Leta so odgrnila zaveso,
nad ledeno mlako dnevne sobe,
brez kresnic
in brez toplega odbleska sonca
v voščeni faksimili
fotografije.
Mogoče je od mahu,
od plazme stanu na očalih
in zavitosti v stekleno volno blagostanja
prišlo do pomote
in te naenkrat nisem videl več:
niti v keramičnem okvirju na omarici.
Ker to utrujeno meso,
ta zdolgočasen skelet na kavču,
v različnih metamorfozah molka
nad katerim sveti rdeč prometni znak:
»PREPOVEDANO ZAVIJANJE V U«,
ni to, kar sem poznal.
Izginila si nekje vmes.
Pravijo, da je prišla zver,
zver z žejo tisoč kraških vodnjakov
in te izpila.
In govori se,
da je nosila moje ime.
SKOK
Vse,
čisto vse je bil tisti skok!
Skok v Sonce –
tisoč metrov visok!
In zatem grmenje
in zatem prosti pad.
in potem zlom!
in strah!
in hlad!
Vse,
čisto vse
je bil tisti skok.
Vse je bil hip
izpred sedmih let nazaj.
In zdaj je spet
vse grom! in zlom!
in blisk vprašanj:
Zakaj? Za kaj?
In vsa,
vsa neodpustljiva žalost
lega name
in v njej teman sopran,
kot spomina težka,
črna pesem,
ki široka lije vame;
skozi sedem
živih ran.
VAL
V telesu biva zvok
neizrekljiv stržen
vtrt globoko v šum
besednih mizanscen;
nekakšna disonanca
med čermi jezika
popolna resonanca
notranjega krika
in z dlani se kot refleks
izpiše neizračunljiv total;
hip najvišje pesmi
nadzaznavni val.
LISTJE
Listje je
zahrbtno,
ker dela prevale,
se obrača in vrti,
da bi le
ne bilo predolgo
iste barve.
Listje
misli nase:
rumení,
rdečí,
črní,
odvisno od
Vetra.
Listje vara.
Odpada.
In se hinavsko
reži,
ker vsakič
dočaka
padalo.
In ti ostajaš
na mrazu.
Izdano in sámo
in veruješ
v Nebo.
In rasteš,
rasteš ponosno
Drevo.
VRTALNI STROJI
Spet mi rinete sveder v lobanjo – naravnost v lobanjo.
Vi in Vaša aluminijasta volja; Vi in Vaša stopnišča
do srebrnih oblakov. (Vsa ulica je že naseljena
z veščami, ki podivjano iščejo žerjavico
v bledečih obrisih uličnih svetilk!)
To vaše iskanje – je vrtanje vrtalnih strojev! Ne vidite,
da s cviljenjem svedrov v prvem, drugem, tretjem nadstropju
samo praskate nesrečo na škrlatne obraze otrok?!
da obešajo po vogalih mamina krila iz črnih vencev
za izginulimi očeti po labirintih mesta?
Odnehajte vam pravim. Nikdar jih ne boste našli!
Odnehajte z vrtenjem regratovih padalcev;
z obračanjem vodne kaplje nad nikogaršnjo zemljo.
Ne vidite, da se toplo meso vda?
Da konica konča v hrbtenjači in telo ohromi?
Ampak oni gredo naprej: z vrtalnimi stroji,
s pnevmatskimi kladivi iščejo luknje v lepenki zidú,
kot bi za sajastimi zidovi temé, ki jih uklepajo,
čakála nanje bela plazma
vsevednega, odgovarjajočega Sonca.
A ničesar ni. Ničesar razen lukenj v luknjah in brnenje!
Samo neznosen nemir, samo nerazsodno gibanje zlomljenih udov
in topotanje vreč mesa po ječah iz žada.
Odveč je vsako praskanje v betonske zidove s svečniki iz brona,
za žerjavico v prsih in prelivajočo magmo pordelih oči...
Jaz že dolgo nikamor več ne cepetam z nogami; ne premikam več omar po sobah
in ne privzdigujem več skrivnosti izpod arabskih preprog.
Samo ležim in poslušam z nepremičnostjo stojala za dežnike.
Ker s časom telo obmiruje kot mrlič po obdukciji –
gluho za sveder, ki ga vrti...
