Nihče ne vidi mojega nasmeška, ko ti ukradem srce. Znova se ozrem – nikogar ne vidim, nihče ne vidi mene, ko stisnem svoj novi zaklad. Ne premočno, da ga ne zdrobim, dovolj trdno, da začutim njegov zadnji utrip. Ššš… Slišim bitje svojega srca, ki je tvojemu vzelo moč, zato bije vedno močneje. Na moji dlani nemočno leži delček tebe – tvoje srce. Končno ti vladam! Vem, da si tu zame, vem, da si to, kar si, zame. Vse le zame, kako lepo! Drget spreleti moje omrtvičeno telo – srečna sem, ker ljubim. Ko te gledam, vse izgine – v neskončnosti se ljubiva le jaz in ti.
vstanem
Ob pogledu na tvoje hladnomirno telo ne morem mirovati. Ne smem zaspati, ne smem obstati! Udi so odreveneli – iztegnem roke in poskočim – počasi in tiho, da ne zmotim tvojega miru. Čutim, kako mi kri zaplapola po žilah, prevreta v grelcu me pogreje do zaledenelih prstov. Lica mi gorijo.
šum
In spet tišina… Kaj je to? Kdo me opazuje? Nalahno odmaknem zaveso in pokukam ven. Povsod tema. Blago zdrsne nazaj, zavalovi poleg tresočega telesa, ki se boji, ki se trese od nemira. Nisem sama? Nežno oddrsim do naslednjega okna, do naslednje zavese – povsod tema. Dihanje se ustavi, telo obmiruje, ostane tišina … Čakam. Utrip se upočasni, uho ne zazna ničesar več. Sama sem. Ne – sama SVA! Ti in jaz.
krvaviš
Pogled na tvoje nemo telo prevzame. To je vse, kar si v tem hipu – poražen trup brez srca … in okončine, katerih kri je zamrznila. Tudi moj novi zaklad počasi postaja hladen in brezčuten. Ne greje več, ne daje mi moči. V rokah držim tvoje nemo srce, izgubljeno v neznanem svetu je obupalo. Ostal je le še skupek tkiv, zvitih kakor volna v klobčič. Položim ga na blazino – kako ubog izgleda v tej belini … Krvav krik! Zadnje kaplje krvi v krogu pobarvajo prej brezmadežno blago.
konec
* * *
»Gospa, kje ste bili na večer uboja?«
Dvorana, polna ljudi, ki strmijo vame. Kaj želijo od mene? Ničesar jim nimam dati in tudi, če bi kaj imela, tega ne bi želela pokazati. Saj nikogar ne poznam!
»Gospa, odgovorite, prosim.«
Ozrem se za glasom, da vidim, kdo govori. Po praznem parketu med menoj in ljudmi odmevajo koraki – mož stopi predme in me čakajoč gleda.
»Kje ste bili tistega petka?«
»V petek …? Takoj po službi sem se odpravila domov. Želela sem počistiti hišo, da bi si privoščila vikend počitka.«
Mož postavlja nova vprašanja – nanje mehansko odgovarjam.
Pohištvo se je svetilo tisti dan, zadovoljna sem legla.
»Kdo vas je obiskal tedaj?«
Gledala sem film in zaspala od utrujenosti. Televizor je ostal prižgan.
* * *
zvonec
»Zdravo, draga! Kako si preživela dan? Oh, si pospravljala – lepo! Res si pridna, mala moja.«
Tvoj glas me zbudi iz nočne more, v katero me je zazibal film. Obraz je jasen, v svoji lepoti razkazuje vso čistost, ki jo premoreš. Si kot nedolžen angel stremeč k nebesom. Milina v očeh je vsak dan veličastnejša. Kdaj bo poletela?
»Kaj si že spala? Verjetno si močno utrujena. Takoj se ti pridružim.«
Nežen poljub, preden me pokriješ z odejo in izgineš v kopalnici. Zlat si … Lebdim v morju, ko ob sebi začutim toplino tvojega telesa. Mehko me objameš, tvoja roka potuje po mojih bokih, ustnice drsijo po vratu …
Obožujem te!
sen
* * *
»Moje sanje so bile, da bom na veke z njim. V dobrem, slabem, na zemlji, v nebesih! Veste, midva sva ustvarjena drug za drugega, od boga! Nikoli naju nič ne loči!«
Ljudje kar naenkrat vzvalovijo, burno šepetajo, nemirno krožijo z očmi. Koga išče njihovo ogorčenje? Kdo je ta grozni krivec?
»Mir v dvorani! Nadaljujte, prosim.«
Oči iščočih se počasi ustavijo na meni, hlepeč po odgovoru. Napadalen je njihov sij, branim se pred neznanim.
»V sanjah sem bila uboga Pepelka – revna in sama, čakajoč, da me nekoč le dohiti izgubljena sreča …
… misli bežijo, od mene vse beži. Jaz pa se približujem dnu brezna – ko pristanem v tvojih nežnih, močnih rokah. Kako lepe so te dlani, kako polne miru in utehe … Nikoli me ne spusti! Objamem in pritisnem svoje telo k tebi. Zdaj sem rešena, zdaj nisem več sama. Midva sva eno.
Ta misel me je prebudila. Ti pa si se smehljal za zaprtimi očmi, moj vročični pogled te ni zmotil v snu. Vstala sem in se ohladila ob odprtem oknu, skozi katerega je butnil mrzel oktobrski zrak.
Zaprem okno, zagrnem zaveso. Vnovičen pogled nate … Noro! Slepeča energija v meni zaneti ogenj – ljubim, obožujem te, želim si te le zase. Ti pa se še kar smehljaš – koga sanjaš, kdo te osrečuje? Ne smeš tega! Nikogar ne sme biti, nihče ne sme biti pred menoj. Nič ne sme biti med nama, saj sva eno! Nerazdružljiva sva – ti si in jaz sem ti. Ne smej se! Smeješ se lahko samo zaradi mene, spiš le zame, zame dihaš!
Stala sem poleg nočne omarice in nisem želela prižgati svetilke, saj sem še predobro videla angelski nasmeh.
Tvoje srce hočem – potrebujem ga, da bo bílo skupaj z mojim v večnost noči.
Zdaj te imam. Zdaj SVA …«
Zdi se mi, da slišim šum – obrnem se proti oknu, namesto njega je množica ljudi. Pogledam na posteljo, ki je izginila skupaj s tabo – tu so le lesena ogrodja stolov in klopi. Kje sem?
* * *
jutro
Vonj kave me počasi prebuja v sončen dan. Pripravim si zajtrk in tiho prelistam časopis, da te ne predramim. Vrata v spalnico so odprta – ko boš vstal, te bo čakala skodelica.
veter
Okoli vogalov hiše grozljivo zatuli. Na hišnem pragu koraki, ropot na vratih, naj odprem, me prestraši. Vlomili bodo! Dragi, pomagaj! Ničesar ne slišiš? Stečem v spalnico, obstojim …
sonce
Nebesni žarek sije na lisasto-rjave rjuhe, med katerimi tvoje truplo skriva ostudno iznakaženost.
spomin
Prikazen večera obstoji med nama. A tebe tu ni. Ti si angel rdeče podobe, ki slavi krvavo zmago nad mojim umom. Obkroža naju vedno več modrih angelov – so tvoji prijatelji? V tišini strmite vame, ki še vedno hlepim po včerajšnjih sanjah. Ni jih.
