Prvi dan se mi je duša ujela v razbrazdano
vejevje počivališča sredi gozda
in naletela na žlico, ki si jo pustil Ti,
da bi jo zemlja prerasla in spojila vase.
Ponudil si mi raje prtiček, drobec ognja in besede.
Moj notranji svet, ki so ga do tedaj
sestavljali krmilci živali, golobi v jatah,
si je izboril izhod iz kroga začaranosti.
Drugi dan prisedeš k meni in me posadiš
na svoja razbeljena kolena, še vedno trepetajoča,
v nevednosti, v izigranosti (preteklih let?).
Izgled pridobi na vrednosti in oči se ti razprejo
v dve zasneženi ptici, slepi od rdeče svetlobe
in utripajočih žarkov moje nepotrpežljivosti.
Povem Ti, da korenine spremenijo barvo,
če se spustiš vanje dovolj ostro. Tretji dan.
Lesena trska je prepozno prišla v zavest
padlega borca, ki se oklepa lupine,
ne da bi vedel zanjo.
Naslednji dan. Naslednje dni. Najine besede
se krajšajo
in izpodbijajo teorije zarote, mračne poglede
izgubljenih ključev, gabrovega lesa, zelenega klicaja.
Morda Ti prisluhnem, nekoč,
v svoji človeški omejenosti in uvidim
mehkobo zamazane, poteptane žlice,
ki si mi jo pripravil v gozdu zarečenega kruha.
Modra je in planetarna,
več zvezdnih milj oddaljena
in vendar, tako v meni.
ČAKA TE POŠTA
Ob devetih zjutraj je zrak še zadušljiv.
Prejela sem sito v dar,
ki ga ljubkujem in svet ves spreminjam v barve.
Skozenj
se veje otopel katastrofični shod morilskih živali.
Presejem si žita ob šestih, ko molim
vstopne molitve pred sončnim vdihom,
presejem podaljšek zamrznitve, ko bova
nekje, nekoč izpila reko (lepo si mi jo narisala),
presejem lesket zglajenih škornjev mojega ljubega očeta.
Po osmih v jutru,
ko še žepe potegnem navznoter,
mi srce zavre v že znani popevkarski brozgi.
Ob devetih (pred deveto?), kdaj že?
Nad smrečje in mrak in višinsko razliko
se vzpenjam kot duh samotar iz svetilke
in duh izganjalec človeštva.
Ob devetih je zrak že zadušljiv.
Izžene iz ustaljenih fraznih pripetljajev
še tisto nečimrnost, iz katere se obljuba kraljev
prikuje na vrtnico viteza in potrebo po še.
ODSEV
Spet se vidim rdeče.
Razumno in obsijano s cvetočim krikom
vsote jezer in morja.
Želim umreti na bregu
kakega zvenečega imena in srda
tistih moških, v katere sem poslala
ogenj očiščenja.
Drevesa, ki me spremljajo ob poti,
in si sledijo navznoter,
v sarkofag prividov, v čase, ki bodo prišli.
Iz njih bom kakor v vinski trti spletla
mladiče najine pomladi in dveh,
treh let, pri čemer tretje izbruham,
hvala lepa.
Spet se vidim v luči planetarnosti
in razuma njene bresti, ki je črna.
Saj bi jo priklicala, a ne govori.
Leseni črvički so se napojili s perlami
rdečih, voljnih ustnic, ki imajo eno,
dve, koliko življenj?
Spet se sklanja nadme starka,
ki je utopila sebe in se vrača zdaj ponjo.
IGRIŠČE ZA DVE
Štirje barviti lončki se razpenjajo
ob igračah samotne votline
z razpokami spominov moje matere. Matere.
Rebekini zajčki ležijo posušeni
v svoji nevednosti
in pričakovanju nujne kaplje češnjevega soka.
Vztrajam tam,
kjer več ne seže pogled zemeljskih upov
in čakam na vnovično popoldne
zasneženih, modrikastih ptic,
ki se želijo izgubiti tako kot jaz.
