V Butalah so nekega dne ugotovili, da nimajo več pameti. Resda Butalci zase nikoli niso menili, da so kaj posebej brihtni, toda tisti kanček pameti, kolikor so je imeli, jim je tu in tam vendarle prišel prav. Zdaj pa je izginila še ta sirotna pamet, kot da bi jo vrag pocitral. Preprosto se je vdrla v zemljo. Trume prebivalcev so se podile sem ter tja po Butalah brez pravega cilja, ne da bi vedeli kam gredo in kaj sploh hočejo. Organi reda so zatorej vzeli pot pod nogé in začeli iskati sledi za izginulo pametjo. Pretaknili so vsak kotiček, toda o njej ne duha ne sluha. Vse skupaj so nazadnje dali v časopis, kjer so opozorili na resnost položaja. Obvestilo o pogrešani pameti so poslali celo na občinske urade in v župnišča, kjer so ljudi pri nedeljski maši seznanili, da je v njihovi deželi zmanjkalo pameti. Prebivalce so pozvali, naj kakršno koli sled o njej takoj prijavijo najbližji postaji ljudske milice podnevi ali ponoči, saj je več kot jasno, da so po sredi nečedni posli. In ljudje so pričeli sumničavo pogledovati drug drugega, če morda kdo v svoji glavi le ne skriva kakšno zrnce pameti. Položaj je bil več kot resen.
Vrli možje, ki so bili zadolženi za pamet v deželi, so menili, da jo je nekdo ukradel in namenoma nekam skril, ali še huje, odnesel čez mejo in jo bo tam na črno prodajal za mastne denarce. Sakramensko, dišalo je po sabotaži ali celo korupciji, saj pamet ne more kar čez noč izpuhteti v zrak, kot da je nikoli ni bilo.
Ljudje so se vsak dan vse bolj čudno obnašali: v službo so prihajali že ob nedeljah ali pa sploh ne, ker so pozabili, kateri dan je, moški so si doma nadeli predpasnike in pridno kuhali in pospravljali, ženske pa so začele šariti po avtomobilskih motorjih in menjavati gume in cele dneve jih ni bilo doma. Nazadnje so jih pridni možje odšli iskat v vaško gostilno, kjer so popivale in otipavale natakarje. Doma so jih rotili, naj vendar malo pomislijo na svojo družino, posebej na otroke, ki brez materine ljubezni slabo uspevajo. Učitelj da jim je povedal, da se dekleta po pouku sestajajo in nato prirejajo tekmovanje v pretepanju, najboljša, pa si nato izbere kateregakoli fanta na šoli hoče in ta nato ubogljivo izpolni vsak njen ukaz. Oni dan so si upokojenci v domu priredili zabavo, glasno, da so ušesa bolela, so navijali rock, se zakajali in razgrajali do jutra. Nazadnje so morali celo zadevo spraviti v red policaji, ki so jih poklicali razburjeni sosedje, ker niso mogli spati. Starejši par iz doma pa je sedel na motor in oddrvel lepšemu življenju naproti. Župnik je pri maši namesto prilike iz Svetega pisma povedal pravljico o Rdeči kapici in možje so vse pogosteje hodili spat k sosedam, ker so pozabili, kje so doma. In nazadnje je župan začel hoditi naokoli v beli halji, ker si je jel domišljati, da je odrešenik sveta. Skratka, zmešnjava je bila velika in v deželi je zavladal kaos.
Zaradi vsega skupaj so se nazadnje sešli možje postave in se odločili, da ustanovijo preiskovalno komisijo, ki bo nepristransko raziskala, kdo je imel prste vmes. Staknili so glave in tuhtali, kako naj se lotijo zadeve. Kljub silnemu prizadevanju, se jim ni nič pametnega posvetilo. Vsak je mlel nekaj po svoje, nihče se ni z nikomer strinjal, niti poslušati niso hoteli drug drugega in na koncu so celo pozabili o čem sploh razpravljajo. Šmentana reč. »To bo najbrže zaradi izginule pameti,« so menili, in končno so se zedinili, da vsi skupaj ne premorejo pameti niti za eno celo glavo.
