Nežni,
so dotiki tvojih rok,
ko sneg brusi oble griče.
Zavesa vzvalovi,
kot da bi skoznjo hotelo vdreti sonce,
lomeč si zobe,
ko hoče pregrizniti sleme kristalne gore.
Nežni,
so dotiki mojih rok,
ko ti zdrse preko hrbta.
Pretvarjajo se,
da gladijo gube na blagu,
izdajalski prsti pa šobijo svoje ustnice v poljub
in skozi svoje drobne nosnice
zajemajo omamen dih
tvojega telesa.
SNEG V POMLADI, Tlakovanje
S peto kujem tlak!
Z glavo kujem lase in
podkujem čebele.
S komolci tolažim mizo
in s krivino hrbta vlivam
upanje zdolgočasenemu naslonu
celulitičnega stola.
Z ustnicami poljubljam zrak
in konica nosu se ljubeče priklanja papirju,
ki vzdrhti od sreče,
ko se ga dotaknem z ušesom,
da bi mi lahko ljubkoval mečice.
Črke se razvežejo v
žuboreč tok šepetov,
modrina pljuskne
preko robov papirja
in oblizne možgane,
ki v grozi pokrijejo
svoje vijuge,
da jim hudournik ne zmede stopinj.
SNEG V POMLADI, Berlin - Alexanderplatz
Videl sem te že nekje,
strašno!
(Strašno, zakaj strašno Francek?)
Slišal sem tvoja stopala,
obuta v superge.
(Slišal, zakaj slišal?)
Tvoja meča sem tipal
in lizal tvoja zapeljiva kolena.
(Kolena, zakaj kolena?)
In pod popek sem zakopal svoj obraz,
da je pijano zdrsel k tvojim prsim.
V mehkih bokih sem
utapljal roke,
dokler se niso zadušile
in mrtvo obvisele
ob tvojih žarečih bedrih.
(Mrtve, zakaj mrtve Francek?)
SNEG V POMLADI, Urok noči
Urok noči,
spenjena ptica
medenih zvezd
in nevrednih ljubezenskih napojev,
zvarjenih iz žabje krvi,
netopirjevih oči
in dlak iz kozlovskega repa.
Poglej,
iz njenih ust sika žveplena sapa
in njena žival je že stara,
da komaj nosi njeno težo.
In ribe so zrasle,
akvarij je pretesen,
glave se dotikajo plavuti,
sirenine pesmi so odtekle
kot kri izza škrg.
(Le luske otrebim in ubijem leščavo.)
SNEG V POMLADI, Odsev
Če utihnem,
kdo bo govoril namesto mene?
Čigava ušesa bo božal glas,
ki bi moral biti moj.
Če zaprem oči,
kdo bo ljubkoval oči,
katerim je bil namenjen
moj pogled?
Če neham ljubiti,
kdo bo ljubil
mojo ljubezen?
SNEG V POMLADI, Sol
Poletna lepljivost mi mezi iz kože.
Okoli čela si zavežem ruto,
da ne bi kazal svoje stigme,
svojega poletnega obraza,
da privežem misli ob drevo.
Prižigam jim zadnjo cigareto
in pravim jim,
naj raje molče,
kakor pa da vame mečejo svoje
zadnje besede.
Ne verjamem jim!
Polne ste večnih,
obrabljenih modrosti!
Polne ste vsevednega ponosa
in zlivate se po moji koži v
majhne, smrdljive lužice.