Sploh ne pospravim za sabo,
lepo mi je, ko se zavijem nazaj v koščeno toploto,
v klobčič med maminim popkom
in roko, ki boža izvir mlečnih zvezdic zaspank
v čas nežnosti, v čas ustrojen za dva.
SMISEL JUTRA
Nenadoma se zdi vse tako resnično.
Kot da bi me mati v enem sunku vetra
sprostila v porodni kanal
in zamazala sled, ki se vleče,
prasketa vzdolž dneva.
Ob devetih, ko nad suhim kaminom
zraste gosta megla razpadajočih ogorkov
tvojih obljub, tvojih judeževih poljubov,
bom v polni zavesti
začela metati perjanice v strop,
rezala krone tvoje usidranosti,
kričala bom kot zmešana v eni sapi ozdravljenih
(kot praviš ti)
pošiljala ti bom srd,
sršenje razbeljeno deblo.
Počakal me boš,
da prispem.
Počakal me boš z rumenim motorjem
in polnim predalnikom školjk.
KONEC BLAŽENE NEVEDNOSTI
Padla je tema
na mehak tempelj luči
ob srcu krvi.
V pobegih srca
okrvavljeno najdem
smisla svetišče.
Izruvan tunel,
rojevanje preroštva,
z vabo grem v korak.
Novorojena,
zdaj dete odtrgano,
zdaj tujka v noči.
Prazna zibelka,
na materinih prsih
počiva somrak.
V nedosegljivem,
za zastrtimi očmi,
mrtvo te najdem.
NEPREDSTAVLJIVO
Urini kazalec in minutni kazalec in jaz
si podajamo roke.
Bolečini je prišlo že v navado prijateljstvo
z odlomljenim udom, luna pa ne vidi nič,
kar je skrito v kronanih nasprotjih -
nevarnostih srca.
Ženska, ki leži pod oknom tvojega predmestja
se ovija okrog obglodanih kosti
kot mesojeda ubijalka.
Modri biseri trkanja po prsih,
slama, blato, srd izpod razcefranih nohtov,
srajčica nagubana, roza in siva, globoko v očeh.
Ženska, ki udarja po vratih,
sredi noči, preden, preden se zdani,
vpije tvoje ime, išče
v mozaiku raztelešenih obljub,
zamazana od izbljuvkov,
od vročice rdeče-črnega kristala, ki je treščil
ob njegovo čelo,
v sanjah, samo v sanjah.
Ženska, ki jo pustiš umreti
na dvorišču lažnivega zaupanja in osiromašenih, visokozvenečih besed
se ponovno sklanja k tebi
in ti riše, izrezuje kroge,
ki vodijo do ognja
nepredstavljivega,
do odgovora na izbruhan surov spomin,
posiljen, poteptan, zakopan
tja, kjer je nepredstavljivo temno, temnejše.
Upanje, tista stvar s perutmi,
se mi je zataknila v grlu
in obudila žensko, ki je izpila morje,
ki (pripravljena na konec)
poslednji dan in vsak dan za njim odide
do nepredstavljivega in nazaj v to,
čemur pravijo življenje,
Do kdaj?
IZUMRTJE
Zastor se utrže v harmoniji rdečega morja
in obstane meglica obraza,
ki je močilo pod in police nad okni,
njega, ki je s predalniki v očeh
zgradil omizje večnih, zasneženih barv
v njej. V meni, da bi postala legenda.
V zverino si se odel,
s kazalcema ure in minute. Z natančnostjo.
V tvoji subtilni mržnji še čutim
premoč, prevlado lesene kobilice,
ki mi pove o strahu, o snopu sanj
v otroštvu, v razklanih stegnih tvoje matere,
ki še bije, še bije ta boj.
Ponavadi ponoči. Pronikneš
in stkeš vezi krivde. In krika.
Da se v meni blešči pozlačeni električni svod,
da sem ti jaz pokradla bisere v očeh, nevedne,
da mi je za vrisk in jok že vse poplačano.
