je že v sektorju 7/521 opazil nenavadno obnašanje kontrolnih instrumentov. Selektor gravitacijskih polj je očitno nagajal. Medtem ko so tehniki mrzlično iskali napako, je obsedel v poveljniški kabini in srepo motril enakomerno vrtenje svetlobnih signalov ter spremljal ples zelenih znamenj na merilcu hitrosti. Hitrost je počasi padala. Njegov obraz z bežečimi odsevi je bilna zunaj brezhibno gladek, kakor da bi bila koža napeta čez kovinsko ogrodje. Prišli so predaleč, da bi lahko računali na pomoč od doma. Od centra galaksije, od koder so prišli, jih je ločilo brezupno globoko brezno časa in prostora. Klicati na pomoč ne bi imelo pomena, v tem sektorju niso imeli nobene baze in nobenih prijateljskih stikov s sosednjimi civilizacijami. Bela lisa na raziskovalnih načrtih. Nikoli se niso zanimali za ta del galaksije in če se je le dalo, so se ga v velikem loku izognili. Prejšnje maloštevilne odprave, ki so po nalogi Velikega spomina raziskovale ta konec vesolja, so sicer poročale o nekakšnih pritlikavih, ne prevročih soncih, s katerimi niso vedeli kaj početi, razen da so jih skrbno vrisali v centralne mape in napolnili računalnike s skopimi podatki o pripadajočih planetnih sistemih. Na dveh ali treh so celo odkrili primitivne oblike življenja na najnižji stopnji razuma. Kljub temu se nekako niso mogli ogreti za temeljito raziskavo, tisto, kar so našli, je bilo vse preveč skromno in ni moglo zbuditi njihovega zanimanja. In prav tu, v tem pozabljenem, puščobnem kotu vesolja, ga je morala zadeti okvara! Misija je imela točno določen cilj: raziskati jedro bližnje galaksije Andromeda, vzpostaviti stik s tamkajšnjimi civilizacijami, izmenjati informacije in se vrniti. Spominjal se je, s kakšnim mističnim navdušenjem je izdelal graviplan tega potovanja. Potekal je v ogromni, elegantni vibi, spretno izrabljajoč seštevke gravitacijskih polj črni jam in supersonc. Načrt je bil v resnici nekoliko drzen, a kljub vsemu mojstrovina astronavigacije. Če bi poveljnik poznal čustvo ponosa, bi lahko bil zdaj upravičeno ponosen nase. Njegova misija nikakor ni bila zgolj rutinsko potovanje, tega se je zavedal. Bil je prvi, ki je poizkušal doseči Andromedo. Med tisoči mož je Veliki spomin izbral prav njega na poveljniško mesto. Doslej je polet potekal popolnoma v redu. Na sektorju, kjer po izračunih ne bi smelo biti nobenih težav, pa so se pojavile rahle gravitacijske oscilacije in upadanje hitrosti, za katero množica tehnikov še vedno ni našla pravega razloga. Razmišljal je o tem, ali je okvara nastala v ustroju ladje ali pa je vzrok skrit nekje zunaj, v tem zanikrnem vesoljskem sektorju s suhoparno oznako 7/522. Že v naslednjem sektorju bi morala ladja po graviplanu preiti iz zavojnice v blago krivuljo in s polno hitrostjo zapustiti galaksijo. Namesto tega so zdaj s prav sramotno hitrostjo lezli naprej. Pred njimi je medlo sijalo neznano sonce in že so drveli mimo njegovih prvih planetov. Poveljnik se ni predal nobenemu čustvenemu vzgibu, ko je preko ekrana zdrsnil planet z rdečo pego, pa planet s svetlim kolobarjem in nazadnje planet izrazito rdeče barve. Pričeli so se bližati naslednjemu planetu, obdanem z razkošno modrino. Poveljnik je ravnokar pozorno prebiral podatke analize, ko so vstopili tehniki. Napake niso odkrili, zato so v en glas predlagali transformacijo vesoljske ladje. Vedel je, da nima nobene izbire, transformacijo bo treba izvesti prav na tem modrikastem planetu in nikjer drugje.
