Na svetu je brez števila pokrajin, različnih po legi in videzu - ene so gorske, skalovite, med njihovimi nazobčanimi grebeni se veter razreže na tisoč pramenov, druge pa so mehke, prosojne, v celoti poraščene s travo, preko njih zdrsneta svetloba in senca brez vsake težave. So tudi pokrajine tretje, bolj čudne vrste, pri teh se ostrina in mehkoba ne ločujeta na viden način in nimajo trdno določenih meja, v teh pokrajinah se vse kar nadaljuje in nadaljuje ... v neskončnost.
…
Zgodi se, posebno začetnikom, ki se jim vselej nekam mudi, da se jim prvotni vtis o pokrajini že v teku opazovanja docela spremeni. Potem si mora opazovalec brez slepomišenja, odkritosrčno priznati, da so stvari z njegovimi prvotnimi vtisi in predstavami zelo narazen, da so zamenjale predznak: prejšnja brezkončna stepa, na primer, se izkaže kot manjši travnik, poraščen s skrbno negovano angleško travo, povrhu pa še trdno ograjen, lesena ograda je pobarvana z opozorilno rdečo barvo, medtem ko se majhna ledeniška kotlinica nekje v Alpah po določenem času na lepem spremeni v ogromno planjavo, ki ji ni videti konca ...
…
Pokrajina, v kateri prebivam in zanjo odgovarjam, imenujem jo "moja", ni glede tega nobena posebnost, S svojimi enolično zaobljenimi, v dolino padajočimi pobočji, je daleč od vsake izjemnosti. Po drugi strani pa prav to dolgočasno drsenje hribov ustvarja v njej neko napetost, celo nelagoden občutek, da se bo tu vsak hip nekaj bliskovito spremenilo. Temu so bržkone vzrok tisočletja popolnega mirovanja pokrajine, medtem ko so napetosti skrite globoko pod zemeljskim površjem pognale razpoke skozi magmo in kamenine tja do srca zemlje in ustvarile zalogo moči neznanskega obsega. Prav to je vzrok, da seta pokrajina vendar ločuje od ostalih, gotovo bolj razburljivih in mikavnih; v njej manjka zgolj droben vzgib, premik, ki ga poznavalci imenujejo "značaj pokrajine", pa bi se takoj vse razrešilo v to ali ono smer, stvari bi vstopile v človeško dojemljivost, postale bi krvave, katastrofalne, strašne, mogoče tudi lepe, svetle, tihe in domače ...
…
Ko takole razmišljam o tej navadno-nenavadni pokrajini, si od časa do časa zaželim, da bi jo vsaj enkrat v življenju lahko uzrl drugače kot vedno, recimo z velike višine, vendar ne s katerega koli hriba, planine ali letala, temveč s točno odmerjene in vnaprej izbrane opazovalne točke, ki bi morala biti nekje vmes, sicer neskončno višje od oblakov, vendar še dovolj pri tleh, da bi zmogel zaznati in odkriti tudi tiste drobne stvari, ki jih sicer vidim vsak dan, pa jih ne opazim, bodisi ker so premajhne ali pa prevelike, kar je navsezadnje vseeno, saj jih s pogledom tako ali tako ne morem naenkrat obseči, Zategadelj so moje sodbe o pokrajini pravzaprav večno nasprotujoče, polne zmot in dvomov, čeprav pride vmes kakšen dan, ko bi z lahkoto in v trenutku prepoznal in imenoval sleherni kamen ob poti in ga tudi z nezgrešljivo natančnostjo postavil na pravšnje mesto, ne da bi pri tem porušil ali kakor koli zmedel urejenost vseh ostalih kamnov tu in daleč naokoli. Žal je takih svetlih trenutkov, ko se mi pokaže pokrajina v najlepši podobi, zelo malo in kaj vem, mogoče je taka že od nekdaj, le da jo sam opazujem enkrat preblizu, drugič predaleč, skratka nikoli prav in zato nastane tista izkrivljena podoba, ki mi zagotovo ni v čast, ker ji manjka ostrina resničnosti. (Str. 3)
Kakor bi obrnil dlan, se prikaže popolnoma drugačna, vidno spremenjena krajinska podoba in ne moreš se otresti nelagodnega občutka, da sediš v neki veliki dvorani sam in opazuješ narobe zlepljen prizor, sestavljen iz dveh z različno hitrostjo posnetih filmskih trakov, tekočih neodvisno čez filmsko platno — sliki sta popolnoma različni po barvah, oblikah in odtenkih svetlobe, le motiv je enak, drugače pa bi zaman iskal med njima vsaj drobno podobnost, pa tega niti ni treba, tukaj trud in sila ne bi nič opravila. Nebesna modrina seje s prve slike preselila navzdol v drugo sliko in v mogočnem naletu preplavila vse griče tja do obzorja, nad katerim se boči zelena kupola neba. Hitrost te nenavadne zamenjave, za katero nisem nikoli uspel najti vsaj približno zadovoljive razlage, me še danes pretrese z enako silovitostjo, tem bolj, ker je očitno iz meni neznanega razloga namenjena samo meni, da z njo po svoji volji razpolagam, in je ostali ljudje, kakor sem se že bil prepričal, sploh ne opazijo. (Str. 5)
Nadzornik pokrajine ne more postati vsakdo. Nadzornik pokrajine ne moreš postati na ukaz iz niča, še manj bi kdo zmogel postati nadzornik iz kakšnega trenutnega, iskrenega, a vsekakor prenagljenega nagiba. Potrebuješ čas, leta in leta, kaj govorim, celo življenje, nemalokrat si od negotovosti in dvomov čisto bolan, hotel bi umreti in ti je največja želja vse skupaj čim prej pustiti in se oprijeti lažjega posla in slednjič, ko si že na robu obupa, se zgodi — nenadoma imaš v oblasti vse čute, lahko se po mili volji poigravaš z njimi, ni te več strah, pa tudi pretiranega veselja ne občutiš več, pridobiš si skoraj brezhiben spomin, orlovsko oko in sposobnost bliskovitih odločitev — postaneš nadzornik.