Da te silim vame kot sok izpod sveže izkopanih jablan.
In da se vse konča, vse, že danes ali jutri. Brez tebe.
Poglejte žensko! Zaploskajte s polnimi usti arašidov!
V brozgi umazanije zanohtnih izcedkov in streljajev,
lupine prisilnih izlivov,
leži njeno telo
mrtvo,
obglodano v izumrtju in pozabljenju,
v predmestju sivih čevljev,
kjer živijo vse
one, njej izklesane svete podobe,
svete priprošnje h milosti veličastja
in smradu razpadajočega telesa.
Kar je, seveda, isto.
Slišite?
Razpočeni glas
spušča na plan krohot podzemlja
njim, zaradi njega,
zaradi Njega in sodbe.
OBSOJENA
Na podbojih vaške osamljenosti
sem jo videla nositi ključ,
ne da bi vedela zanj,
ko se je trdno pripeta,
vžgana v njegove zastekljene čeveljce v naravni velikosti,
neopazno izmikala poti,
pospravljena za razvlečenimi oblaki
in razcapanima kazalcema časa,
ki jo ljubita.
Z udarci njenih neslišnih korakov
vidim, da nekomu trkajo. Po prsih. Po vratih.
Nekdo umira v siju zadnje večerje,
odprtih vrat in mraza, ki se je povabil navznoter.
Iztrganje od prsi njenih otročkov, zvitih
v dva cvetlična vzorca, na podstavku
in v agoniji prihodnjih dni.
V ženski sem krvav popotnik,
v jutru mrtvec, ki ne spi.
PRVOROJENI, MRTVOROJENI
Mamica, ko mi je kupila akvarij,
še ni doumela pajčevin zatohlih nebes,
limba, ki sem se ga naužila
preko let, jeznih jezdecev poguma
in vitja rok nad raztrganim, usmrčenim.
Postajam hinavka in vas opazujem
že dve (koliko?) peklenski leti.
In zvečer hodim
gledat igre slepih miši
na rob gozdne paše in odkrivam
pomen volčjih lovišč,
predalov, ki se odpirajo navznoter in tiščijo
pesmi v prepadu in neprodušnosti lanskega
maja.
Izgnala sem otroke,
paglavčke z odebeljenimi, spolzkimi repki
groteske in nezaupljivih pogledov
v pročelju vere nas, ki smo nesprejemljivi.
Soustvarjeni, a mati edina poda
slovo ob izhodu iz prasketajočega lošča,
ograje, o kateri nočem govoriti,
vej, ki se spuščajo v medeno luno,
njo, ki je vajena takih stvari.
Ljudje to počnejo vsak dan. To je sedaj povsem naravno.
IŠČE SE ŽENSKA Z OTROKOM
V malo obmorsko kavarnico
je prišla. Prvi dan.
Čez čas, ko se je napolnila z živalskim vrtom
in okusom kiselkaste soli pomešane s svilo,
jo je strah postopoma zmlel vase.
Dve haljici kakor bolniška predpasnika,
iz katerih kukata dva para nožic,
si namakata lesket v neskončnih pajčevinah,
ki jih je spletla v njej. Zanjo.
Drugi dan. Dve luni polagoma sijeta
in močno zaljšata stanje – sedaj, ko je vse to naravno,
seveda, dve deklici, deček,
da je odsev manj dopolnjen
v znamenju brozge aprilskih nalivov prihodnjega leta
– tistih, ki sem jih sama prinesla na svet.
Izrez pajčolana je tretji dan v prepadu.
Vanj pahne vsemirje,
dvoje zažganih oči kot nebesa razbeljenih
in prikliče v izvidnico tiste, ki bodo to dete,
pozlačeno, izgnano v novo bleščečo kletko,
použili in ji ga nazaj izpljunili
med ribice in tiste ljudi, ki so ženske.
Še bo dišala po agavinem soku.