Nekoč so ga na tiskovni konferenci vprašali, ali ima rad rastline. Odgovoril je:
»Potrebujem rastline tako, kot vi potrebujete svoj nos.«
Odgovor je bil dovolj značilen zanj; vse stvari je zgolj s pridom uporabljal, da si bi lahko tu in tam priznal tudi navdušenje nad njimi. V odnosu do rastlin je vzpostavi stroko in trezno ravnovesje, temelječe na medsebojnem razumevanju. Rastline so bile del njegovega življenja, to je priznaval, a hkrati v tem priznanju ni bilo prav nič evforičnega. Bil je znanstvenik, stoik v življenjskih navadah in prepričan individualist. Zavedal se je, da je njegov osebni uspeh ali neuspeh popolnoma odvisen od rastlin, ki jih je uporabljal pri svojih raziskavah. V letih trdega dela je do potankosti proučil rastlinsko psihologijo, vedel je za še tako skrito membrano, zamotani kemizem celic in obnašanje klorofila mu ni delalo nobenih težav. Na izraelskih počitnicah se mu je celo posrečilo sestaviti dva na videz čisto nezdružljiva konca: hladno znanost in nedoločljivo bivanje onstran raziskanega. Medtem ko so se drugi znanstveniki na Institutu z večjim ali manjšim uspehom ubadali z rastlinskim besednjakom in načini sporazumevanja, se je sam že dolgo imenitno pogovarjal s svojimi rastlinami. Kaj kmalu je ugotovil v osnovi zgrešeno tehniko drugih raziskovalcev, ki so brez izjeme s težavami prilagajali rastlinski jezik človekovemu pojmovnemu svetu. Obratna pot je bila veliko lažja. Rešitev rastlinskih sporočil ni ležala v dešifriranju, temveč v prefinjeni dresuri. Rastlini j bilo treba sila previdno in počasi vcepiti človeški način sklepanja in logike, pred tem pa je bilo nuno, da je raziskovalec vsaj za silo znal misliti po rastlinsko. Poudariti velja, da je profesor oboje imenitno obvlada. V steklenem kubusu, ki je segal do stropa, so poganjale štiri rastline. Vse so bile na prvi pogled enake in nestrokovnjak bi šele z največjo težavo opazil neznatne razlike med njimi. Profesor jih je poznal z druge plati, na katero zunanja podoba sploh ni vplivala. Zanj so bile te rastline živa bitja, štiri popolnoma različne osebnosti, ki so se ločila druga od druge ne samo po načinu obnašanja in inteligenci, temveč tudi po hitrosti reakcij, intenzivnosti čustev in zmožnosti prilagajanja zunanjim vplivom. Skrajno leva rastlina, ki je med poskusi večkrat izgubljala voljo do sodelovanja in je kazala izrazite znake čustvene nestabilnosti in depresije, je bila Marija. Peter in Petra sta bila skoraj dvojčka, tako malo razlik je bilo med njima. Na desni strani je počivala Lukrecija, rahlo ošabno bitje, izrazit egocentrik z dobršno mero trmoglavosti. Bila je sila romantična rastlina. Kadar je sanjarila, je bila dobesedno neuporabna navkljub profesorjevim prefinjenim metodam. V kartoteki so bile vse štiri rastline označene s suhoparno skupno oznako Maranta Leuconeura Kerchoveana, posamično pa so nosile oznake Beta 3 (Marija), Beta 4 in 5 (peter in Petra) in Beta 6 (Lukrecija). Še danes si ni znal zadovoljivo pojasniti, čemu je pred dvema letoma iz centralnega rastlinjaka na Institutu med tisoči za njegov poskus enako pripravnih rastlin izbral prav te štiri. Bile so krmežljave rastlinice, ki so ravnokar prilezle iz prsti, na njihovih drobnih listkih pa je komaj našel tistih deset značilnih temno rjavih lis. Odnesel jih je gor v laboratorij in jim v prvih mesecih pomagal prebroditi težave in bolezni otroške dobe. Nekajkrat se je zgodilo, da ni upošteval njihove tropske pradomovine in je nastavil prenizko temperaturo. Seveda so takoj užaljeno povesile liste in trajalo je ves teden, predno je z njimi obnovil prejšnje prijateljske odnose. Ob večerih je prebiral izsledke, do katerih se je dokopal »oče« te rastline, sloviti Kerch, v štiridesetih letih. Kerch je sicer intuitivno odkril marsikaj zanimivega o rastlini, kar je bilo ob starinskem instrumentariju, ki ga je uporabljal, presenetljivo. Končna rešitev pa mu je ostala seveda skrita in nikoli je ni odkril, čeravno so rastlino kasneje v strokovni literaturi poimenovali po njem. Kako zlahka je bilo takrat moč doseči slavo in priznanje! Odkar je profesor delal na Institutu, se kljub pomembnim odkritjem še ni zgodilo, da bi neka rastlina ali mutant dobila ime po kakšnem znanstveniku. Priti skupaj s kakšno zanimivo rastlino v zgodovino botanike je bila pobožna želja in obsedenost vseh, ki so delali tukaj. Tudi profesor se je svojemu špartanstvu navkljub večkrat zalotil pri takih mislih. Obenem pa se je prav dobro zavedal, da je doba velikih odkritij na področju botanike za vselej mimo. Z najmodernejšo opremo so prekrižarili planet od Spitzbergov do Antarktike, skrbno vpisali vse oddelke, razrede in družine, začenši od bakterij in modrozelenih alg, gliv kvasovk, gob in lišajev, praproti in semenovk, do vrb, kopriv, javorjev, lip, oljčnic, lilij in narcis. Občutek praznine po opravljenem delu je bil porazen. Da bi bila mera polna, je stopnja onesnaženosti vsako leto odnesla nekaj najbolj občutljivih rastlinskih vrst na račun pošastne ekspanzije alg v rekah in oceanih. Nekaj možnosti so poslej imeli samo še astrobotaniki, toda to žal ni bilo njegovo področje.
Kraki ventilatorja so mogočno mešali vroče plasti zraka v laboratoriju. Profesor je preudarno očistil stekla kovinskih naočnikov, prižgal luči nad kontrolnimi instrumenti v rastlinjaku in pripravil beležko. Poizkus je trajal že tri mesece in zdaj tik pred koncem je trepetal pred možnostjo, da bi mu kakšna nepredvidena okoliščina utegnila skaziti rezultat. Sicer pa je poizkus doslej lepo napredoval in vlada je zadnje tedne pokazala naravnost pretirano zanimanje zanj in za njegove štiri orjaške marante. Slutil je, da je na pragu velikega odkritja: po dolgotrajnih in utrudljivih križanjih in spreminjanjem genetske kode mutantov, ko je vztrajno večal proizvodnjo klorofila, je nekega dne ugotovil, da so njegove marante pričele oddajati naravnost ogromne količine kisika. V dnevnem poročilu Institutu je opozorila na da nenavadni pojav, nakar se je vmešala vlada, zahtevala dodatna pojasnila o poizkusu in slednjič odobrila neomejen kredit in oznako najvišje prednosti.