Torej bo treba hitro nekaj ukreniti. Kaj pa, če bi šli po pamet čez mejo k Tepanjcem. Ti je imajo gotovo v izobilju, saj jim trta rodi debelejše grozde in njihove hiše se dičijo z lepšim cvetjem okrog vrta, vsaj tako se vidi iz Butal, in na gasilskih veselicah njihovi vedno premagajo domače fante v pitju rujnega in jih nato še pomečejo čez plotove, ko bi sam vrag ne bil, in to na domačem terenu. Tudi v kupčijah so vedno bolj spretni od butalskih kramarjev, saj ljudje na semnju kupujejo samo tepanjsko blago, ker se zdi bolj imenitno. Z njim se nato hvalijo pred sosedi, ki se grizejo od zavisti. Tako vsi tekmujejo med sabo, kdo bo od Tepanjcev kupil več ali nekaj takega, česar sosed še nima. In medtem ko butalski kramarji kislo gledajo, se Tepanjcem lepo debelijo denarnice. Kdor ima veliko denarja, mu pameti gotovo ne more manjkati, tako so vedeli povedati že butalski dedje. Če bodo kupili nekaj tepanjske pameti, morda tudi sami obogatijo!
Butalski veljaki so ročno premetali svoje žepe in vrgli denarce na kup, jih prešteli in poskusili ugotoviti, koliko jim to nanese v valuti, s katero po novem trgujejo Tepanjci. Seveda jim je izračun delal težave, pa so menili: »Nič ne de. Če bo premalo, pa se bomo zmenili za obroke.« In so šli.
Stopili so kar do tepanjskega ministra, saj je vendar šlo za državno zadevo, in mu pojasnili položaj. Minister je zamišljeno kimal z glavó, ker se mu je težava zdela precej nevsakdanja, nato pa z gromkim glasom dejal: »Dragi Butalci, prav je, da ste poiskali pomoč pri svojih najboljših sosedih. Tepanjska pamet je dobra in imamo je dovolj, morda še preveč, zato vam jo z veseljem nekaj prodamo. Kar k najbližjemu mesarju stopite in naj vam jo navaga, kolikor je potrebujete, jaz pa se bom dogovoril z njim za nizko ceno, saj ne bi bilo prav, da se ljudi v težavah odira za denar. S svojimi sosedi želimo imeti dobre odnose.«
Butalci so bili veseli, da se je sam minister zavzel za njih. Malo so jeli razmišljati, da imajo mesarje tudi pri njih doma, toda tepanjska pamet je gotovo boljša kot njihova. Pol kilograma pameti na prebivalca bo dovolj, so menili, drugače bi ga ljudje zaradi preveč pameti začeli biksati po svoje, saj jih že sedaj komaj krotijo. Dragoceni tovor so naložili na voz, ki je pod težo kar zaškripal, saj so dobili dobre vage, in žvižgaje, zaradi odlične kupčije, odbrenkali proti Butalam.
Pa se je primerilo, da je ravno v tistem času prišel v Butale tujec. Slišal je za tegobe, ki pestijo prebivalce in se veselo ponudil, da jim pomaga. Deželica, da mu je na oko prav všeč, da slovi tudi po dobri kapljici in nekaj časa bi prav z veseljem živel tukaj.
Pa so rekli Butalci, da je prišel za streljaj prepozno, da so problem med tem že rešili, poleg tega pa tujcev ne marajo. Če že, bi imeli samo njegovo pamet, ostalega pa ne potrebujejo. Sedaj so pamet že kupili pri sosedovih čez mejo, ki slovijo po brihtnih glavah, in pravkar jo delijo med prebivalce.
»Res škoda,« je tujec skomignil z rameni, »če pa boste morda le potrebovali še kaj pameti, me pokličite, prav rad bom prišel,« in odpravil se je dalje pogledat k Tepanjcem, kakšna pamet neki raste pri njih.