BREZ BESED
Prvi dan se mi je duša ujela v razbrazdano
vejevje počivališča sredi gozda
in naletela na žlico, ki si jo pustil Ti,
da bi jo zemlja prerasla in spojila vase.
Ponudil si mi raje prtiček, drobec ognja in besede.
Moj notranji svet, ki so ga do tedaj
sestavljali krmilci živali, golobi v jatah,
si je izboril izhod iz kroga začaranosti.
Drugi dan prisedeš k meni in me posadiš
na svoja razbeljena kolena, še vedno trepetajoča,
v nevednosti, v izigranosti (preteklih let?).
Izgled pridobi na vrednosti in oči se ti razprejo
v dve zasneženi ptici, slepi od rdeče svetlobe
in utripajočih žarkov moje nepotrpežljivosti.
Povem Ti, da korenine spremenijo barvo,
če se spustiš vanje dovolj ostro. Tretji dan.
Lesena trska je prepozno prišla v zavest
padlega borca, ki se oklepa lupine,
ne da bi vedel zanjo.
Naslednji dan. Naslednje dni. Najine besede
se krajšajo
in izpodbijajo teorije zarote, mračne poglede
izgubljenih ključev, gabrovega lesa, zelenega klicaja.
Morda Ti prisluhnem, nekoč,
v svoji človeški omejenosti in uvidim
mehkobo zamazane, poteptane žlice,
ki si mi jo pripravil v gozdu zarečenega kruha.
Modra je in planetarna,
več zvezdnih milj oddaljena
in vendar, tako v meni.
ČAKA TE POŠTA
Ob devetih zjutraj je zrak še zadušljiv.
Prejela sem sito v dar,
ki ga ljubkujem in svet ves spreminjam v barve.
Skozenj
se veje otopel katastrofični shod morilskih živali.
Presejem si žita ob šestih, ko molim
vstopne molitve pred sončnim vdihom,
presejem podaljšek zamrznitve, ko bova
nekje, nekoč izpila reko (lepo si mi jo narisala),
presejem lesket zglajenih škornjev mojega ljubega očeta.
Po osmih v jutru,
ko še žepe potegnem navznoter,
mi srce zavre v že znani popevkarski brozgi.
Ob devetih (pred deveto?), kdaj že?
Nad smrečje in mrak in višinsko razliko
se vzpenjam kot duh samotar iz svetilke
in duh izganjalec človeštva.
Ob devetih je zrak že zadušljiv.
Izžene iz ustaljenih fraznih pripetljajev
še tisto nečimrnost, iz katere se obljuba kraljev
prikuje na vrtnico viteza in potrebo po še.
ODSEV
Spet se vidim rdeče.
Razumno in obsijano s cvetočim krikom
vsote jezer in morja.
Želim umreti na bregu
kakega zvenečega imena in srda
tistih moških, v katere sem poslala
ogenj očiščenja.
Drevesa, ki me spremljajo ob poti,
in si sledijo navznoter,
v sarkofag prividov, v čase, ki bodo prišli.
Iz njih bom kakor v vinski trti spletla
mladiče najine pomladi in dveh,
treh let, pri čemer tretje izbruham,
hvala lepa.
Spet se vidim v luči planetarnosti
in razuma njene bresti, ki je črna.
Saj bi jo priklicala, a ne govori.
Leseni črvički so se napojili s perlami
rdečih, voljnih ustnic, ki imajo eno,
dve, koliko življenj?
Spet se sklanja nadme starka,
ki je utopila sebe in se vrača zdaj ponjo.
IGRIŠČE ZA DVE
Štirje barviti lončki se razpenjajo
ob igračah samotne votline
z razpokami spominov moje matere. Matere.
Rebekini zajčki ležijo posušeni
v svoji nevednosti
in pričakovanju nujne kaplje češnjevega soka.
Vztrajam tam,
kjer več ne seže pogled zemeljskih upov
in čakam na vnovično popoldne
zasneženih, modrikastih ptic,
ki se želijo izgubiti tako kot jaz.