Kisik je še leta 1960 veljal za praktično neizčrpno naravno dobrino, svet ga je trošil čez vsako razumno mero. Z začetkom znanstveno tehnične revolucije po letu 1970 pa so ugotovili, da kisik počasi izginja iz ozračja. Zračni velikani so pobrali iz zgornjih plasti atmosfere skoraj ves ozon, milijarde strojev z notranjim izgorevanjem pa so do izuma elektromobila povzročile tak primanjkljaj kisika, da je države zajela prava panika. Tudi zdaj s kisikom ni kazalo nič bolje. Kisik se ni več zadovoljivo obnavljal in primanjkljaj je ostal ob močno skrčenih gozdovih in usmrajenih oceanih. Vlade so mrzlično pričele iskati izhod iz krize s strogimi omejitvami in ostrimi kaznimi. V takšne položaju bi kakršnokoli odkritje v zvezi z regeneracijo kisika prineslo svetu veliko olajšanje, izumitelju pa denar, slavo in nesmrtnost genijev. Profesor se je tega zavedal, zato je pretirano skrbno skrival rezultate svojih opazovanj v posebnem skrivališču pod okensko polico. Ponoči je včasih sanjal o Nobelovi nagradi.
Lučke nad kontrolnimi instrumenti so ga priganjale k delu. Najprej je pričel vpisovati podatke v razpredelnice, rutinski opravek, ki ni terjal nobenega miselnega napora. RAZDELEK BETA 3 … V REDU. RAZDELEK BETA 4 … V REDU. RAZDELEK BETA 5 … V REDU. RAZDELEK BETA 6 … Kaj se je zgodilo z Lukrecijo? Profesor je začutil rahel drget v zapestju. Nobene panike, prosim, si je zabičal. Približal se je stekleni steni rastlinjaka in še enkrat preveril instrumente. Vsi instrumenti, priključeni na rastlino, so padli na ničlo, krivulje grafov so bile na določenih mestih enostavno prekinjene. Rastlina je bila praktično mrtva. Ni bilo časa niti za kletvice niti za obotavljanje. Sprožil je elevator in Lukrecija je tiho zdrsnila iz rastlinjaka v preizkusno komoro, obstala, njeni listi pa so še nekaj časa rahlo nihali sem in tja. Vključil je močne zunanje žaromete in jih usmeril na rastlino. Tam notri se je bleščala kot dragocen kronski dragulj v muzejski vitrini in nič ni kazalo, da je z njo kaj narobe. Šele čez čas, ko so se mu oči privadile na močno svetlobo, je opazil na tleh, tik ob lončku odpadli list, iz zemlje pa je štrlelo v zrak prazno stebelce. Že drugič ga je spreletel rahel drget. Izključil je vse testne instrumente, razen tistega za sporazumevanje. Nobelova nagrada je bila spet neskončno daleč.
»Lukrecija!« je poklical rastlino. Rastlina je ostala nema, kontrolni kazalec, ki je prejšnje dneve vselej živahno poskočil, je ostal negiben.
»Lukrecija!« je poizkusil vnovič, odgovora pa ni dočakal. Nenadoma mu je postalo silno vroče. Zazdelo se mu je, da ogromni ventilator nič več ne meša zraka, marveč tekoči svinec. Zrahljal je kravato in se skušal za silo zbrati. Rastlini se je zgodilo nekaj sila nenavadnega – to mu je že bilo jasno. Obdržala je izzivalno svežino in barvo listov, stebla so bila videti sočno zdrava in neprizadeta. Edino odpadli list je bil nekoliko skrknjen, zdelo se je, kakor da bi ga kdo z ostrim predmetom z enim samim zamahom odrezal od debla. Rastlinjaki so bili vso noč zaklenjeni, zunanji poseg je bil torej izključen. Tu so bile še alarmne naprave, ki so jih namestili na zahtevo vlade. Instrumenti so neizpodbitno potrjevali prekinitev vseh bioloških procesov v rastlini. Profesorja se je lotila rahla utrujenost. Po mnogih letih garanja, neprespanih noči in velikega upanja se je znašel čisto na tleh. Poražen! Mati moja! je pomislil in toliko, da ni zajokal. Odločil se je, segel po stikalih, da bi ugasnil žaromete in v tem se mu je pogled za hip pomudil na pohabljenem stebelcu. Sklonil se je bliže in dolgo pozorno in čisto od blizu motril drobno svetlikajočo se ovalno liso na koncu zadebelitve. Rez je bil gladek in se je kovinsko bleščal. Nobenega soka, nobene tipične rjavine na mestu preloma. Včasih, zelo poredko, se je zgodilo, da se je marantam kdaj prelomilo stebelce zavoljo prevelike teže lista. Tak nalomljen list se je pod ostrim kotom prevesil dol in ga j moral kasneje previdno s stebelcem vred odstraniti. Toda nikoli se ni zgodilo, da bi list marante kar tako docela odpadel. Pojav je bil tako neverjeten, da ga je sklenil podrobneje proučiti. Do kraja je razvezal kravato, slekel delovni plašč in zavihal rokave. Vključil je premično povečevalno lupo, jo nastavil pred stebelce in uravnal osvetlitev. Začuden je ugotovil, da