Natečaj je namenjen vsem piscem, ki ustvarjajo v slovenskem jeziku, ne glede na starost, izobrazbo, državljanstvo in kraj bivanja.
Kratka zgodba ne sme biti daljša od 1000 besed.
Pomembno je, da se avtorji držijo razpisane teme. Zgodbe, ki se na nikakršen način ne bodo povezovale s temo, bodo izločene v predizboru.
Avtorji obdržijo avtorske pravice.
Avtorji izbranih zgodb pristajajo na brezplačno objavo svojih del v revijah, na spletni strani portala, v zbornikih in v antologiji.
Avtorji sodelujejo izključno s predhodno neobjavljenimi besedili.
Prispevkov ni mogoče spreminjati ali zamenjati po tem, ko so bili oddani.
Na enem natečaju lahko en avtor sodeluje samo z eno zgodbo.
Na natečaj se ne morejo prijaviti tisti avtorji, ki so na katerem koli od prejšnjih natečajev prejeli eno od prvih treh nagrad.
Odločitev članov komisije je dokončna.
Organizatorji si pridržujejo pravico, da ne podeli 1., 2. ali 3. nagrade v primeru, da komisija tako odloči.
Podatki sodelujočih članom komisije ne bodo dostopni. Tudi sicer s bodo podatki uporabili zgolj za namene natečaja.
Besedilo, napisano v Wordu (format .doc), pošljite kot priponko na naslov natecaj@spletnopero.si. V gornji rob besedila napišite svojo šifro, ki si jo izmislite sami in bo zagotovila nepristranskost pri ocenjevanju.
V besedilo elektronske pošte napištite šifro, naslov zgodbe, ime in priimek, naslov stalnega bivališča in telefonsko številko.
Člani komisije so: Alojz Ihan, Dušan Čater in Tatjana Kokalj.
Nagrade:
1. nagrada: 50.000,00 SIT, objava zgodbe, knjiga
2. nagrada: 40.000,00 SIT, objava zgodbe, knjiga
3. nagrada: 30.000,00 SIT, objava zgodbe, knjiga
4.-10. nagrada: objava zgodbe, knjiga.
Najboljše tri zgodbe bodo objavljene v reviji Mentor, v kolikor bodo ustrezale umetniškim kriterijem urednice Dragice Breskvar. Najboljših deset zgodb bo objavljenih na spletni strani portala.
Rok za oddajo besedila je 15. januar 2007
TEMA 3. NATEČAJA
Sredi popoldneva, sredi mesta, sredi ulice. Pogledal sem gor in dol, nobena smer ni bila prava. Ker nisem dobro vedel, kaj bi, sem nagonsko stopil do trafike. Ravno sem po žepih nabiral drobiž za cigarete, ko je končno zazvonil mobitel. Znana melodija je divje odmevala, ljudje za mano so nestrpno pihali predse in zavijali z očmi, in ko sem mobitel nazadnje le privlekel na plan, je mrknil. Prazna baterija.
