Za sabo puščaš cigaretne ogorke,
omamnost svežine suhih predalnikov
srednješolskih iskanj
v klopeh z metulji
in prelomljenimi krili poslikanih teles.
Tvoj vonj po rdečini in marmornati vročici
objemov, tipanjem za goščavo nevednosti
in pozabljenjem
tebe, ki odhajaš iz sanj.
V blaženi mehkobi bombaža iz sive modrine
in štirih črk zmagovalne izpovedi (nike),
izšel si v zmečkanem ostanku v fotografiji drugega,
ki ga ne poznam.
In oživel si iz pekla ponovne vprašaje,
ki želijo v retrospektivo izgub,
spolzijo mi v stotere prestrašene, neprepričljive krike,
nazaj!
Vendar ni sivine na mavričnem svodu,
na snopu svetlobnega žarka,
kjer sediš v svojem zlaganem obredu očiščenja,
kot stari, izkušeni modrec,
in braniš mi, da pomaknem se bližje.
Da te želim, želim!
IZBRIŠE LEVINJA OKOVE
Hrepenenje v stiski izgredov,
plapolajočih besed v soju tistih noči
praznih prostorov,
polnih izgubljenih kock iger na srečo,
praznih besed,
praznih ugrizov.
Pretegnila bi rešetke in črnino in hišico v rožnatem plašču,
v kateri me čakaš, me ljubiš,
za katero je pesem v savani in voda med čredo odžejanih.
Rjavo, povsod rjavo in leseno,
z majavimi vzmetnicami, ki spremljajo
najine zvezde in roso, ki zadiši
v soju jutranje kave. Tune. Cigaretnega božanja.
Dotika spodnje ustnice in mehkobne iskrenosti,
kot da jutri izgine,
kot da včeraj oživi.
V levinji ostane izgovor
in srebrnina snežink zasneženih otrok,
angelskih kril, ki sva jih risala takrat,
takoj, stoje,
ob oranžni ograji, oranžni odeji.
Strah, da odideš v zasnežen nikdar
in izbrišeš okove
na okrvavljenih zapestjih mojih
in na stopalih tvojih otrok.
V INTIMI
V neizrekljivem oboževanju in vpitju
tvojega imena,
si uspel pohoditi osamljeno vrv,
modro in rjavo, za ceno lastne poželjivosti,
zločinske naslade in nemara,
ljubezni.
V sveči in vonju tvoje brezmadežnosti,
igrivih objemov, toplote noči, za katero jočem,
da ne bi minila,
da ne bi vedela
za grozote, v katere je pahnila nedolžnost,
ogenj slepote, slo po izprijenem in nedosegljivem
v trenutku pripadnosti družbi in ločitvi od sebe.
Tako pa vpijem na vas, noči!
Da si oslinite očesa zvedavosti in napolnite
usta, nosnice, ušesa s pozlačenim prahom.
Ostani v meni še enkrat,
še nekajkrat pridi in me namili z nektarjem
blažene nevednosti.
Kje ste, slepe dlani?
V kup v naglici odvrženih ne-oblačil
se potopite in zadušite v sebi črva,
da ne pride še ura,
ko vstopiš.
Črnih dlani, črnih lesketajočih gumbov
in poveš,
da izjema je danes,
ko me vzameš in sprejmeš, dokler te ni.
PARFUM ŠTEVILKA PET
Potovanje nagrbančenega jezička
preko rezila, preko vhodov v notranjost,
se lesketa v naboru kapljic,
za katere miže vem
in poznam morje izlivov, prasketanje teles.
Iz tebe izhajam, vate se vračam,
v nebesa peljem življenje ali
v pekel posmrtnih ostankov,
da bi prešel sij srebrne lune
in ujel konjenika na začetku pokojnega srda.
V potopljenih sencah
poiščem tvoj vonj, v nosnicah ga svežega gledam,
zakaj ostanejo v letu pet
le iskre, ki se polagoma odtegujejo
in izničujejo svojo ostrino, ostrino, v kateri te slišim.
In ljubim.
PLAMEN DOKONČNOSTI
Z veličino spoznanja
je v ženi zasijala naskončna
ovijalka resničnosti,
ki ruši zidove in zida ogledniške stolpe
za nesmiselne pogoje, v katere pada,
vzdolž priljubljene reke naslad in prevar.
In srditega izgona iz raja domačnosti.
Sprejmem zapečateno skalo pravičnosti,
obljudeno polje pšenice in rža,
presihajoče iskanje ognjišča,
izlito valovanje ljubezni nad l in b,
vpreženo konjsko bitje s človeškimi sanjami,
dokaz dima in ognja in sle po živalskem.
Pridi, pojdiva na goro svetosti in vzvišene hvale,
iztrgaj iz src v srce plamen dokončnosti.