…
Zgodi se, česar sem se najbolj bal — steze že po nekaj previdnih korakih ne spoznam več. At je to še vedno tista zaupanja vredna pot, ki me je danes pripeljala sem? Res. da na njej ni več ostrih kamnov, ki bi pritiskali skozi podplate, glede tega se ne morem pritožiti, vse drugo pa je dosti slabše — nobene prave smeri več nima, ko zavije na desno, občutim, da je v bistvu nameravala v levo in je njena sedanja smer le potuhnjeno sprenevedanje, s katerim mi hoče načeti živce, kajti komaj se za silo ustali in mi za trenutek podari nekaj počitka, že prismuknjeno zaokroži okrog osi, pa ne v krogu ali enakomerni krivulji, kot bi pričakoval, temveč v strahovito polomljenem trikotniku s samimi ostrimi koti, nakar meni nič tebi nič iznenada mrtvo telebi čez previs v globino in se sama sebi požrešno zažre v bok — res utrudljiva hoja po takšni stezi!
…
Nadaljevati Boltežar. Pogubiti sebe in druge, pravi Glas. Da, Boltežar bi nadaljeval in nadaljeval, moral bi nadaljevati, deloma po lastni odločitvi in presoji, malo pod prisilo poslušalstva, sam ujet v kletko, ki jo je s tako vnemo izdelal za druge. S skritim zadoščenjem bi opazoval usta, veliko število na stežaj odprtih ustnih votlin najrazličnejših velikosti, ki bi nezadržno lezla narazen, šala bi sledila šali v vse hitrejšem zaporedju, zategnjena koža na obrazih bi pričela na drobno pokati, prve kapljice krvi bi pricurljale na dan, vendar jih nihče ne bi opazil ali začutil, kako se spuščajo navzdol. Zatem bi se pričele od hudega mišičnega krča lomiti lične kosti, bolečine pa še vedno ne bi bilo od nikoder, lepi, beli zobje bi se zadrli v jezike in pričeli izpadati, ljudje bi jih v navalu množičnega navdušenja pričeli pljuvati iz ust kot nadležne pečke, brezzobe votline bi kar naprej tulile bravo!, razpoke na površju kože bi se poglobile in razlezle od robov ustnic čez ličnice in pod brado, penasta kri bi se že curkoma udirala iz prekinjenih vratnih žil, oni pa bi mislili, da je samo znoj od neznosne vročine in živčne napetosti, bolečine pa še vedno ne bi bilo. Zatem bi od strašnega, neustavljivega smeha razpadle še ostale koščice, obrazi bi se sploščili in popokali kot prezrele melone, zaplate raztrgane kože bi zaplahutale v poletni sapici, oči bi padle iz razdejanih duplinio in meteorsko ugasnile pod nogami. Obrazi starih in mladih bi se izenačili, končno bi se udrli sami vase, kar sesuli bi se brez predhodnega opozorila, pogled na podminirano stavbo, padajočo sprednjo steno, okna, ki ostanejo do kraja cela, medtem ko se drobni okraski razletijo že v zraku; lasje in trepalnice, delčki kože s pigmentnimi zrnci, kapljice sline ali solz, saj je vseeno, vse to bi se v zraku zmešalo s hropenjem in sikanjem iz pljučnih globin, skozi razkrojene glasilke bi se izvil grgrajoč ponaredek človeškega smeha, zatem bi v hipu nastopila tišina, samo še osamljen vrisk, bolečina je vendarle prispela in divja jaga bi se ustavila.
