Pred visokimi Alpami
Na odprtem polju
Sveže preoranem
Diši pot
Pod podplati blato
Nekaj centimetrov bliže nebu
Modro lajša dihanje oči
Ščegetajoč leze na obraz
Nasmeh od povsod in nikoder
Me trga na drobne koščke
Ki skušajo skriti napisano
Ne gre
Gatti pove
Da je njegova soproga jezik
Ki mu jo od povsod ubijajo
Njega že ne
PEČ
Oče je rekel
Da lutke sanjajo
O življenju v lesenih kosteh
Krvave oči imajo
Od ognja
Vdihnjenega v križ
NASLONJENA NA MOST
Visim nad lesenim princem
Ki steguje roko k ljubici
Škripajoča artikulacija
Ne moti gledalcev
Ljubezen v gibu prebuja
Golobe pozabljenega gradu
KOS LESA
Balerina
Bledo olivne barve
Zre v zaprta vrata
Stari pianino
Težko diha
Prah ga boža
Deske
Marionetnega mostu
Šepetajo :
»bo zima kmalu prišla«
reče najbolj strohnjena,
»kos lesa bo vrednejši kot kdajkoli«
NEMI PLESALEC
Ali slišiš tišino,
Ko čisto potiho rečeš: tišina
Ali začutiš tišino
Ko ti seže pod kožo
S hladnimi prsti
Da vztrepetaš
In so ti lica rdeča
Kot da goriš
Si
Svetilnik v megli
Ki od daleč seva
Zvezdica
V daljnogledu
Rizoma