Dokler smrt ne doseže ročic izdajalcu,
zazri se v kaplje krvi
in zamazane brozge ustvarjalnosti
in me pričakuj
z rezilom na kljuki.
POT NAZAJ
Neponovljivi valovi resničnosti
butajo vame s svojimi koprenastimi
zmotami in iztrganim upanjem
na slast, ki mi je oplazila prsi
in zazijala tja, kjer smrt preži za odprtimi vrati.
Črna luna reže sredico
svojih pošasti in mi namenja le rezek
odziv: vajena je takšnih prizorov
iztrošenosti, rožnega popka tik pred
naslado rodovitnosti, tik pred desetletji
sušnega stiska roke, kozarca mleka.
Vdana v napetostni odsev tvoje rjavkaste kože,
svilene kože, kamor se ne ujame
muha enodnevnica in čriček nima kje
napojiti speva žalostink;
izbrana v množici vprašajev in klicajev
in udarcev po mizi, zavitih v lični temi svežine,
iztrgana iz očetovega predalnika milosti, vere,
sesuvam hrepenenje po vrednosti ostajanja,
po poti nazaj
v drobce izdihanih omamljenj
in ničevost zlaganih izgub
tebe in sebe in praznih prostorov.
NEPOTEŠLJIVA
Struna v notranjosti zajoče,
ko me spečo odneseš
na rob oblaka,
da bi zvonovi luči zajeli
in zameglili v krik okrvavljeno sodbo,
od njih, od koga?
Izbrana v vrstici črnolasih osamljenosti
in želj po nebesnih prikazanjih,
po čutenju kože v koži, besede v besedi.
Takrat si odrezal ovoj čaše ponižnosti,
v luni in soncu obljubil poštenost
do Božje sodbe, do prerojenja,
ki so ti ga bogovi izbrali za varuha hiše
in te posedli medse
med troje izbranih šestic
in te usmiljeno vodili k ženski, k robu.
Ob robu propada
bi izpila najlepše čaše nesmrtnosti
in se prodala za pičle drobce, drobtinice,
ki bi rjavo-modrim otrokom popadale z mize,
med pomaranče ostankov,
med vonj pobesnelih rib
in poskok mene v tvojem srcu,
ne srcu, razumu, izmerljivosti.
Privij me kakor pečat na svoje prsi,
kakor pečat na ledja,
kjer se izteka življenje in sla po čutenju,
po vinu in vodi,
po nabrušenih kamnih in koraldah,
ki jih še moram prešteti.
DVOJNIK V OSEMNAJSTEM
Vidim te hiteti v zaprta vrata
in vzpenjati na goro želja, s pričakovanjem,
zatrtim v kali,
da te nikdar ne vpijem,
ne vzljubim,
tako kot takrat, prav tako kot takrat.
Daleč stran sem privedla gostijo
izmišljenih kačjih zvarkov,
začarala sem jih v pisma,
v papir, ki se ni rodil,
a se je videl
globoko v materinem naročju
in prodrl do oči nočnega vida.
Daleč stran grem,
stran od ponorelih ptičev in mrčesa,
mrhovinarjev v modro-belih haljah,
v mojih in tvojih in najinih.
V snežinko si spletem hrepenenje
po rožnatem plišu, po črnih in rdečih črvičkih
v tvojih laseh.
Daleč stran te vzamem
še enkrat, v osemnajstem,
v modrem,
v belem,
v črnem,
v levji preobleki in oblizu nedolžnosti.
A ko se vrnem, pričakaj me z rezilom na kljuki.
PRISEŽEM
…
na senci med nama,
na iskanju pravičnosti in smejoče se lune,
na vlivanju toplega čaja
v mednožju,
na strahoti noči brez sonca,
na brezmadežni travi pred stolpom,
trdnjavi kamnitega sivega viteza.
Prisežem na dobrem in zlu,
zlu, moj dragi,
da obvlada, da varuje
raztrgana srca v nemoči,
raztrgan izhod,
lesketajoč se skozi priprta vrata
somraka.
Prisežem
na večnem izbrisu tvojih in mojih spominov,
da spletem izbiro
v čast pozabljenju,
pred ognjem in temo
... in pogubljenju sredi končanega ...
NEKDO, KI SEM GA POZNALA
apokalipsa se spušča v rečni objem
svežine tvojih opranih, lično zloženih
maketnih izvirov, potopljenih sanj
akvarelov, ki se spajajo v zverine očitkov,
žarečih postaj v življenju besede,
rezke, grozeče, v papir tlakovane,
in vidim te v senci, v grmovju prepovedanih sadežev,
tvoje oči spet želijo, živijo v srcu nedolžnih,
apatičnih brezglavih jezdecev, in
jasen izraz me privabi, da ničesar več,
ampak ničesar več in ničesar manj ne porodim, kot le
nepremičnost –
ODHAJAŠ
Za sabo puščaš cigaretne ogorke,
omamnost svežine suhih predalnikov
srednješolskih iskanj
v klopeh z metulji
in prelomljenimi krili poslikanih teles.