Sploh ne pospravim za sabo,
lepo mi je, ko se zavijem nazaj v koščeno toploto,
v klobčič med maminim popkom
in roko, ki boža izvir mlečnih zvezdic zaspank
v čas nežnosti, v čas ustrojen za dva.
SMISEL JUTRA
Nenadoma se zdi vse tako resnično.
Kot da bi me mati v enem sunku vetra
sprostila v porodni kanal
in zamazala sled, ki se vleče,
prasketa vzdolž dneva.
Ob devetih, ko nad suhim kaminom
zraste gosta megla razpadajočih ogorkov
tvojih obljub, tvojih judeževih poljubov,
bom v polni zavesti
začela metati perjanice v strop,
rezala krone tvoje usidranosti,
kričala bom kot zmešana v eni sapi ozdravljenih
(kot praviš ti)
pošiljala ti bom srd,
sršenje razbeljeno deblo.
Počakal me boš,
da prispem.
Počakal me boš z rumenim motorjem
in polnim predalnikom školjk.
KONEC BLAŽENE NEVEDNOSTI
Padla je tema
na mehak tempelj luči
ob srcu krvi.
V pobegih srca
okrvavljeno najdem
smisla svetišče.
Izruvan tunel,
rojevanje preroštva,
z vabo grem v korak.
Novorojena,
zdaj dete odtrgano,
zdaj tujka v noči.
Prazna zibelka,
na materinih prsih
počiva somrak.
V nedosegljivem,
za zastrtimi očmi,
mrtvo te najdem.
NEPREDSTAVLJIVO
Urini kazalec in minutni kazalec in jaz
si podajamo roke.
Bolečini je prišlo že v navado prijateljstvo
z odlomljenim udom, luna pa ne vidi nič,
kar je skrito v kronanih nasprotjih -
nevarnostih srca.
Ženska, ki leži pod oknom tvojega predmestja
se ovija okrog obglodanih kosti
kot mesojeda ubijalka.
Modri biseri trkanja po prsih,
slama, blato, srd izpod razcefranih nohtov,
srajčica nagubana, roza in siva, globoko v očeh.
Ženska, ki udarja po vratih,
sredi noči, preden, preden se zdani,
vpije tvoje ime, išče
v mozaiku raztelešenih obljub,
zamazana od izbljuvkov,
od vročice rdeče-črnega kristala, ki je treščil
ob njegovo čelo,
v sanjah, samo v sanjah.
Ženska, ki jo pustiš umreti
na dvorišču lažnivega zaupanja in osiromašenih, visokozvenečih besed
se ponovno sklanja k tebi
in ti riše, izrezuje kroge,
ki vodijo do ognja
nepredstavljivega,
do odgovora na izbruhan surov spomin,
posiljen, poteptan, zakopan
tja, kjer je nepredstavljivo temno, temnejše.
Upanje, tista stvar s perutmi,
se mi je zataknila v grlu
in obudila žensko, ki je izpila morje,
ki (pripravljena na konec)
poslednji dan in vsak dan za njim odide
do nepredstavljivega in nazaj v to,
čemur pravijo življenje,
Do kdaj?
IZUMRTJE
Zastor se utrže v harmoniji rdečega morja
in obstane meglica obraza,
ki je močilo pod in police nad okni,
njega, ki je s predalniki v očeh
zgradil omizje večnih, zasneženih barv
v njej. V meni, da bi postala legenda.
V zverino si se odel,
s kazalcema ure in minute. Z natančnostjo.
V tvoji subtilni mržnji še čutim
premoč, prevlado lesene kobilice,
ki mi pove o strahu, o snopu sanj
v otroštvu, v razklanih stegnih tvoje matere,
ki še bije, še bije ta boj.
Ponavadi ponoči. Pronikneš
in stkeš vezi krivde. In krika.
Da se v meni blešči pozlačeni električni svod,
da sem ti jaz pokradla bisere v očeh, nevedne,
da mi je za vrisk in jok že vse poplačano.
