Pedra Almodóvarja je že od nekdaj zanimala ženska problematika. Spomnimo se samo Žensk na robu živčnega zloma iz leta 1987, filma Vse o moji materi ali pa zgodbe Kaj sem naredila, da sem si to zaslužila (1984). In letos ponovno, prvič po letu 1987, Almodóvar sodeluje z odlično Carmen Maura, ki v filmu Volver (Vrni se) igra mater Penélope Cruz (Raimunda) in njene filmske sestre Sole, ki jo upodablja Lola Dueñas. Pravljičnost družinskih vezi in neutrudne ženske solidarnosti in sočutja vladajo v Almodóvarjevi najnovejši fantazijski drami/komediji, ki očara ne le z izvrstno igralsko zasedbo, ampak tudi z izvirno zgodbo.
DELAVKE, MATERE, SVETNICE
Raimunda je mati, delavka, hči, žena in še kaj. Opravlja več del, da lahko preživlja svojo hčerko Paulo (Yohana Cobo) in moža Paca (Antonio de la Torre), brezposelno zgubo. Večkrat skupaj s sestro Sole obišče materin grob v vasici, kjer vedno piha hud veter in je statistično največ norih ljudi glede na število prebivalcev. Nenadoma umre Raimundin mož, istočasno pa Sole začne dobivati obiske matere Irene (Carmen Maura) iz onostranstva. Carmen Maura je bila dolga leta Almodóvarjeva muza, nato pa so se njuni odnosi (profesionalni kot zasebni) v 90. letih skrhali. Ponovno združitev, pomenljivo, prinaša prav Vrni se in Maura blesti v vlogi pokojne matere Raimunde in Sole. Lik, ki ga upodablja Penélope Cruz, močno spominja na pretekle Carminine vloge. Maura na primer v Almodovarjevem filmu Kaj sem storila, da sem si to zaslužila iz leta 1984 igra Glorio, mater dveh sinov in ženo taksista, katere življenje ni rožnato in terja izjemne napore, solze, celo pretakanje krvi. Podobno kot Gloria, si Raimunda prizadeva ohraniti družino, medtem ko se okoli nje ruši svet.
KAOTIČNOST SVETA, ŽIVČNI ZLOM IN KONČNI TRIUMF ŽENSKE
Že v Temnih navadah, filmu posnetem leta 1984, Almodóvar slika absurden portret brezciljnosti, spiritualne osame, moralnega propada, pa tudi iskanja odveze, smisla in čiste ljubezni v kaotičnem, hedonističnem svetu. Carmen Maura igra lezbično nuno. Štiri leta kasneje Mauro najdemo ujeto v bizarnem gejevskem ljubezenskem trikotniku v filmu Zakon želje, nepozabna pa je seveda njena vloga Pepe v Ženskah na robu živčnega zloma, farsi oziroma novodobni črni komediji. Maura je resnično postavila norme in jasne smernice njenim naslednicam, v zadnjih letih zlasti Penélope Cruz. Skupen imenovalec v vseh omenjenih filmih je, jasno, ženska, njena moč, požrtvovalnost in neusahljiva borbenost. Ne smrti, ne bolezni, ne trpkost delavskega življenja ne morejo uničiti humorja in upanja na dobljeno bitko z mlini na veter. In na take strune igra tudi Volver.
VRNITEV V LA MANCHO SKUPAJ S CARMEN IN PENÉLOPE
V Volverju Almodóvar torej uspešno prikliče vrnitev Carmen Maure, ki nekoliko spominja na znamenito francosko filmsko divo Jeanne Moreau. S temnooko Penélope pa sta se prvič srečala ob ustvarjanju baročno senzualne drame, mešanice klasičnih tragedij in trilerja, Živo meso leta 1998, kjer je igralka upodabljala nosečo Isabel, ki rodi na mestnem avtobusu in tako sebi in sinu Victorju zagotovi dosmrten brezplačni avtobusni prevoz, kasneje, v filmu Vse o moji materi (1999), je Penélope zopet noseča, le da je tokrat nuna, ki nosi otroka transvestita po imenu Lola. Da se je lažje vživela v karakter Raimunde v Volverju se je Penélope škropila s parfumom Cinema, torej kino, film in pripoveduje, kako jo film spominja na italijansko filmsko produkcijo 50. let. Svojo vlogo zlorabljene ženske vidi kot poskus nenehne borbe za ohranitev dostojanstva, pa tudi senzualnosti in seksualnosti ženske. Hkrati pa naslov filma označuje tudi Pedrovo vrnitev h koreninam, v rodno La Mancho, kamor postavlja del dogajanja. V provinci Ciudad Real, v osrčju Manče se je umetnik rodil l. 1949 in živel v tradicionalnem, patriarhalnem okolju, ki je strogo ločeval vloge žensk od poslanstva moških. Pogovori v filmu so v veliki meri navdahnjeni s pogovori, ki jih je imel Pedro s svojo materjo. Sam pravi, da gre za tipični castelianski govor, govor La Manche. Tudi pri obikovanju Volverjevih ženskih likov se je vrnil v mladost, k zgodbam, ki so ga zaznamovale, k podobam neorealističnih gospodinj italijanskih filmov 50. let - Sophii Loren, Anni Magnani ter Claudii Cardinale.
UMETNOST JE OHRANJATI NASMEH V BREZNU BEDE IN USODNOSTI
Almodóvar je eden redkih režiserjev, ki mu uspe, ne glede na globino brezna, v katero vrže svoje junake, v filmih ohranjati komično noto. Zna se, kot morda pred njim Jean Renoir in Billy Wilder, prepričljivo smejati v obraz tragediji. Tako ponuja nekaj neskončno boljšega od realizma. V Almodóvarii ali Pedrostanu sta vsaka soba in vsak vogal obarvana z živimi, bleščečimi barvami in slišati je mogoče zvoke starodavnega argentinskega tanga, Volver, ki ga je v 30. letih prepeval Carlos Gardel.
