1. oktober 2004 – VII. letnik
Vsi smo povezani!« so dokazovali in prelagali svoja bremena na druge.
»Takšno je življenje!« je vzkliknila mladenka in pokazala edini adut.
»Mi imamo boljšo življenjsko pot!« se je slišalo, ko so zapravljali prigarano dediščino.
»Misli pozitivno!« je prepričeval, ko je iskal nove lahkoverneže.
»Oponašaj tiste, ki so uspeli!« se je važila slaba kopija.
»Prilagajamo se času,« so rekli in dokazovali svojo bistrost na zdavnaj odkritih formulah.
* * *
»Mladina je bolj prilagodljiva!« je dopovedoval, ko je iskal nove naivneže.
»Pometi pred svojim pragom!« so rekli v hiši s skupnim pragom.
»Kakšen užitek je obračanje po vetru!« si je prepeval klopotec.
Zrcalce je po pretirani uporabi zbledelo in samo še nemočno vzdihovalo: »ti si – ti...«
največji obup narcisa: pogleda v ogledalo in ne vidi nič
največja groza politika: pogleda v ogledalo in se vidi
največja jeza filozofa: pogleda v ogledalo in mu to spregovori
največja žalost umetnika: pogleda v ogledalo in vse ostane negibno
največji obup manekena: pogleda v ogledalo in se začne dolgočasiti
največji strah intelektualca: pogleda v ogledalo in vidi le senco
največja blaženost podjetnika: pogleda v ogledalo in vidi bujno rast
največje zadovoljstvo birokrata: pogleda v ogledalo in vidi vse urejeno
običajno gibanje vsakdanjosti: pogleda v ogledalo in je vse isto
izvaliti se v račjem gnezdu iz labodjega jajca je težavno in lepo, priti kot labod iz račjega gnezda pa prismuknjeno
>dandanes narcisa ne zadovolji odsev v zrcalu, temveč v publiki
zaslepljenost je vožnja s toboganom in trdim pristankom
stvari se godijo znotraj, mi pa lepšamo fasado