Potuj, žalost,
reži svoj korak
v uteho ega,
rajaj,
vriskaj
in raduj.
Z veseljem te gostim.
Jaz cinik
in sarkast,
naivnež in neumnež
te častim
in molim tvojo slast.
Bičaj brez sramu
in kolni na ves krik,
le preden še končaš,
razskêli se do konca.
Kaj je?
Ne moreš več?
Naj ti še pomagam?
Nikar mi zdaj ne tarnaj!
A da ti je žal?
No?
Bedno!
TANGO V ARENI
Najin ples
v kristalno zrcalni
dvorani ljubezni
motrijo tisočere oči.
V taktih menjave
solz in smeha
podobi vrteči
pogledom bežeči.
Na višku topota
naju med zvezde odnese,
končava v hipu
med razbita zrcala.
Osuplo občinstvo
k sebi prihaja,
midva pa v objemu
spokojno drhtiva.
MODROST
Ko bom začutil
krče svojega rojstva
in da se reka življenja
vame izliva,
če bom kdaj krike
marjetic uslišal
in kadar bom misli
modrecev pel,
takrat …
bom uvidel,
da zaman nisem živel.
BESEDE
Polno skledo besed
zalučaš vame
in jaz jih s tal pobiram,
nemočne in krvave.
V naročju jih pestujem,
tolažim, božam
in polagam
v zibelko večera.
Tišina,
a izza senc teme
zaškripa dvom noči.
Ti jih meči znova vame,
a jaz jih vse,
shranim in očuvam
za lepše čase.
Le v sonce
kdaj poglej!
NESKONČJE
Sama sva.
Čas iztočen
zapušča tiho sled
za nama.
Leživa
v nežnosti razpeta.
Globoko na dnu
posode časa
zajemava ljubezen.
Neskončna je
kot oči tvoje,
ki zrcalijo iskrenost.
Dotikava neskončje.
Tisočletja
izzvenevajo
minljivost.
Sama sva
in
najina ljubezen.
VRNITEV
Razseljeno
vpet med togo negibnost,
napol priprtim očem
bega soba
v meglene prikazni
oddaljevanj.
Zmanjkávanje.
Nočna kamela jezdi na senci,
jezik mlahavo liže sredico,
solze srbijo na sredi večera,
v kotu zmasiran pogled.
Ničesar ni tam,
še mrzlote ne čutiš.
Potem pa …
Izza priprte zavesti
prijetna bližina
z vonjem svežega bezga
počasi
s pajčevinastim glasom
prebuja prisotnost.
Kakšen krasen dan
sije v srce,
kar kriknil bi,
če bi lahko
zajadral na dahu
bližine.
Spet so dnevi
in noči.
SAM
NE VEM, KAJ MI JE,
AMPAK VČASIH SEM OBUPNO
SAM.
IN TAKRAT SE UKINEM ZA TRENUTEK,
DA VEM, KDO SEM
IN ZAKAJ, KAJ
NISEM.
IN ZATO
MORAM BITI KDAJ
TUDI
OBUPNO
SAM.
LJUBEZEN
Nekoč, ko
drevo mi odpusti
slabost človeka,
morje
mojo vest opere,
gôri
se tišina vrne
in če kondor
na moj jok pristane,
potem mogoče,
bom žarkov sonca
in mesečine lune vreden.
Takrat
me ljubezen
obnemi.
KOBILICA
Leto je,
odkar me je obiskala Kobilica.
Prav nedolžno
in na dah
jo je poslal nek prednik.
Skupaj sva odskakljala
v nek čudežni svet,
ki je postal
najin drugi dom.
Vsa doživetja,
ki so se izmikala do tedaj,
sva na krilih nosila,
ne da bi se vprašala,
če zmoreva.
Obračunala sva
z jezo,
veseljem,
žalostjo,
hrepenenjem,
pričakovanji,
zamero
in si prisegla,
da bodo čustva tista posoda,
ki se ne bo nikoli razbila.
Zvesta sva si,
četudi se včasih ne marava,
a ko si pogledava v oči,
veva,
da vidiva isto podobo.
In za nič na svetu
je ne zamenjava,
dokler bova živa.
A do takrat …
DAH
Bliža se
s počasnimi zamahi,
razvihteno,
kar po vrsti
ali pa naključno,
z nasmeškom
brezobraznim,
glasom
nemonemim,
vonjem po zatohlem,
zamolklega pogleda,
mežikajoč srhljivo,
leden požirek
znoja,
pogoltne kar na
dušek,
oči steklene
vrtijo se
z zamahi,
odkos mendra
pod sabo,
neustavljivost
približuje
v
zamah
poslednji,
ki ga
s
srhom
dahhhhhhhhhh
neeeeeeeeeee.
SVOBODA
Kadar cvetijo
zidovi na nebu,
v joku se travam
kolca na dež.
Dnevi drvijo
v tisočletja pozabe,
vsakemu jutru
zgodi se večer.
Neskončna daljava
osvobaja poti,
ki jih potujemo
bogovom strasti.