bleščeča ovalna lisa sploh ni gladka, kot se mu je sprva zdelo. Zdaj je bila s svojo žametno površino bolj podobna rahlo mrežasti vboklini, spominjajoči na oči nekaterih redkih insektov. Drugih podrobnosti ni mogel več zaznati, lupa je bila prešibka. Odločil se je priti stvari do dna. Odrinil je lupo, pogasil žaromete in vključil plastni povečevalnik. Premično glavo je nastavil tik pred stebelce in dolgo uravnaval prilagoditveni mehanizem in stopnjo osvetlitve, od tega je bilo marsikaj odvisno. Zatem je primaknil okrogli ekran, ga vključil in počakal, da je na motni površini zatrepetala povečava tiste vdolbine. Ko se je slika zbistrila, je začutil, kako mu hladen pot polzi za srajco. Namesto prejšnje vdolbine je opazil tokrat nekakšen čuden jašek z močno razcefranimi in bleščečimi robovi. Stene jaška so strmo padale nekam dol, kjer je bolj slutil kot videl temne sklade v obliki tetraedrov. Prisegel bi lahko, da je za trenutek zaznal sledove neke aktivnosti, kajti skladi so venomer valovali in spreminjali položaj, čeprav so bili vsak zase čisto pri miru. Začel je nervozno spreminjati lego instrumenta in jakost osvetlitve, pa ni nič zaleglo, ničesar novega ni več videl. Usmeril je napravo na zunanji rob jaška, tam je bilo tkivo rastline grdo raztrgano in posamezna vlakna so visela dol po steblu. Nekoliko zapoznelo ga je prešinilo, da običajna maranta sploh nima takih vlaken, kot jih je sedaj opazoval. Vsaj za najbližje vlakno je bil prepričan, da se komaj opazno premika; neka nevidna sila ga je vztrajno vlekla noter, kakor vlečejo elektrikarji kabel visoke napetosti v podzemeljsko cev. Ostala vlakna so bila črne barve, nihala so sem in tja in vsa počasi lezla noter v tisti krater, ki ga je navdajal z nerazumljivim gnusom. Spretno je premaknil okular v višino jaška in ravno še ujel trenutek, so se skladi tetraedrov dokončno poravnali v brezhibno površino kovinsko sive barve. O jašku pa ni bilo več sledu. Profesor je zamišljeno stisnil pest, jo zopet razprl in si pomel oči kar pod očali. Pomislil je, kako je menda presneto utrujen ali pa mu njegova Lukrecija nagaja na prav čuden in zvit način. Vendar ga je stvar že preveč pritegnila, da bi lahko vse skupaj preložil na jutrišnji dan. Kar naenkrat mu je postalo čisto vseeno, ali bo vlada dobila njegovo poročilo o regeneraciji kisika s pomočjo listov brazilskih marant. Segel je po ključ, hitro odklenil varnostni mehanizem in odsunil steno kletke. Val osvežujočega zraka mu je butnil naproti. Požvižgal se je na stalno temperaturo in vlago, pa na sterilnost, ki jo je vzdrževal več mesecev. Pograbil je odpadli list marante ter ga nastavil z odlomljenim pecljem pred okular povečevalnika. Pogledal je na enkrat in presenečenje ga je udarilo kot boksarska rokavica v sredo obraza. Konec odlomljenega stebelca se je vlažno svetlikal, rastlinsko tkivo pa je že nekoliko potemnelo, kar je pomenilo zanesljiv znak odmiranja.
V profesorjevi glavi je besnel pravi vihar zmedenih misli. Ponujala se mu je neka nova, docela neznana oblika rastlinskega življenja, ki je bila lahko posledica mutacije, posebnih pogojev v rastlinjaku, ali kozmičnega žarčenja, kdo bi vedel! Pomembno je bilo to, da je zadeva bila pred njim, tukaj na dosegu roke. V mislih mu je dozorela odločitev, s hlastno kretnjo je izpulil rastlino iz lončka, pregrnil delovno mizo s plastično ponjavo, pripravil transformator in pritrdil eno elektrodo na korenine, drugo pa na konec največjega lista. Obrnil je stikalo in tok visoke napetosti je šinil v maranto. Listi so ostro zabrenčali, preskočila je iskra, za njo še ena in slednjič se je vsul pravi ognjemet, maranta pa je odbijala miniaturne strele z lista na list in žarela kot božično drevesce. Profesor je nemo opazoval ta čudežni ping-pong in prisluškoval suhemu hrestljanju električnih isker.
»Prevodna!« je zašepetal kot v transu in izklopil tok. Očala so se mu rosila in obsedel je kot začaran. Maranta, ki prevaja električni tok! Saj bom še znorel! je pomisli. Previdno se je dotaknil enega izmed listov in ko se ni nič zgodilo, ga je trdno zgrabil in stisnil v pest. Skoraj bi zakričal od razburjenja. zaslišal je zvok, na las podoben šumenju, ki nastane pri mečkanju tanke kovinske folije. Hitro je spet razprl dlan in umaknil roko, list marante pa je ostal pomečkan in je nihal na peclju sem in tja.