Tvoj vonj po rdečini in marmornati vročici
objemov, tipanjem za goščavo nevednosti
in pozabljenjem
tebe, ki odhajaš iz sanj.
V blaženi mehkobi bombaža iz sive modrine
in štirih črk zmagovalne izpovedi (nike),
izšel si v zmečkanem ostanku v fotografiji drugega,
ki ga ne poznam.
In oživel si iz pekla ponovne vprašaje,
ki želijo v retrospektivo izgub,
spolzijo mi v stotere prestrašene, neprepričljive krike,
nazaj!
Vendar ni sivine na mavričnem svodu,
na snopu svetlobnega žarka,
kjer sediš v svojem zlaganem obredu očiščenja,
kot stari, izkušeni modrec,
in braniš mi, da pomaknem se bližje.
Da te želim, želim!
IZBRIŠE LEVINJA OKOVE
Hrepenenje v stiski izgredov,
plapolajočih besed v soju tistih noči
praznih prostorov,
polnih izgubljenih kock iger na srečo,
praznih besed,
praznih ugrizov.
Pretegnila bi rešetke in črnino in hišico v rožnatem plašču,
v kateri me čakaš, me ljubiš,
za katero je pesem v savani in voda med čredo odžejanih.
Rjavo, povsod rjavo in leseno,
z majavimi vzmetnicami, ki spremljajo
najine zvezde in roso, ki zadiši
v soju jutranje kave. Tune. Cigaretnega božanja.
Dotika spodnje ustnice in mehkobne iskrenosti,
kot da jutri izgine,
kot da včeraj oživi.
V levinji ostane izgovor
in srebrnina snežink zasneženih otrok,
angelskih kril, ki sva jih risala takrat,
takoj, stoje,
ob oranžni ograji, oranžni odeji.
Strah, da odideš v zasnežen nikdar
in izbrišeš okove
na okrvavljenih zapestjih mojih
in na stopalih tvojih otrok.
V INTIMI
V neizrekljivem oboževanju in vpitju
tvojega imena,
si uspel pohoditi osamljeno vrv,
modro in rjavo, za ceno lastne poželjivosti,
zločinske naslade in nemara,
ljubezni.
V sveči in vonju tvoje brezmadežnosti,
igrivih objemov, toplote noči, za katero jočem,
da ne bi minila,
da ne bi vedela
za grozote, v katere je pahnila nedolžnost,
ogenj slepote, slo po izprijenem in nedosegljivem
v trenutku pripadnosti družbi in ločitvi od sebe.
Tako pa vpijem na vas, noči!
Da si oslinite očesa zvedavosti in napolnite
usta, nosnice, ušesa s pozlačenim prahom.
Ostani v meni še enkrat,
še nekajkrat pridi in me namili z nektarjem
blažene nevednosti.
Kje ste, slepe dlani?
V kup v naglici odvrženih ne-oblačil
se potopite in zadušite v sebi črva,
da ne pride še ura,
ko vstopiš.
Črnih dlani, črnih lesketajočih gumbov
in poveš,
da izjema je danes,
ko me vzameš in sprejmeš, dokler te ni.
PARFUM ŠTEVILKA PET
Potovanje nagrbančenega jezička
preko rezila, preko vhodov v notranjost,
se lesketa v naboru kapljic,
za katere miže vem
in poznam morje izlivov, prasketanje teles.
Iz tebe izhajam, vate se vračam,
v nebesa peljem življenje ali
v pekel posmrtnih ostankov,
da bi prešel sij srebrne lune
in ujel konjenika na začetku pokojnega srda.
V potopljenih sencah
poiščem tvoj vonj, v nosnicah ga svežega gledam,
zakaj ostanejo v letu pet
le iskre, ki se polagoma odtegujejo
in izničujejo svojo ostrino, ostrino, v kateri te slišim.
In ljubim.
PLAMEN DOKONČNOSTI
Z veličino spoznanja
je v ženi zasijala naskončna
ovijalka resničnosti,
ki ruši zidove in zida ogledniške stolpe
za nesmiselne pogoje, v katere pada,
vzdolž priljubljene reke naslad in prevar.
In srditega izgona iz raja domačnosti.
Sprejmem zapečateno skalo pravičnosti,
obljudeno polje pšenice in rža,
presihajoče iskanje ognjišča,
izlito valovanje ljubezni nad l in b,
vpreženo konjsko bitje s človeškimi sanjami,
dokaz dima in ognja in sle po živalskem.
Pridi, pojdiva na goro svetosti in vzvišene hvale,
iztrgaj iz src v srce plamen dokončnosti.
