1. januar 2008 – letnik XI
Ko zajokajo ribiči, je morje razgrnjena postelja, pernica, napolnjena z galebjimi kriki.
Tedaj pojdi zdramit angele varuhe, da ne utonejo v snu tvojih noči.
Glej, ribiči jokajo, na razgrnjeni postelji čepijo kriki galebov.
Pojdi, pojdi jih dramit, da ne zaspijo na perutih spečih angelov.
Pojdi, pojdi dramit angele speče.
Senene kopice stoje na požeti njivi kakor sohe, izklesane iz soli.
Zdi se, kot da se ta hip zbudi iz stoletnega spanja vladar dežele širnih prostranstev.
Poznam ga, njegov svinčen čas je obtičal nekje med bregovi Visle.
Slan čas, slana gora in jezero, slani rudarji in konj, ki vprežen vrti težko kolo,
dokler ne omahne pod njim, da končno zagleda bela nebesa.
In oni drugi rudarji, tlakovalci jantarjeve poti, speljane koder so šli tvoji očaki.
Zakoplji pod prodnike vse po smoli dišeče oči, da se sprimejo s soljo podzemnega jezera
in se zalesketajo, ko nanje posije jutro, ki predrami čas Kralja dežele spečih kraljestev.
Tedaj izginejo z obličja svete ikone sledi, vrezane z vihtečimi meči srditih konjenikov.
Lena, usahlih grudi, Lena, stoji tam sredi reke, ozira se za soncem, ozira za studenci, ozira za vasmi.
Sonce tam ne vzhaja, studenec tam doni, vasi so v temí.
Lena, Lena, Lena, kamenje ima, kjer se je oko solzilo, se zdaj kamen lesketa.
Lena, moja Lena, kje so vsi, ki ne vedo, kje teče tvoje mleko.
Lena hladnih ustnic, ledeno vodo zre, vanjo zlije tiho prošnjo za pozabljene.
Jezdeci: v oklepih, s kopji in ščiti, jezdijo v noč.
Skozi reže šlemov tema zre na spokojne poljane.
Drevesni očaki so davi predramili viteze speče,
da zasučejo mavrični lok v zibel nebesno, kjer se ujame prah iz odtisov stopinj.
Z njim pozlatijo si ščite in kopja, jezdeci,
jezdeci v praznih oklepih, mavrični jezdeci, z zlatimi ščiti
zarežejo v noč.
Ko bi mogli plesati po sinjem nebu, po oblakih, skodranih v mrzlih sapah,
s tamburini v rokah, da bi odmevalo kakor grom pred poletno nevihto
in bi jate vzprhutale čez širno jezero. O, ko bi mogli plesati ob zvokih,
ki počasi, eno za drugo, pobirajo stopinje, dokler se ne izgubijo v tišini ptic.
Ko bi le mogli plesati ob bobnih, ki utripajo v ritmu sijočih oči.
Le kako, le kako naj plešejo ti, ki so z žalostinko v tamburin sklenili Rimsko cesto.
Kakor mlečna, biserna sled se vije navzdol, po obličju temačnega svoda.