Profesor je zmajeval z glavo in na ustnicah se mu je pojavil skrivenčen nasmeh, počutil se je kot nekakšen zarotniški Martin Luther botanike. Njegovo ogromno znanje o marantah, kaj marantah, o celotni botaniki se je pravkar veličastno rušilo v prah in pepel, sam pa še vedno ni vedel, ali ga to navdušuje ali spravlja v obup. Vendar je sklenil nadaljevati s preizkusom.
»Oprosti, Lukrecija,« je dejal, segel po rezilu in ga z vso močjo zarezal v eno izmed stebelc. Ostro je zaškrtalo, kar čutil je, kako je ostrina nemočno zdrsnila in odskočila. Ni mu vzelo poguma. Stekel je na oni konec laboratorija, poiskal v omari vibracijsko žago , stopil nazaj k mizi in s spretnostjo kirurgov nastavil rezilo na steblo ter pritisnil na rdeči gumb. Žaga je živo poskočila, motor je zapiskal in list se je v slapu belih isker z deset tisoč obrati na minuto zažrl noter v steblo. Daleč ni prišel. Z diamanti posut list je pričel oranžno žareti, zasmrdelo je po smodu in varnostna varovalka je samodejno izključila električni tok. Na mestu reza je bilo s prostimi očmi opaziti samo tanko silno bleščečo sled. Zatem je profesor v čedalje silnejšem navalu raziskovalne strasti odnesel maranto nazaj pod plastni povečevalnik. Odpornost njegove marante je presegla vsa pričakovanja. Usmeril je napravo točno v svetlečo zarezo in naravnal tisočkratno povečavo. Na ekranu je zagomazelo mravljišče. Zapazil je del okrogle cevi zelene barve, posuto z drobnimi dlačicami. Čez celo širino cevi se je vlekla globoka zareza. Znotraj je odkril snop tanjših prozornih cevi, po katerih so se hitro premikali drobni predmeti brez jasnih oblik, še najbolj podobni ladijskim kontejnerjem. Nekaj prozornih cevi je bilo odtrganih in so štrlele na vse strani, v njih so negibno tičali nekakšni snežnobeli kokoni, ki bi jih lahko zamenjal za delo sviloprejk. Vtis so povečale neznansko drobne nitke, podobne pajčevini, ki so polzele iz njih, se vzpenjale po cevkah in veselo plavale po zraku. Vse skupaj je bilo podobno prazničnemu vrvežu in profesor je celo slišal pritajene odmeve pihalne godbe. Ni mogel ugotoviti, kje se skrivajo godbeniki, ali v eni izmed cevi, ki so vodil še dalje nekam pod zeleno plast stebla, ali celo v samih kokonih. Vse je bilo mogoče. Pri njegovi maranti je bilo vse mogoče. Sveta nebesa! je pomisli.
Pred očmi mu je lebdel samo en cilj: zmagati! Zmagati za vsako ceno. Zlomiti odpor rastline. Odkriti ranljivo točko. Potem bo rešitev celotne uganke zgolj vprašanje časa. Vendar ga je nekaj razjedalo. Ni si bil na jasnem, kako naj zleze maranti pod kožo. Uporabiti bo moral velik bolj učinkovito orožje od vseh prejšnjih. Toda kakšno?
– Mogoče … je pomislil. – Mogoče laserski žarek. Bila je sicer nora ideja, bolj zmedena od ostalih, pa kaj zato! Ali se niso danes dogajale v njegovem laboratoriju same nore reči? Nore ideje so včasih botrovale zelo pametnim odkritjem, je pomislil profesor, medtem ko je pripravljal aparat. Osem metrov, trideset. Nastavil je vizi laserja točno v sredino listov in nataknil zaščitna očala. Z rahlim pritiskom na tipko je sprožil orkan visokoenergetskih delcev. Snop je stopil v kristal in izstopil v obliki neskončno ozkega pramena neslutene moči. Videl je, kako je curek kot za šalo prebil list marante in se komaj slišno raztreščil ob debeli šamotni steni v ozadju. Vse skupaj je trajalo poldrugo sekundo.
»Konec je s teboj, ljubica Lukrecija,« je dejal hladnokrvno kot človek, ki se ima docela v oblasti in znova pripravil laser. Tokrat je meril natanko v eno izmed desetih rjavih lis na istem listu in vse je bilo kot prvič, s to razliko, da je zdaj žarek odskočil od marantinega lista, šinil pod topim kotom v nepredvideno smer, oplazil nekaj instrumentov na omari in izginil v betonski steni. Tam je bila zdaj okrogla ožgana luknja, na tleh so se belili drobci ometa. Profesorjevo srce je divje utripalo, primanjkovalo mu je sape. Tega niti v sanjah ni pričakoval, laser je bil njegovo zadnje orožje. Približal je plastni povečevalnik in na slepo nastavil povečavo na mesto udarca. Ko je rahlo sključen in napet od neznosnega pričakovanja od zgoraj strmel v ekran, je imel občutek, da gleda z velike višine na zaokroženo letališko ploščad ali južnoameriški altiplan. Ploščad je izmenično spreminjala barve od svetlomodre k oranžni in spet nazaj. Na sredi, točno na sredi ekrana, je bila majhna kotanja z gladkimi robovi in notri v njeni senci je utripala živa gmota višnjeve barve in na trenutke dobivala nejasne oblike starinskega letala v pozlačenem baročnem okviru. Na robu jame so se gnetle majhne točke, preneznatne, da bi lahko na njih opazil kakšno podrobnost. Bil je manjši podeželski pogreb. Tu in tam so se k zbrani množici hitro pomikale posamezne točke, prihajajoče iz področja zunaj dosega profesorjevega pogleda, vendar se niso izgubile v množici, temveč so se ustavile v določeni nevidni meji. – Zamudniki, seveda, je jezno pomislil profesor. – Zdaj pasejo radovednost in se skrivajo pred očitavajočimi župnikovimi pogledi. Če je res natanko prisluhnil, je lahko ujel v uho cingljanje zvončkov in odlomke župnikovega govora. Župnika pa ni odkril, naj je še tako oprezal na vse strani. Nato se je podoba spremenila, letališka steza je izginila in tudi jame z letalom, ali karkoli je že bilo, ni bilo več tam. Barve so obledele in do koder mu je segel pogled, je v vetru valovala visoka, zelena trava.
