Podoba je zlato-črno obrobljena v zlatem okvirju. Rob je širok dva centimetra. Je zlat in svetloba odseva v njem. Podoba stoji poševno, tako da jo lahko vidiš scela.
To je lepa podoba.
Izdelati jo je dal moj sin.
Znotraj okvirja je moj obraz.
To je obraz mirnega pogleda, iz katerega sije zgovoren sij. Kot bi nekaj pripovedoval, kar mora razvozlati vsakdo sam. V njem se skriva vsa preteklost in namenjena je sedanjosti. Nekateri ne bodo znali razvozlati niti preteklosti niti sedanjosti. Zanje je to skrivnost, površno me ošinejo in pogledajo stran.
Toda v tej moji podobi je vse moje življenje. Od rojstva do smrti.
Kakšno življenje sem preživel, govori ta obraz. Malokdo ga pozna v celoti. Niti moja deklica ne. Ne v celoti.
Usta na podobi imam le rahlo stisnjena, kot bi hotela govoriti. Imela bi kaj povedati. Kar je znano in kar se skriva v mojem življenju. Marsikaj se skriva, ker sem bil vedno bolj molčeč in nisem rad prodajal svoje usode. Ki mi ni bila posebno naklonjena.
Moje oči so rjave, skoraj mile, kot jih je lahko ljubila moje dekle in sta jih ljubila moja sinova in vnuki. Žal sem z njimi že dolgo videl prav malo, nosil sem v njih leče, potem je šlo. Rjavina oči je bila nekaj posebnega, mnoge ženske so se zazrle vanje. Črna zenica v njih je kot dva črna dragulja.
Na mojem obrazu so se zarezale rahle gube; fotograf je večje verjetno izbrisal. Ušesa so položena tesno ob glavi, ki je pokrita s sivimi lasmi. Čelo je visoko, kar je dokaz mojega uspeha pri delu.
To je podoba namenjena pogledom. Za njo se skriva moja življenjska pot, pot, ki je bila tudi nemalokrat usodna, vendar sem jo znal premagati.
Ko tako ocenjujem svojo podobo, se vračam v spomine. Na tiste čase, ko sem sproti dojemal usodo in se spoprijemal z njo.
TRPLJENJE
Zadnjih štirinajst dni je bilo zame muka brez primere. Nastanili so me v domu za starejše daleč v hribih, skupaj z mojo deklico. Hrbet me je neznansko bolel, nisem se mogel premakniti, krčil sem noge, toda nobeno zdravilo za ublažitev ni pomagalo. Moja deklica je sedela poleg mene in me božala in tolažila, vendar je bilo vse zaman. Bolečine so se stopnjevale.
Želel sem si konca, trgal sem s sebe oblačila in v mukah stokal kot nikoli v življenju. Ona je jokala in me nenehno božala, toda vse je bilo zaman. Bolečine niso zastale niti za hip. Dajali so mi piti čaje, dajali zdravila vseh vrst, brez haska. Strgal sem s prsta poročni prstan in ga ponudil mojemu dekletu. Nosil sem ga skoraj šest desetletij in zdaj me je popadel sram, da sem tako nebogljen kot dojenček, ki ga nisem več vreden.
Moja deklica, sedaj ostarela v osemdesetletnico, ga je vzela in si ga nataknila poleg svojega.
»Zdaj sva spet združena,« je rekla in zajokala. Jokala je prvikrat, odkar sva zbolela. Ihtela je, kot bi se pretrgal oblak.
»Ti moj ljubi,« je stokala, »o ko bi ti mogla odvzeti bolečine, ko bi le mogla!«
»Saj jih imaš tudi ti,« sem mukoma zamrmral.
»Še tvoje bi prenesla, samo, ljubi moj, da bi si za hip lahko oddahnil!« me je objemala in tedaj sem vedel, da me je imela vse svoje žive dni rada, četudi ni vselej kazala tega na zunaj.
