Življenje se mi je obrnilo na glavo. Domača naloga – spis »Domovina je ena«. Bog mi je priča, da imam dve domovini. Ena je mamina, ki je od tam čez z Lipniškega polja, nekje pri Lebringu, iz Avstrije, in ena očetova. Rodil se je na Dolenjskem, med Trško goro in Ždinjo vasjo. Moja avstrijska domovina me hrani z dobrimi keksi, ki jih prinese botra, teta Uschi, oblečena zmeraj v dirndl. Oče pa gleda v tla, ko pride teta in gre takšna v cerkev. Oče ve, da je pod drobnogledom. Včasih ga pokličejo tja na Maistrovo in ga sprašujejo, če prinašajo obiski iz Avstrije tudi kaj denarja. Včasih ja. Treba je kupiti to in ono in dedek nam pošlje denar. K nam pa ne pride, ker je jezen na očeta. Zakaj ni prišel živet z mojo mamo domov k njemu, zakaj si je ona vzela Slovenca, kakor da ni dobrih tukaj. Tete pa pridejo. Tja ne smemo. Oče ne pusti.
Druga domovina me hrani z zgodovino in geografijo. Tu sem občutljiva. Drugo požrem, zgodovine in geografije pa ne.
V spis sem napisala. »Imam dve domovini. Včasih se mi zdi, da se ne morem odločiti, katera je prava. Tukaj se imam dobro, v šoli imam dobro učiteljico, s sošolci se dobro razumem. Jugoslavija je moja domovina, čeprav si je nisem izbrala. Razumem, da sem se tukaj rodila, da je to moja domovina. Je tudi lepa, ko gremo na morje, v Poreč, kjer skačemo v morje in iščemo školjke. Plavati znam, ker sem se naučila na morju. Ampak v tej domovini ne morem kupiti kavbojk in ko bom Tito, bodo lahko vsi kupovali kavbojke.«
Učiteljica je pobrala zvezke in naslednjega dne zjutraj mi je rekla, naj se oglasim pri ravnatelju. Tam me je čakal naš stari, ki nas je sicer v svoji pisarni klofutal. Samo on je to delal, udariti je znal, da je peklo, ni pa se preveč poznalo. Pred sabo je imel moj zvezek in v njem je bilo z rdečim podčrtano, to sem videla od daleč, tisto »ko bom Tito«. Bala sem se, da me bo klofutal, čeprav sem bila pri njem dobro zapisana. Bila sem prva ravnateljica na dan samoupravljanja, pred štirinajstimi dnevi.
»Alja, kaj pa si mislila s tem – ko bom Tito,« me je čisto naravnost vprašal. Pazite, piše se leto 1962, imam dvanajst let, Tito visi povsod, oblečen v prekrasno mornarsko uniformo, belo. Rada bi imela takšnega dedka, čeprav se mi zdi malo premajhen za pravega moškega. Jaz pa pravim – ko bom Tito!
»Zadnjič sem si zapisovala, kaj bom, ko bom velika. Šole bo čez dve leti konec in čeprav imam zdaj fiziko tri, sem si mislila, da bi lahko bila atomski fizik. Ampak tam je veliko radioaktivnosti, jaz pa bi rada imela otroke, sem rekla, da bi šla za diplomata. Angleščina mi gre, zgodovina me zanima…«
Ravnatelj je bil že nestrpen.
»… rekla sem si, da je tudi to nevarno, ker je po svetu polno špijonov in takih reči. Potem sem se odločila, da bom doma in da bom Tito, ker bom vse premagala in bom postala predsednik Jugoslavije.«
»Saj je Tito še živ,« je zvenel nejeverni ravnateljev glas. »In bo še.«
»Veste, jaz včasih poslušam radio, ker me zanima politika. Tam kar naprej govorijo, da bo zelo težko, ko bo Tito umrl.«
Videla sem, s kakšnimi očmi me je gledal. Ni bil tak, da bi mi stisnil focl, bilo ga je strah. Prvič sem videla, da govorim nekaj, o čemer je ljudi govoriti strah. Ampak če bi on vedel, kaj govori moja soseda. Ves dan navija radio po najbolj čudnih mestih na skali, vmes pa govori:
»Ste slišali, ste slišali? Zdaj se bo stegnil… Ste slišali? Nemci že vejo, da bo umrl…«
Ampak njej so partizani vzeli trgovino in jo še ostrigli, pa je vsa zmešana. Vsi vejo, kaj govori. Malo je skočilo na mene, ko sem jo tako poslušala. Če ona govori tako, jaz lahko tudi mislim.
