Jutranji koraki požirajo nedolžnost raztopljenega otroštva. Raztrgane ulice, raztrgani spomini, v breztežnem begu pred vezmi pozabe. Tvoj nasmeh je kaplja v neskončen čas, izginja v daljino
in ne morem
ga ujeti.
* * *
Krpe sonca
ležijo razmetane
na polju.
Presihajo s teboj,
ko prihajaš
in odhajaš
Dnevi dihajo, čakajo
tvoj obraz,
zavetje sonca.
* * *
Dotik je luč ceste
med mrakom,
ki prihaja.
Pijem luč ceste,
ki vodi k tebi,
vodi
kdo
ve
kam.
* * *
Objemajo me
niti tišine.
Razlite po cestah
brišejo sledi korakov,
polzijo skozi dlani
se prepletajo v
slapove tišine
slapove smrti.
* * *
Breztežne ure preplavljajo
sobe.
Vse poti so odprte
in otroške.
Prihajaš nešteta,
breztežna,
vedno lebdiš,
vedno reka.
Ob tebi čas izgublja imena
in ozvezdja
vodijo v neznano.
Vse poti so odprte
in otroške.
Že davno odprte.
* * *
Samo ti
poznaš mojo ulico,
stare luči,
raztopljeni sneg
zarasle stopinje
toplo nebo
in sobo
vedno odprtih vrat,
kjer te čakam.
* * *
Pesem me dviga
nad ledene plošče smrti.
Visoko okno, kjer vidim sonce.