»Ko bom umrl, boš ostala sama in na to mislim, vedno mislim na to in te obžalujem,« sem v svoji muki izjavil. »Mislim na to, da ne boš več imela mene, ki sem ti vselej stal ob strani, kadar si me potrebovala in ti nisem nikoli zameril, če si bila huda name, saj sem si zaslužil.«
»Zmerom sem se zanašala nate in te imela res rada,« je zaječala.
Tu v domu je bila terapija popolnoma drugačna kot prej v bolnišnici.
Pravo nasprotje. Tudi so me obračali in masirali po hrbtu, da me je bolelo še veliko bolj in sem stokal od neznosne bolečine. Noge so mi popolnoma odpovedale. Čutil sem jih kot dva stebra. Moja deklica mi jih je masirala, pa vse zaman.
»Saj boš spet shodil,« me je tolažila, čeprav je vedela, da je to jalova tolažba. Toda bila je vztrajna in moral sem jo odganjati, da bi ne počela več tega. Ni si dala dopovedati, kot je bila v življenju zmerom.
V Domu so končno opustili vsako zdravljenje, kot so to poimenovali. Tako sem samo ležal in se obračal v postelji in se obračal vedno znova, vedno znova.
Začel sem zavračati hrano. Hujšal sem kar vidno. Čez nekaj dni sem bil sama kost in koža. Moja dekle je ihtela v svoji postelji in mi skušala z obujanjem spominov lajšati bolečine. Ni se ji posrečilo in ihtela je še bolj.
Zdravnik, ki je nekoč prišel, je zmajal z glavo.
»Slaba prekrvavljenost možganov,« je ugotovil. Predpisal je neka zdravila in odšel.
Kot nobeno do sedaj, tudi to ni zaleglo.
Trpljenje se je nadaljevalo in stopnjevalo. Ko sem menil, da je doseglo vrhunec, se je ta pomaknil še više. Koliko ima človek moči, da zdrži?
»Samo smrt me more odrešiti,« sem rekel svoji deklici.
»Nikar mi ne govori take neumnosti,« je zaihtela. »Le kako naj živim brez tebe? Pa saj sam dobro veš, da šest desetletij ni kar tako in da ne morem živeti sama, brez tebe pa celo ne,« je ponavljala in se me oklepala.
»Morala boš,« sem trdno odgovoril.
To so bile moje zadnje besede.
POGREB
Bil je drugi avgust, ko sem umrl. Sin je oskrbel vse, kar je bilo treba. Ko je prišla zjutraj v najino sobo sestra, me je našla ležečega na hrbtu in s široko odprtimi usti, ki jih klub naporom zvečer nisem mogel zapreti. Potipala mi je žilo in se obrnila k moji deklici: »Končano je gospa. Preminil je.«
Prišel je zdravnik in ugotovil možgansko kap. Sestre so me povile v rjuho in pokrile. Ponoči sem se od muke slekel in tako je videla moje strpinčeno telo kot ubogo, uničeno bitje, sirota deklica.
Ihtela je v mojo ovratno ruto in si jo privijala k sebi. Ni mogla izpustiti nobene besede, le solze so ji lile iz oči. Bil sem presunjen, vendar zdaj je bilo mojega trpljenja konec.
Sin je prihitel in poklical mrliški avto, ki me je naložil kot klado in odpeljal v mesto na pogrebni zavod. Tam so me umili in določili datum pogreba. Peti avgust ob pol dveh. Sin je odločil, da ne bodo vabili nobenih tujih ljudi, samo domače. Tudi nobene godbe, nobenih govorov ali govornikov. »Bil je miren človek, ki ni maral hrupa; naj gre tako njegov pepel v zemljo,« je rekel.
Mojo deklico je snaha oblekla v črno in posadili so jo v voziček, ker ni imela moči za hojo, pa tudi sicer so ji odpovedale noge. Konec koncev je doživela osemdeset let, ko sem jih jaz štiri leta več.