Transformacija je bila strahovito zapletena in nevarna zadeva. Teoretično jo je bilo moč izvesti na kateri koli točki univerzuma in znanstveniki so zagotavljali, da se ob doslednem upoštevanju vseh pravil in pogojev ne more pripetiti nobena nezgoda. Veliki spomin je izračunal vse potrebne postavke ter jih prenesel na mikrotrans. Velika vesoljska ladja je imela v poveljniški kabini majhen predalček brez oznake ali napisa. Zgoraj je bil plombiran gumb z rdečo piko na vrhu. Vsi poveljniki so dobro vedeli, kaj se skriva notri v predalu. Poveljnik je brez besed sedel in gledal v predalček. Bil je temeljit človek, zato je še pred poletom izbrskal iz Velikega spomina zbrane podatke o vseh dosedanjih transformacijah – bilo jih je vsega skupaj deset, od tega so tri uspele. Vsa umetnost transformacije je tičala v preprosti, a skoraj nedosegljivi formuli: v nepojmljivo kratkem časovnem intervalu je morala ladja spremeniti maso in hitrost ter preiti skozi subatomsko strukturo v novo tanje. V bistvu je transformacija pomenila zadnji izhod v skrajni sili ali nevarnosti, pri tem so bile možnosti preživetja tako majhne, da so poveljniki v primeru resnih okvar raje z zmanjšano hitrostjo tvegali povratek do najbližjih baz in ničkolikrat je potovanje trajalo leta in leta, posadka pa je pomrla do zadnjega moža. Vse to je imel razmišljujoči poveljnik pred očmi. Poleg tega je vedel, da se vstop v transformacijo včasih brezhibno posreči, pri izstopu pa natopijo težave, ker je bilo porabljene preveč energije. V takem primeru bi ostala ladja za večno ujetnik v drugi materiji, prostoru in času. Posebno dobro si je zapomnil naslednji podatek iz Velikega spomina: Pri uspešni transformaciji izgubi vesoljska ladja vsaj tretjino moštva in skoraj polovico svoje prvotne mas. Obvezno je takoj sestaviti nov grafiplan, prilagojen novi situaciji.
Tehniki so že molče čakali za njegovim hrbtom, čutil je njihove težke, pričakujoče poglede. Za odločitev mu je ostalo še borih trideset sekund, po tem času bi zamudil najugodnejši položaj za vstop v transformacijo. Poveljnik je stisnil zobe. Negove oči so ostale nespremenjene in koža na obrazu je bila še kar naprej brezhibno napeta. Mislil je na Andromedo, ko je, ne da bi se obrnil k tehnikom, dejal glasno:
»Dobro. Pričenjamo s transformacijo.«
Tehniki so odobravajoče prikimali, zaslišalo se je polglasno mrmranje, zatem so se zopet umirili in zvedavo opazovali poveljnika, kako je odpečatil tisti predalček, vzel ven svetleči kovinski bobenček, premaknil na njem komaj vidno ročico in ga hitro pogreznil v vdolbino na komandni pološči. Nato so vsi umolknili in otrpnili v pričakovanju.
Vhod končan! se je zasvetilo na zaslonu.
»Vhod končan!« so zavalovali tehniki in njihovi glasovi so prihajali kot iz groba. V kabini ni bilo občutiti nobene spremembe, transformacija je potekla hitro in uspešno. Kazalci na kontrolnih instrumentih so še vedno rahlo drgetali. Ladja je lebdela kot muha v nekakšni lepljivi gmoti materije. Stroji so mirovali in njena prostornina, tako so pokazali merilci, se je močno skrčila. Pomožne luči so medlo svetile, vključene so bile samo najnujnejše kontrole in agregati za ohranitev življenja. Za časa transformacije je vesoljska ladja praviloma izgubila vsak stik z okoljem, zveza z Velikim spominom se je prekinila. Poveljnik ni imel nobene prave predstave, kaj se dogaja na oni strani močne ladijske lupine, niti ga ni zanimalo. Bolj ga je mučilo vprašanje v zvezi z izhodom in nadaljevanjem potovanja. Pozabil je celo na tehnike, ki so prav ta trenutek na različnih koncih ladje sistematično iskali napako. Zdaj se jim nikamor ni mudilo, bili so v drugem času.
