Oblaki so potovali.
Poti so želele.
Reke niso nasprotovale.
Prihajali smo z jutrom.
Veter je odpiral vrata k
stopnicam, ki so hitele
in nas dvigovale,
v iskanje starih poti
in odkrivanje že davno odkritega.
Prehoditi smo jih morali znova.
Učili smo se razumeti nevihte,
sprejemati urejenost poti
in slediti vztrajnosti reke.
Vračamo se v svoje sanje.
Naši oblaki vedo zanje.
Reka je objela svoj izvir.
Poti so se srečale v mojih očeh,
se za hip ustavile in usta
našobile v nasmeh.
Tu sem začela kopati tolmune,
poglabljati in ljubiti vse reke.
Naučila sem se polniti svoje vodnjake.
Oblaki še potujejo,
poti si še želijo in
reke jim ne nasprotujejo.
Veter še odpira vrata…
Na pesniškem turnirju 2004 v Mariboru je dobila pesem Potovanja največ glasov občinstva
PRIČAKOVANJE
Brez sten in velika
je moja soba pričakovanja.
Odprta je za vse,
tudi zate, razočaranje.
Razbila sem se na atome.
Vsak je del celote.
Ne štejte me.
Ne sestavljate me.
OBUJENI SPOMINI
Po hodniku spominov se sprehaja.
Srečuje obraze, sliši glasove in vonja.
Od kod ta omamni vonj prihaja?
Ponudi mu roko. Odišavi jo
in naprej hiti.
Vsi pogledi so v njenih očeh,
vsi stiski v njenih dlaneh.
Nekateri ji pustijo toplino,
drugi svetlobo, a vsi
vonj ljubezni,
ki ne pozna zamere in ne sodi.
Spomini ji sledijo,
v njej mirno zaspijo.
V sanjah ji omamno zadišijo.