Moja žara s pepelom je stala pri vzglavju nosila, ki ga je obdajalo cvetje. Bil je presunljiv trenutek. Vsem so se orosile oči. Med pogrebci je bil moj nečak iz Nove Gorice, skupaj s svojo ženo. Vsi drugi so bili domači. Cvetje je dajalo žari poseben lesk, lepo žareče cvetje. Po poti so hodili vsi molče, bil je tih pogreb. Ob grobu so vsi zajokali. Potem so odšli na sedmino, kot je navada.
BOLNIŠNICA
Bolnišnica je sicer nova in moderna, v sedem nadstropij, znotraj pa je zastarela kot stare bolnišnice. Pregledali so me in ugotovili, da nisem kje polomljen, le da me dajejo noge. Treba bo masaže in vaje z nogami vsako uro, če hočem še kdaj stati na njih. Pokazali so mi, kaj in kako moram počenjati, da se bo vsa reč uredila.
Žal ni bilo uspeha. Noge me niso držale, hrbet pa me je bolel kot obseden, pa tudi v glavi se mi je vrtelo. Skušal sem slediti navodilom, a vse zaman.
Sin me je obiskal vsak dan in me poskušal spraviti pokonci. Bil je veliko ljubeznivejši kot kdaj prej, ko naju je le poredkoma obiskoval, tedaj, kadar je potreboval denar za nov avto. Prišel je tudi mlajši sin za kratek čas, saj je doma že nekaj let v Ljubljani in je eden najbolj zaposlenih računalničarjev. Ima svojo agencijo in nenehno potuje. Sami seminarji, posveti, nove stranke in malo prostega časa na voljo, če hoče biti uspešen. Potuje tudi po tujini, bil je za počitnice na Daljnem vzhodu in je nasploh človek brez miru. Zame je imel le urico, da mi je ponovil, kar so mu rekli zdravniki in je poskušal kot njegov brat očeta, se pravi mene, postaviti na noge. Hotel sem mu ugoditi, da ne bi hodil semkaj zastonj, in sem se mukoma dvigoval in poskušal delati korake, pa so mi noge kar klecnile in potem je bil fant žalosten. Vem, da me je imel vedno najrajši in me je klical z ljubkovalnimi imeni, toda kaj, ko mu nisem mogel ustreči.
Kadar je mojo deklico starejši sin pripeljal v moje nadstropje, si je brisala solze in se pritoževala, da jo pitajo z zdravili, ji merijo pritisk in pošiljajo k njej fizioterapevtko, da je poskušala z njo hoditi po hodniku, vendar iz vsega tega ni bilo nič. Noge je niso ubogale, kot moje mene ne, a veliko manj.
»V dom za ostarele sodita,« je odločil primarij in sin je našel za naju tak dom, kamor so naju prepeljali.
PADEC
Zadnje čase se nisem počutil najbolje. Kadar sem šel v trgovino, sem se komaj premikal, kar je moja deklica opazila in me je počakala zunaj, da je nesla nakup ona domov.
Nekega dne me je zgrabila v trgovini omotica in trgovke so poklicale rešilca, ki me je peljal na postajo in tam so ugotovili, da mi ni nič, pač lahna omotica, pa me odpeljali nazaj v trgovino.
Moja deklica me je v grozi dočakala, potem pa rekla, da sem moram bolj paziti, kajti zdravje je prvo.
Potem me je doma masirala, kupila je masažni aparat in me prisilila, da sem se prepustil njenim rokam. Na čase je pomagalo, da so me noge spet bolj ubogale, glava pa še vedno ni bila v redu. Ko sem vstajal zjutraj s postelje se me je lotevala vrtoglavica in omotica je popustila šele, ko sem se malo sprehodil.
»Moral boš k zdravniku,« sem slišal vsak dan. Toda trmasto sem zavračal te predloge. Nekje v meni je klila bojazen, da bom zvedel kaj zavratnega, predvsem, da bi moral v bolnišnico. Tega sem se bal. Tega sem se zmerom bal in odklanjal sem misel, da bi me tam pretipavali, uganjali svoje čarovnije in na koncu ugotovili, kar bi bilo zame usodno. Usode sem se zelo bal, že zaradi svoje deklice, da bi ne ostala sama, brez mene. Saj ne more živeti!
