Dotika dlan se mojega obraza
in briše kaplje,
ki zbirajo se na blazini.
Mar brišeš mi mrtvaški pot?
Ne,
to so sladke sanje,
nosijo me k tebi,
tja,
v času za odhod.
Za beg?
Ne,
za pohod k zmagoslavju,
k zmagi nad samim seboj.
O, da si le moj!
Tukaj zadnja je postaja
in kaplje se suše
in jaz odhajam,
da pridem,
da boš moj.
BOG
Pomlad vabi iz sočne prsti blag smehljaj
in zelenina boža še rosni senčni gaj.
Veseli s pesmijo se mlada gozdna ptica
in z vonjem bogati krhka se cvetica.
Iz korenine teče sok.
Pozdravljen bodi, brezov log.
Vse raste iz Tebe,
dobri Bog,
vse,
vse je delo Tvojih rok.
NIČEVOST
Nič ni pesmic
ki bi žvrgolele,
nič besed,
ki bi prepevale,
nič dejanj,
ki bi plesala,
nič radosti pod milim nebom.
Razsežna je ta ničevost
tega majhnega sveta.
Nič.
Pa nič.
Pa še enkrat nič.
V pustem jarku ostaja bleda sled krvi,
cvetje drhti v turobno sivi zimi,
prašna cesta komaj še živi,
na njej vklesani v asfalt ostajajo spomini.
Razsežna je ta ničevost
tega majhnega sveta.
PRIHOD
Vrnila se bom v svilnato vijuganje prihodnosti,
s smehljajem povzpela se na ozare oblakov
in s serafskim glasom pela simfonije radosti.
Kerubi bodo vneto varovali misterij
in zbori nebeški bodo napeli strune
do bele severne vesoljnosti,
po širnem prostranstvu
doneč mojo hvalnico.
Zemlja bo odmevala od slovesnosti mojega
neskončnega potovanja
iz neznosne krivine večnega kroga
v svobodo puščice.
In angeli beli bodo moji zvesti prijatelji iz otroštva,
igrali se sladko igro nedolžnosti.
Vrnila se bom,
pričakaj me!
PRIJATELJEVANJE
V mojih prsih je Eolova harfa
z občutljivimi mavričnimi strunami,
tenkimi kot pajčevina,
nežnimi kakor pajčevina med srčastimi listi.
V mojih prsih zveni in milo poje,
prepeva zamolklo kot tiho morje,
votlo kot brezna globina,
visoko kakor molitev v Tibetu,
sladko kakor mleko svetlobe
v mojih stopinjah na tvojem snegu.
Brni,
zvoni,
ječi,
joka od sreče.
Prijateljica moja,
ta struna poje le zate.