Poveljnik je odprl mapo s prvotnim graviplanom in se pripravil na zamudno ter izredno težavno izračunavanje novega potovalnega načrta. Pravkar je vključil Mali spomin, ko se mirujoča gmota ladje narahlo premaknila, kakor da bi obnjo butnil en sam dolgi vodni val. Poveljnik je dvignil glavo in odložil Mali spomin na kontrolno mizo. V njegovih strogo odmerjenih kretnjah ni bilo nobene sledi presenečenja. Vse, kar se je imelo zgoditi, je bilo že odmerjeno v njegovih možganih. Drugi udarec je bil silovitejši, ladja je omahnila na levo in ko se je vračala nazaj v prvotni položaj, je pričela drobno podrhtevati.
»Okolje se oglaša,« je pomislil poveljnik. Še vedno ni imel prav nobene želje pobliže spoznati neznano okolje tam zunaj, bilo mu je vseeno ali ima prijateljske ali sovražne namene. Tisti hip, ko je ponovno pomislil na Andromedo, je ladja strahovito poskočila, nekje spodaj na hodniku se je zaslišalo škripanje in pokanje predelnih sten in ta grozljivi zvok ga je spremljal še potem, ko je padal čez mizo in grabil za kakšno oporo. Sektor B1 poškodovan, se je oglasil tehnik po zvočniku. Med neenakomernim zibanjem tal je poveljnik vstal in hitro pritisnil na gumb in s tem sprožil avtomatsko obnovo.
»Okolje se že vedno oglaša,« je pomislil zbrano, medtem ko so se tla končno umirila. Nato se je razpočil v ladji pravi uragan energetskih delcev. Kontrolni instrumenti so podivjali, stene so zažarele, po hodnikih je brizgal bengalični ogenj. Žareče krogle so sikale vsepovsod po poveljniški kabini in se razletavale z oglušujočimi poko. Tečka jeklena vrata je vrglo s tečajev, da so treščila v nasprotno steno in za las zgrešila poveljnikovo glavo. Luči so divje utripale. Od daleč je med mogočnim prasketanjem slišal odrezane krite svojega moštva. Droben kovinski opilek mu je prerezal čelo in kri mu je toplo zalila pogled. Električni preboj visoke napetosti prihaja od zunaj. Poškodbe na sektorju R8 in D10, se je oglasil mikrofon. Poveljnik je pritisnil na gum Energetska zaščita, ognjeni dež je čez čas usahnil in slišati je bilo samo še škrebljanje oddaljenih eksplozij. Slišati je bilo, kakor da velikanska mačka brusi kremplje ob ladijsko oplato. Nato je vse skupaj potihnilo. Poveljnik si je brisal kri z obraza in njegove oči so bile za kanček temnejše kot prej.
»Okolje s nevarno oglaša,« je še pomislil in v tem je celotno ladjo pretresel kratek, strahovito močan krč, poveljnika je treščilo ob steno, kjer mu je oster rob globoko oprasnil golenico. Nekje čisto blizu je zaslišal grom podirajočih se pregrad, mogočno eksplozijo, sikanje uhajajočih plinov in divje krike posadke. Skozi vrata je omahnila okrvavljena postava, zavita v dim, ki je nemočno zakrilila, padla in se zakotalila po vsej dolžini kabine ter pristala ob steni v kotu. Z njo je ostala razpotegnjena krvava sled kakor za velikansko pohojeno gosenico. Sektor E15 v celoti uničen! je poročal tehnikov glas. Poveljnik je začutil, kako mu kri mezi v čevelj i se tam ohlaja. Z nekakšno neskončno vdanostjo je segel z rokami dol in si privihal hlačnico. Bila je grda rana. Odšepal je med razdejanjem do moža v kotu , ga obrnil proti sebi in se zazrl v njegove bele zenice, ki so pomenile smrt. Mož je še vedno nemo kričal z odprtimi usti. Poveljnik je omahnil v sedež pri kontrolni mizi. Noga ga je skelela, na čelu mu je utripala bolečina in kri mu je kar naprej lepila veke. Napeto je razmišljal, ko je ladja ponovno vzdrhtela, po hodnikih je slišal bežeče korake in nerazumljive klice. Nekje iz nedoločene smeri je zaslišal brenčeč, enakomeren zvok, potem se je neka ogromna sila dotaknila ladje, da se je kovina upognila in zaječala. Slišalo se je parajoče škrtanje, kot bi se drgnila kovina ob kovino, vse nepritrjene predmete je razmetalo okoli po kabini, mrvi mož ob zidu se je enakomerno obračal kot na velikem ražnju in z belino zenic vprašujoče pogledoval k poveljniku. Razločno je bilo slišati rušenje pregradnih sten in zaščitne zunanje obloge. Težke kovinske plošče so zveneče treskale po tleh, ogromni razžarjeni kosi odkrhnjene kovine so kakor projektili podirali vse pred seboj. Po nekakšnem skritem ukazu je smrtonosna stružnica nehala delovati, neprizadet glas je javljal: Uničen transportni sektor A. Obloga ladje prebita. Stik z okoljem. Poveljnik je pritisnil na štiri gumbe, nekje v spodnjih nadstropjih pa so istočasno padle štiri pregrade in osamile prebito območje. Otrl si je kapljice znoja s čela in kri je pričela znova curljati. Občutil je nevarnost. Nek zunanji razum je načrtno uničeval njegovo ladjo. K sreči je bila čvrsto zgrajena, z ogromnimi regeneracijskimi sposobnosti in do končnega uničenja je bilo še daleč. Bolj ga je begal tisti nevidni razum, skrit na oni strani oplate. Torej so vendarle nekoliko podcenjevali sektor 7/522, ki so se ga doslej načrtno izogibali. Kakor v potrditev poveljnikovim razglabljanjem je zadelo ladjo nekaj nepojmljivo močnega in odprla se je apokalipsa. Ob udarcu ga je prikleščilo ob kontrolno mizo, gornji del telesa mu je zvilo čez rob, da je z glavo silovito udaril ob instrumente. Notranjost ladje je oblila modrikasta svetloba, kovine so z rezkim vonjem izparela, trije sektorji so kar izginili v nič kot jajce v roki cirkuškega rokohitrca. Nobenega zvoka ni bilo slišati, zgolj suha vročina je scvrla na desetine mož in vdrla celo sem v poveljniško kabino ter oplazila sključenega poveljnika po obrazu. Sektor B2, B3, B4 uničeni. Prosimo navodila, je poročal glas. Omamljeni poveljnik je dal navodila, izoliral uničeno področje in vključil zadnji obrambni zid, ogromno energetsko zalogo celotne ladje. Ni mu bilo treba dolgo čakati. Drugi, enako močan udarec je priletel v bližino uničenih sektorjev, orjaški nevidni zid pa ga je zadržal in vrgel nazaj.