Dokler smrt ne doseže ročic izdajalcu,
zazri se v kaplje krvi
in zamazane brozge ustvarjalnosti
in me pričakuj
z rezilom na kljuki.
POT NAZAJ
Neponovljivi valovi resničnosti
butajo vame s svojimi koprenastimi
zmotami in iztrganim upanjem
na slast, ki mi je oplazila prsi
in zazijala tja, kjer smrt preži za odprtimi vrati.
Črna luna reže sredico
svojih pošasti in mi namenja le rezek
odziv: vajena je takšnih prizorov
iztrošenosti, rožnega popka tik pred
naslado rodovitnosti, tik pred desetletji
sušnega stiska roke, kozarca mleka.
Vdana v napetostni odsev tvoje rjavkaste kože,
svilene kože, kamor se ne ujame
muha enodnevnica in čriček nima kje
napojiti speva žalostink;
izbrana v množici vprašajev in klicajev
in udarcev po mizi, zavitih v lični temi svežine,
iztrgana iz očetovega predalnika milosti, vere,
sesuvam hrepenenje po vrednosti ostajanja,
po poti nazaj
v drobce izdihanih omamljenj
in ničevost zlaganih izgub
tebe in sebe in praznih prostorov.
NEPOTEŠLJIVA
Struna v notranjosti zajoče,
ko me spečo odneseš
na rob oblaka,
da bi zvonovi luči zajeli
in zameglili v krik okrvavljeno sodbo,
od njih, od koga?
Izbrana v vrstici črnolasih osamljenosti
in želj po nebesnih prikazanjih,
po čutenju kože v koži, besede v besedi.
Takrat si odrezal ovoj čaše ponižnosti,
v luni in soncu obljubil poštenost
do Božje sodbe, do prerojenja,
ki so ti ga bogovi izbrali za varuha hiše
in te posedli medse
med troje izbranih šestic
in te usmiljeno vodili k ženski, k robu.
Ob robu propada
bi izpila najlepše čaše nesmrtnosti
in se prodala za pičle drobce, drobtinice,
ki bi rjavo-modrim otrokom popadale z mize,
med pomaranče ostankov,
med vonj pobesnelih rib
in poskok mene v tvojem srcu,
ne srcu, razumu, izmerljivosti.
Privij me kakor pečat na svoje prsi,
kakor pečat na ledja,
kjer se izteka življenje in sla po čutenju,
po vinu in vodi,
po nabrušenih kamnih in koraldah,
ki jih še moram prešteti.
DVOJNIK V OSEMNAJSTEM
Vidim te hiteti v zaprta vrata
in vzpenjati na goro želja, s pričakovanjem,
zatrtim v kali,
da te nikdar ne vpijem,
ne vzljubim,
tako kot takrat, prav tako kot takrat.
Daleč stran sem privedla gostijo
izmišljenih kačjih zvarkov,
začarala sem jih v pisma,
v papir, ki se ni rodil,
a se je videl
globoko v materinem naročju
in prodrl do oči nočnega vida.
Daleč stran grem,
stran od ponorelih ptičev in mrčesa,
mrhovinarjev v modro-belih haljah,
v mojih in tvojih in najinih.
V snežinko si spletem hrepenenje
po rožnatem plišu, po črnih in rdečih črvičkih
v tvojih laseh.
Daleč stran te vzamem
še enkrat, v osemnajstem,
v modrem,
v belem,
v črnem,
v levji preobleki in oblizu nedolžnosti.
A ko se vrnem, pričakaj me z rezilom na kljuki.
PRISEŽEM
…
na senci med nama,
na iskanju pravičnosti in smejoče se lune,
na vlivanju toplega čaja
v mednožju,
na strahoti noči brez sonca,
na brezmadežni travi pred stolpom,
trdnjavi kamnitega sivega viteza.
Prisežem na dobrem in zlu,
zlu, moj dragi,
da obvlada, da varuje
raztrgana srca v nemoči,
raztrgan izhod,
lesketajoč se skozi priprta vrata
somraka.
Prisežem
na večnem izbrisu tvojih in mojih spominov,
da spletem izbiro
v čast pozabljenju,
pred ognjem in temo
... in pogubljenju sredi končanega ...
NEKDO, KI SEM GA POZNALA
apokalipsa se spušča v rečni objem
svežine tvojih opranih, lično zloženih
maketnih izvirov, potopljenih sanj
akvarelov, ki se spajajo v zverine očitkov,
žarečih postaj v življenju besede,
rezke, grozeče, v papir tlakovane,
in vidim te v senci, v grmovju prepovedanih sadežev,
tvoje oči spet želijo, živijo v srcu nedolžnih,
apatičnih brezglavih jezdecev, in
jasen izraz me privabi, da ničesar več,
ampak ničesar več in ničesar manj ne porodim, kot le
nepremičnost –