»Alja…«
»Eh, saj ne mislim, da imajo prav. Ampak človek ne živi večno. Enkrat bojo potrebovali novega Tita in takrat bom tam jaz. Imam načrt, kako se bom na to pripravila. Ne moreš biti mlad, če hočeš biti predsednik. Moraš znati voziti avto, jaz pa bom zagotovo dirkala kot Tito. Meni se zdi Tito super osebnost in taka hočem biti tudi jaz.«
Speljala sem v varne vode. Napravila sem si ga za idola. Strah v ravnateljevih očeh je izginil.
»Alja, zmeniva se!« mi je dejal. »Ti si zelo brihtna in boš v življenju zagotovo veliko dosegla, ampak prosim te, pazi, kaj govoriš in pišeš. Saj veš, da se ne bi znesli nad tabo, ampak nad tvojim očetom ali mamo. Prosim te, tvoja učiteljica je pri nas partijski sekretar in bo zagotovo šla s tem na komite. Jaz pa nočem, da bi se zaradi tebe komurkoli kaj zgodilo.«
Govoril je kot oče. Pravzaprav sva se pogovarjala kot odrasla. Tako kot za tisti dan samoupravljanja, ko sva sedela v pisarni in sva se pogovarjala, kaj bi jaz spremenila na šoli. Rekla sem mu, da bi morali imeti več knjig v knjižnici, ker sem vse že prebrala, pa da mleko ne bi smelo smrdeti. Cela šola smrdi po kuhinji, ta pa po mleku. Pa je kimal z glavo in rekel, da razmišljam prav.
»Jaz bom na to pozabil. Strgal bom list iz zvezka, ti pa napiši spis brez takšnih prismodarij.«
Vrnila sem se v razred z zvezkom in sedla na svoje mesto. Ujela sem samo učiteljičin pogled, nič drugega. Vsi so sedeli in pogledali vame. Vedela sem, da so se v tem času, kar sem bila odsotna, pogovarjali o meni. Ni mi bilo všeč. Gledali so me, kakor da sem jih izdala.
Saša, največja koza v razredu, ki so ji sošolci kupovali zaljubljeno milo, mi je v odmoru zaničljivo siknila:
»Auslenderka!«
Vedela sem, o čem so govorili, kar me ni bilo v razredu. Učiteljica jim je povedala, da je moj oče iz Avstrije in da imamo tam deda.
Auslenderka! me je užgalo čez lice in hrbet.
»Tebi pa kupujejo zaljubljeno milo, da te lahko šlatajo!«
Ne vem, od kod se mi je to vzelo, ampak pripravljeno je bilo.
»Prasica!« je rekla Saša tiho.
Učiteljica mi je rekla, naj ostanem še malo v razredu, ko so drugi že odšli. Kaj je bilo s Sašo?
»Ona je začela. Rekla mi je, da sem auslenderka, pa sem ji povedala. In če bo še enkrat rekla, bom vsem povedala, da se s sošolki šlata. Kupujejo ji zaljubljeno milo.«
Njen obraz je posivel.
»Da te več ne slišim govoriti o tem. Sploh veš, čigava hči je Saša? Če bi to prišlo na ušesa njenega očeta, bi letela s šole ti in še jaz, ker sem vaša razredničarka. Si razumela? In da veš, pazi se me, ker te bom zmlela!«
Iz moje dobre učiteljice je naenkrat nastal strah. Ne, nisem se je bala. Taka sem, da se nikogar ne bojim, niti očeta ne. Niti fantov s konca ulice, ker lahko vsakega od njih spravim na tla. Temu se reče »klinč« in naučil me je tega stric Jožef, ki je boksal za Železničarja. In če mi kdo grozi, grem do konca. Najprej se potuhnem, potem pa napravim načrt.
Ne boš me ulovila, stara! Ves čas si se delala prijazno, zdaj si pa prišla z barvo na dan!
»Ati, kaj če bi pobegnili v Avstrijo!« sem rekla zvečer, ko smo sedeli za mizo in večerjali.
Očetu je skoraj padla žlica v juho z zelenim fižolom.
»Danes mi je tista nora Saša rekla, da sem auslenderka. Če hoče, da sem auslenderka, pa bom! In če ne greste z mano vi, bom enkrat ušla v Avstrijo sama!«
Objavljena zgodba je del daljšega biografskega besedila.