Dramolet o svetlobi in senci
(odlomki)
Na svetu je brez števila pokrajin, različnih po legi in videzu - ene so gorske, skalovite, med njihovimi nazobčanimi grebeni se veter razreže na tisoč pramenov, druge pa so mehke, prosojne, v celoti poraščene s travo, preko njih zdrsneta svetloba in senca brez vsake težave. So tudi pokrajine tretje, bolj čudne vrste, pri teh se ostrina in mehkoba ne ločujeta na viden način in nimajo trdno določenih meja, v teh pokrajinah se vse kar nadaljuje in nadaljuje ... v neskončnost.
…
Zgodi se, posebno začetnikom, ki se jim vselej nekam mudi, da se jim prvotni vtis o pokrajini že v teku opazovanja docela spremeni. Potem si mora opazovalec brez slepomišenja, odkritosrčno priznati, da so stvari z njegovimi prvotnimi vtisi in predstavami zelo narazen, da so zamenjale predznak: prejšnja brezkončna stepa, na primer, se izkaže kot manjši travnik, poraščen s skrbno negovano angleško travo, povrhu pa še trdno ograjen, lesena ograda je pobarvana z opozorilno rdečo barvo, medtem ko se majhna ledeniška kotlinica nekje v Alpah po določenem času na lepem spremeni v ogromno planjavo, ki ji ni videti konca ...
…
Pokrajina, v kateri prebivam in zanjo odgovarjam, imenujem jo "moja", ni glede tega nobena posebnost, S svojimi enolično zaobljenimi, v dolino padajočimi pobočji, je daleč od vsake izjemnosti. Po drugi strani pa prav to dolgočasno drsenje hribov ustvarja v njej neko napetost, celo nelagoden občutek, da se bo tu vsak hip nekaj bliskovito spremenilo. Temu so bržkone vzrok tisočletja popolnega mirovanja pokrajine, medtem ko so napetosti skrite globoko pod zemeljskim površjem pognale razpoke skozi magmo in kamenine tja do srca zemlje in ustvarile zalogo moči neznanskega obsega. Prav to je vzrok, da seta pokrajina vendar ločuje od ostalih, gotovo bolj razburljivih in mikavnih; v njej manjka zgolj droben vzgib, premik, ki ga poznavalci imenujejo "značaj pokrajine", pa bi se takoj vse razrešilo v to ali ono smer, stvari bi vstopile v človeško dojemljivost, postale bi krvave, katastrofalne, strašne, mogoče tudi lepe, svetle, tihe in domače ...
…
Ko takole razmišljam o tej navadno-nenavadni pokrajini, si od časa do časa zaželim, da bi jo vsaj enkrat v življenju lahko uzrl drugače kot vedno, recimo z velike višine, vendar ne s katerega koli hriba, planine ali letala, temveč s točno odmerjene in vnaprej izbrane opazovalne točke, ki bi morala biti nekje vmes, sicer neskončno višje od oblakov, vendar še dovolj pri tleh, da bi zmogel zaznati in odkriti tudi tiste drobne stvari, ki jih sicer vidim vsak dan, pa jih ne opazim, bodisi ker so premajhne ali pa prevelike, kar je navsezadnje vseeno, saj jih s pogledom tako ali tako ne morem naenkrat obseči, Zategadelj so moje sodbe o pokrajini pravzaprav večno nasprotujoče, polne zmot in dvomov, čeprav pride vmes kakšen dan, ko bi z lahkoto in v trenutku prepoznal in imenoval sleherni kamen ob poti in ga tudi z nezgrešljivo natančnostjo postavil na pravšnje mesto, ne da bi pri tem porušil ali kakor koli zmedel urejenost vseh ostalih kamnov tu in daleč naokoli. Žal je takih svetlih trenutkov, ko se mi pokaže pokrajina v najlepši podobi, zelo malo in kaj vem, mogoče je taka že od nekdaj, le da jo sam opazujem enkrat preblizu, drugič predaleč, skratka nikoli prav in zato nastane tista izkrivljena podoba, ki mi zagotovo ni v čast, ker ji manjka ostrina resničnosti. (Str. 3)
Kakor bi obrnil dlan, se prikaže popolnoma drugačna, vidno spremenjena krajinska podoba in ne moreš se otresti nelagodnega občutka, da sediš v neki veliki dvorani sam in opazuješ narobe zlepljen prizor, sestavljen iz dveh z različno hitrostjo posnetih filmskih trakov, tekočih neodvisno čez filmsko platno — sliki sta popolnoma različni po barvah, oblikah in odtenkih svetlobe, le motiv je enak, drugače pa bi zaman iskal med njima vsaj drobno podobnost, pa tega niti ni treba, tukaj trud in sila ne bi nič opravila. Nebesna modrina seje s prve slike preselila navzdol v drugo sliko in v mogočnem naletu preplavila vse griče tja do obzorja, nad katerim se boči zelena kupola neba. Hitrost te nenavadne zamenjave, za katero nisem nikoli uspel najti vsaj približno zadovoljive razlage, me še danes pretrese z enako silovitostjo, tem bolj, ker je očitno iz meni neznanega razloga namenjena samo meni, da z njo po svoji volji razpolagam, in je ostali ljudje, kakor sem se že bil prepričal, sploh ne opazijo. (Str. 5)
Nadzornik pokrajine ne more postati vsakdo. Nadzornik pokrajine ne moreš postati na ukaz iz niča, še manj bi kdo zmogel postati nadzornik iz kakšnega trenutnega, iskrenega, a vsekakor prenagljenega nagiba. Potrebuješ čas, leta in leta, kaj govorim, celo življenje, nemalokrat si od negotovosti in dvomov čisto bolan, hotel bi umreti in ti je največja želja vse skupaj čim prej pustiti in se oprijeti lažjega posla in slednjič, ko si že na robu obupa, se zgodi — nenadoma imaš v oblasti vse čute, lahko se po mili volji poigravaš z njimi, ni te več strah, pa tudi pretiranega veselja ne občutiš več, pridobiš si skoraj brezhiben spomin, orlovsko oko in sposobnost bliskovitih odločitev — postaneš nadzornik.
