žarek riše drevo,
stezo,
hišo,
sobo,
zvito telo pod odejo.
Ravna pomečkano rjuho,
razmršene lase,
gube okrog stisnjenih ustnic.
Briše sence,
boža,
greje,
dokler dan ne zadiši po svežem kruhu.
NE VIDIM GA.
Iz lupine noči se izvija.
Skozi reže navojnic se tihotapi.
Na vrata omare riše mrežasti vzorec zaves.
Zlati prah stresa na tla moje sobe.
Jutro.
Čakam ga,
čakam
z zaprtimi očmi
in ga ne vidim
V MRTVICI
med šašem,
daleč od toka,
klepetam s tišino.
Odgovarjam regljanju žab,
pijem roso dremavih trav,
žvečim regrat
in se krepim
za plavanje proti toku.
