V rosnih kapljah odseva mi obraz,
tiha melodija spremlja to polzenje,
topo zrem v daljave čas,
v srcu pa vre hrepenenje.
Že dolgo je tega, ko sem gledala tvoj korak,
odhajal si brez pozdrava,
v mislih imam tvoj pogled vsak,
razočaranje se razteza čez srce kot planjava.
Jokala bi, pa ne znam,
bolečina mi zapira pot solza,
zdi se mi, da se z usodo le igram,
s strupom, ki ga žalost da.
Leta bežijo in se igrajo z mano,
spomini pa vro na dan,
čeprav je že vse v pajčevino obdano,
občutiš, kako je solza vrelec slan.
In spet se te spominjam,
tvoj nasmeh in lep poljub,
vse slabo na stran odrinjam,
ne spomnim se več tvojih obljub.
In sedaj nastopi čas bolečine,
saj spominu ne pustim umreti,
da nemir preprosto mine,
da začnem na novo spet živeti.
NEIZPOLNJENE ŽELJE
Kako rada bi bila ptica,
ki leta v mili mesečini neba.
Rada bi bila veter,
ki se ovija okoli drevja.
Rada bi bila melodija,
ki prepleta misli in polni srce s prijetnim občutkom.
Rada bi bila ljubezen,
ki se zasidra nekje v globini samega človeka in ga dela norega.
Rada bi bila vonj vrtnic,
ki ti omami telo.
Rada bi bila pesem,
ki si jo nežno prepevaš.
A ti me spreminjaš v pesem bolečine,
v žalost in praznino.
Sem le gluh in slep človek,
ki se ne brani več usodnih udarcev.
NIKOGAR NI
Žalostno zro oči,
žalostno, kot so tihe, samotne noči,
ko ranjeno srce zaman išče ljudi,
ko trže se v prsih ljubezen, ki več ne tli.
Nikogar ni...
Ko zjutraj sonce zasveti,
ko prve ptice želijo glasno zapeti,
ko rosne kaplje začno blesteti
in veter ti šepeta na uho o samoti.
Nikogar ni...
Hodiš po ulicah mimo ljudi,
ne zmenijo se za tvoje skrbi,
vse tako brzi,
dan pa počasi tli.
Nikogar ni...
V noč zazro se žalostne oči,
solza po licu neslišno polzi,
roka na slanem licu drhti,
ljubezni pa ni, ljubezni pa ni...
Nikogar ni...