Da te silim vame kot sok izpod sveže izkopanih jablan.
In da se vse konča, vse, že danes ali jutri. Brez tebe.
Poglejte žensko! Zaploskajte s polnimi usti arašidov!
V brozgi umazanije zanohtnih izcedkov in streljajev,
lupine prisilnih izlivov,
leži njeno telo
mrtvo,
obglodano v izumrtju in pozabljenju,
v predmestju sivih čevljev,
kjer živijo vse
one, njej izklesane svete podobe,
svete priprošnje h milosti veličastja
in smradu razpadajočega telesa.
Kar je, seveda, isto.
Slišite?
Razpočeni glas
spušča na plan krohot podzemlja
njim, zaradi njega,
zaradi Njega in sodbe.
OBSOJENA
Na podbojih vaške osamljenosti
sem jo videla nositi ključ,
ne da bi vedela zanj,
ko se je trdno pripeta,
vžgana v njegove zastekljene čeveljce v naravni velikosti,
neopazno izmikala poti,
pospravljena za razvlečenimi oblaki
in razcapanima kazalcema časa,
ki jo ljubita.
Z udarci njenih neslišnih korakov
vidim, da nekomu trkajo. Po prsih. Po vratih.
Nekdo umira v siju zadnje večerje,
odprtih vrat in mraza, ki se je povabil navznoter.
Iztrganje od prsi njenih otročkov, zvitih
v dva cvetlična vzorca, na podstavku
in v agoniji prihodnjih dni.
V ženski sem krvav popotnik,
v jutru mrtvec, ki ne spi.
PRVOROJENI, MRTVOROJENI
Mamica, ko mi je kupila akvarij,
še ni doumela pajčevin zatohlih nebes,
limba, ki sem se ga naužila
preko let, jeznih jezdecev poguma
in vitja rok nad raztrganim, usmrčenim.
Postajam hinavka in vas opazujem
že dve (koliko?) peklenski leti.
In zvečer hodim
gledat igre slepih miši
na rob gozdne paše in odkrivam
pomen volčjih lovišč,
predalov, ki se odpirajo navznoter in tiščijo
pesmi v prepadu in neprodušnosti lanskega
maja.
Izgnala sem otroke,
paglavčke z odebeljenimi, spolzkimi repki
groteske in nezaupljivih pogledov
v pročelju vere nas, ki smo nesprejemljivi.
Soustvarjeni, a mati edina poda
slovo ob izhodu iz prasketajočega lošča,
ograje, o kateri nočem govoriti,
vej, ki se spuščajo v medeno luno,
njo, ki je vajena takih stvari.
Ljudje to počnejo vsak dan. To je sedaj povsem naravno.
IŠČE SE ŽENSKA Z OTROKOM
V malo obmorsko kavarnico
je prišla. Prvi dan.
Čez čas, ko se je napolnila z živalskim vrtom
in okusom kiselkaste soli pomešane s svilo,
jo je strah postopoma zmlel vase.
Dve haljici kakor bolniška predpasnika,
iz katerih kukata dva para nožic,
si namakata lesket v neskončnih pajčevinah,
ki jih je spletla v njej. Zanjo.
Drugi dan. Dve luni polagoma sijeta
in močno zaljšata stanje – sedaj, ko je vse to naravno,
seveda, dve deklici, deček,
da je odsev manj dopolnjen
v znamenju brozge aprilskih nalivov prihodnjega leta
– tistih, ki sem jih sama prinesla na svet.
Izrez pajčolana je tretji dan v prepadu.
Vanj pahne vsemirje,
dvoje zažganih oči kot nebesa razbeljenih
in prikliče v izvidnico tiste, ki bodo to dete,
pozlačeno, izgnano v novo bleščečo kletko,
použili in ji ga nazaj izpljunili
med ribice in tiste ljudi, ki so ženske.
Še bo dišala po agavinem soku.