»To se ne sme več ponoviti,« si je dejal poveljnik. »Drugače nikoli ne pridemo iz transformacije.«
Odkrili napako, se je v tem oglasil ravnodušni glas iz mikrofona. Popravljamo. Zdaj je poveljnik vedel, da se v naslednjem ulomku časa ne sme zgoditi nič več, nobenih nepredvidenih eksplozij, nič udarcev, nič ognjenih strel. Drugače ne bodo nikoli dosegli Andromede.
Že je stala v kabini molčeča gručica tehnikov, bili so ožgani, stali so na majavih nogah in smrdeli po dimu. Poveljnik je dobro vedel, kaj hočejo, še preden so odprli usta. Misija je bila ogrožena in tega kot poveljnik ladje za nobeno ceno ni smel dovoliti. Predpisi so bili jasni.
»Pripravite izstrelke!« je ukazal in prvič je njegov glas zazvenel utrujeno.
»Za danes bo dovolj!« si je dejal profesor z občutkom popolnega zmagoslavja. Na oni strani spuščenih zaves je dan že zdavnaj izginil. Bil je pasje utrujen, toda srce mu je živahno utripalo. Znašel se je na pragu najrazburljivejšega odkritja v zgodovini človeštva. Njegovo odkritje bo spremenilo svet, odpravilo krivice in zločin, ukinilo vojne in nasilje ter vrnilo ljudem blagostanje in srečo. Vrnil se bo v svoj Izrael, na obale Genezareškega jezera, kjer bo zasadil nepregledno polje marant in sprejemal modrece tega sveta v goste. Postal bo človek številka 1 in vsi bodo govorili o njem kot o velikem rešitelju sveta. Tako bo in nič drugače. Odločno je vstal, stopil k maranti, ki se je spet kopala v polni svetlobi žarometov in jo pobožal po gladkih, povoščenih listih.
»Lukrecija, ljubica moja! Ne pravijo ti zaman rastlina desetih zapovedi. Hvala!« In že se je veselo žvižgaje napotil k umivalniku, do konca odprl curek hladne vode, vtaknil razgrete dlani podenj in srečno opazoval cel roj svetlečih vodnih kapljic, kako so odskakovale in se stekale po keramičnih ploščicah. Prvič mu je bilo žal, da v hladilniku nima steklenice šampanjca.
V tem, ko mu je hladen curek vode razkošno tekel čez prste, mu je šinila v glavo misel, da bo treba novi rastlini dati ustrezno ime. Tista rastlina tam na mizi ni bila več Kerchova maranta, bila je nepreklicno njegova. medtem ko mu je hlad tekoče vode odnašal vročilo s prstov, je obrnil glavo in jo zaljubljeno ogledoval. Če bi bil nekoliko bliže, bi opazil na rastlini nenadno in osupljivo spremembo. Pognala je nekaj drobcenih svežnobelih cvetov, ki so se zdaj vidno razpirali in obračali proti njemu.
… Reichenbergia? Ni slabo.
>» »Reichenbergia!« je zakričal na ves glas. »Mogoče …« Misli ni dokončal. Izstrelek v velikosti enega mikrona ga je zadel od zadaj v tilnik, prebil lobanjsko dno in brezglasno eksplodiral globoko v možganih. Profesor se je neskončno presenečen zasukal na peti kot otroška vrtala in težko telebnil vznak. Zadnje, kar je še utegnil uzreti pred dokončno temo, je bila njegova reichenbergia v morju luči.
Poveljnik vesoljske ladje Orion sporoča. Napaka popravljena. Transformacija uspela. Zapuščamo sektor 7/522. Smer Andromeda.
Naslednji dan so časniki na vidnem mestu sporočili vest o nenadni smrti zaslužnega profesorja Instituta in znanega raziskovalca L. P Reichenberga. Sodelavci so šušljali, da ga je kap od pretirane častihlepnosti, kar ob tej vročini sploh ni čudno in tako naprej. V osmrtnicah je pisalo: Nenadomestljiv. Boleča izguba za znanost. Večno bo živel med nami.
In potem so ga vsi po vrsti pozabili. Razen njegovih marant, seveda.