…
Zgodi se, česar sem se najbolj bal — steze že po nekaj previdnih korakih ne spoznam več. At je to še vedno tista zaupanja vredna pot, ki me je danes pripeljala sem? Res. da na njej ni več ostrih kamnov, ki bi pritiskali skozi podplate, glede tega se ne morem pritožiti, vse drugo pa je dosti slabše — nobene prave smeri več nima, ko zavije na desno, občutim, da je v bistvu nameravala v levo in je njena sedanja smer le potuhnjeno sprenevedanje, s katerim mi hoče načeti živce, kajti komaj se za silo ustali in mi za trenutek podari nekaj počitka, že prismuknjeno zaokroži okrog osi, pa ne v krogu ali enakomerni krivulji, kot bi pričakoval, temveč v strahovito polomljenem trikotniku s samimi ostrimi koti, nakar meni nič tebi nič iznenada mrtvo telebi čez previs v globino in se sama sebi požrešno zažre v bok — res utrudljiva hoja po takšni stezi!
…
Nadaljevati Boltežar. Pogubiti sebe in druge, pravi Glas. Da, Boltežar bi nadaljeval in nadaljeval, moral bi nadaljevati, deloma po lastni odločitvi in presoji, malo pod prisilo poslušalstva, sam ujet v kletko, ki jo je s tako vnemo izdelal za druge. S skritim zadoščenjem bi opazoval usta, veliko število na stežaj odprtih ustnih votlin najrazličnejših velikosti, ki bi nezadržno lezla narazen, šala bi sledila šali v vse hitrejšem zaporedju, zategnjena koža na obrazih bi pričela na drobno pokati, prve kapljice krvi bi pricurljale na dan, vendar jih nihče ne bi opazil ali začutil, kako se spuščajo navzdol. Zatem bi se pričele od hudega mišičnega krča lomiti lične kosti, bolečine pa še vedno ne bi bilo od nikoder, lepi, beli zobje bi se zadrli v jezike in pričeli izpadati, ljudje bi jih v navalu množičnega navdušenja pričeli pljuvati iz ust kot nadležne pečke, brezzobe votline bi kar naprej tulile bravo!, razpoke na površju kože bi se poglobile in razlezle od robov ustnic čez ličnice in pod brado, penasta kri bi se že curkoma udirala iz prekinjenih vratnih žil, oni pa bi mislili, da je samo znoj od neznosne vročine in živčne napetosti, bolečine pa še vedno ne bi bilo. Zatem bi od strašnega, neustavljivega smeha razpadle še ostale koščice, obrazi bi se sploščili in popokali kot prezrele melone, zaplate raztrgane kože bi zaplahutale v poletni sapici, oči bi padle iz razdejanih duplinio in meteorsko ugasnile pod nogami. Obrazi starih in mladih bi se izenačili, končno bi se udrli sami vase, kar sesuli bi se brez predhodnega opozorila, pogled na podminirano stavbo, padajočo sprednjo steno, okna, ki ostanejo do kraja cela, medtem ko se drobni okraski razletijo že v zraku; lasje in trepalnice, delčki kože s pigmentnimi zrnci, kapljice sline ali solz, saj je vseeno, vse to bi se v zraku zmešalo s hropenjem in sikanjem iz pljučnih globin, skozi razkrojene glasilke bi se izvil grgrajoč ponaredek človeškega smeha, zatem bi v hipu nastopila tišina, samo še osamljen vrisk, bolečina je vendarle prispela in divja jaga bi se ustavila.
