povsod površna rumba,
prelepi kožuščki,
poudarki,
klicaji,
vitke visoke svilene podobe,
zmaji v tem zaledju
moje rože.
PO PRAZNOVANJU,
VSE SE IZLIJE
DAN JE ZRAK,
po praznovanju
množica se razide in
znajdeš se sama
s starčkom,
v pritličju te čaka,
ukrivljen čez svoje rane,
nekje med tem in onim svetom.
S slavospevom te nagovori:
Gliste se cedijo iz čreva,
lezejo ven,
črni gosti pljunci,
pooblaščeni vojaki
prosto krtačijo obzidje.
Se hranijo s krvjo,
pohlepno se tiščijo, se skrijejo v katran.
Preusmeri te v srebrno dvorano osuplosti,
kjer ni nikogar, da bi te čakal:
le plešoči duhovi in ogromno žalosti.
Po praznovanju, vse se izlije, dan je zrak,
nihče ne čuti tvoje isto,
lahko bi čutil moje isto,
tišino,
znašel sem se sredi gozda
v papirnatem čolnu.
Drobna zrnca jem,
steklo žrem,
v eni sami sapi
te vdihnem.
Po praznovanju, vse se izlije, dan je zrak,
dan je zrak,
peneče trese,
neposredno diši
elektrika
skozi telo,
ko čutiš blizu nekoga.
se ustavi v očeh.
Po praznovanju, vse se izlije, dan je zrak,
okus v laseh
in pod nohti
vsepovsod,
na tleh.
Drhteti nebogljeno,
tokrat totalno
tresti se in
bogve kdo si in
kdo sem.
V kozarcu zmede najdem kaos,
v molitvi se plazim do tebe,
večna nad mano.
PREDRAMIL SEM TE ČRNO
Ne meži v barvi neskončnosti,
izredno kromatični črki λ,
lebdiš na rdeči kocki sladkorja,
sredi ogromne blazine
cvetiš neizkušena in bleda
potuješ skozi novo odo radosti,
o tebi govorijo,
tvoj tempelj krasijo
barve.
V SOLZNATI NEVIHTI
sem te našel,
v ovitkih prahu,
med mrtvo kožo in odejo.
Z daljnogledom spomina sem te iskal,
skozi pajčevino, skozi čas,
v nosu sem prekipel.
v mislih te objel.
Po solznati nevihti
si me ovila
in mi podarila novo srce.
SILA
so dobre,
ker treščijo v gnoj zate,
krepke, brhke ledene roke,
odlomimo jih na koščke,
ker hočemo lepljenke in lizike.
Ogromno čačk pustimo na zidovih
previsoko,
one nas rišejo in barvajo in
mi jih ne razumemo.
TRNI IN VIJOLICE
tam, kjer spavajo barve
v trdi noči,
kruti volkodlaki
so otroci
v prostornem gnezdu.
Trumpata‘ trumpata‘
kot črke
kdo crkne
prvi.
BARVAJ MI NOGE
in prinesi vijolico,
nežno bo ovenela na meni,
mali upognjeni origamiji me bodo krasili,
ker sem nekdaj cvetela in ne dišim več.
Moja zastrupljena stopala teptajo pot pretrganih ogrlic,
zato mi barvaj noge in ostani z mano.
polni mi ušesa z vinom, krasi moje življenje,
mirno modro oblo vtakni v razklano srce vodnjaka in
na površju se bo počasi rodila
žametna cvetača.
ČUSTVA
bolijo
kot pokvarjeno dvigalo,
ko greš v otroštvu prvič v mesto.
So inventar besed v grlu
kot aroma tropin v kadi izhlapijo in
zazvenijo v kleti.
Čustva
so včasih bolezen in zdravilo;
kot ledeno solznato steklo
se talijo.
V TEMI
I.
Slika
oblika
Precizni smo mi
Cedijo se nam solze
Vse je v prahu
Plin na deski
Bleda koža in vrat
Sirup v najmanjših dozah
30ml vode
3 glukoze
Lecitin
T je trobenta
T je uganka
Trn in jok
Kje je ta sreča?
Ker D je vezalka in
T je kristal
v sodu odmeva
v témi je sreča!
Pesmi so iz zbirke »Srčni napadi v rumenih globinah«, ki je izšla leta 2005 pri ZTT EST v Trstu (z ilustracijami Katje Pal in Evo Vasari). Založbi se za možnost objave zahvaljujemo.
