Pijan in krvav od ran,
in roke,
ki so te božale,
bohem moj,
te vračale v mene
in vase,
in usta,
v katera si prodiral,
ko si rabil več.
Toplo telo
v krogu fantazij,
in mesec se napolnjuje,
in polnim se s tabo,
duša moja,
moj svetel zakaj,
kot svila,
v nočeh,
ko si zaželim tvoje krike ob meni
Se zdi,
da sem te hotela,
bledeče telo,
ki je trpelo ob mavricah
in pesmih,
Se ti zdi,
da sem te hotela z vinom,
z naslado violin,
in ljubezni dehteče,
se zdi,
ob mizi,
pogrnjeni v divjini,
da me žene,
stran od tega uglajenega betona,
v pragozd,
v divjino med zveri,
kjer te hočem,
med tigri.
Se le zdi,
ko suhe oči rišejo tebe
in ko se orgije končajo,
te zradirajo.
V rdeče lune te vpenja
in z volkovi vpije,
predstavljaš me otrokom,
ki jih nočem.
Vzamem platno
in barve palete,
na tvoje obraze rišem deklico,
ki si jo hotel,
ki te še vedno pusti vroče glave.
Ne veš,
našla je limonino ljubezen,
a s Tabo hočem jagode.
Hlepi po njegovi vroči koži,
ne po tebi,
po kokteljih,osvežilnih, njegovih,
ob katerih je včasih,
kdaj javno,
kdaj skrivaj,
pasala doza trave.
Da ni dobro,
da je v moji roki,
rdeč magnum 75.
A jaz hočem še naprej grešiti,
jaz hočem še naprej ne znati,
koga,
Ko jo dviga k morju
in potem vzame sol s tvoje ustnice
na odprto ožganino,
zlito iz aorte.
Ko se prsti ne dotikajo več tal,
ko ne zaznajo listja več
in ko potres preplavi
vaze in slike
in vodna telesa,
in nebesa raznih dimenzij
ko zazibaš led v mrak
in dahneš mi svoj –
vem, da je bilo uzalud,
prišepneš še svoj standardni –
ljubavi moja,
in še –
daj, laži mi,
laži mi še,
med zavesami,
boli me kurac,
samo daj mi,
še zadnjič –
tvoj od sonca prežgani spomin,
zasadi v mene
nož boleče naslade
vlij me s sabo na pesek
zareži me,
z vetrom nasiti.