Veliko sem premišljeval o tem, zato sem postajal vedno bolj odljuden.
Ona je to opazila in me je preplašeno spraševala, ali nisem morda zares bolan in bi bilo treba k zdravniku. Zavrača sem jo in jo miril, naj nikar ne skrbi, leta so tu in človek pač ne more biti vedno židane volje.
»Premišljam o minulosti,« sem se izgovarjal. »Marsikaj je, o čemer bi rad spoznal še to in ono.«
»Zanemari preteklost,« me je svarila. »Človek nehote zdrsne v otožnost, saj veš, da je bilo veliko hudega za naju in je zdaj za nama.«
Čas je mineval. Pričenjala se je pomlad, ki naj bi bila znanilka novih moči in veselejših pogledov na življenje. Počutil sem se malo bolje in postajal sem bolj priljuden. Za naju oba je bilo to veliko olajšanje, šla sva celo na sprehod, toda z nogami ni bilo čisto v redu. Medtem sem moral k zobozdravniku in tako sem imel dvakrat tedensko stik s tujim človekom, veselega značaja, ki mi je med delom pravil zgodbice iz svojega lovskega revirja. Spravil me je celo v smeh in boljše volje sem se vračal domov.
Bilo mi je, kot bi mi pomlad vračala stare moči. Le s hrbtom sem imel še zmerom težave. Molčal sem o njih in se krotil, kadar sem bil prisiljen dvigniti kak večji predmet in me je zaskelelo. Vendar je moja deklica opazila moje napore in me je potrpežljivo masirala, čeprav to ni nič kaj prida zaleglo.
Pa tudi njej se je poznalo, da jo moja težava včasih iztirja.
Postal sem zaprt vase, le včasih sem se razgovoril, ko sem se spominjal na stare čase, ko sem bil okreten in gibčen kot zajec. Imeli smo jih doma in občudoval sem jih, kako urno so se znali gibati.
Končno sem star že precej čez osemdeset, sem skušal biti stvaren. To so že leta, ko ne moreš biti več uren kot žival. Živi primerno svojim letom in si ne toži.
Nisem tožil, pač pa skušal živeti s svojo starostjo. Čas je mineval, oba z deklico sva bila bolj molčeča, vendar sonce je sijalo in tako sva se odločala za krajše sprehode. Bližalo se je poletje, zelenje je bujno raslo na našem dvorišču, bloku ob Vrbanski ulici oziroma cesti. Široke platane so dehtele in posipale cvetove po dvorišču in cesti. Postajalo je vroče in sklenila sva, da si dava pripeljati iz doma ostarelih kosilo, da sva bila razbremenjena trgovine.
Hrano je vozil mlad fant, zelo prijazen, vesel in ustrežljiv, rad je posedal kako smešnico, da sva se razvedrila.
Nekega večera, ko sva ugasnila televizor in se odločila za posteljo, sem sedel pri pisalni mizi in skušal urediti neke dokumente. Hipoma me je zgrabil strašen krč v hrbtu in zgrudil sem se vase, pa zavpil: »Pomagaj mi, raztrgalo me bo!«
»Kaj se je zgodilo?« je kriknila moja deklica in priskočila k meni, me objela okoli vratu, pri čemer sem se zgrudil nazaj v naslanjaču in padel z vso težo nanjo. Zastokala je in padla na tla, z menoj na sebi in tedaj se je stol zlomil in jo udaril čez hrbet, da je zaječala, jaz pa sem vpil:
»Pomagaj mi, pomagaj mi vendar!«
Ranjena po hrbtu se je skušala splaziti izpod mene, kar ji je uspelo le s težavo. Stokaje se je poskusila prebiti do kopalnice, kar se ji ni nikakor posrečilo. Plazila se je h kuhinji, da bi tam natočila vode. Zdelo se mi je, da mineva cela večnost, bolečina me je preklala in omedlel sem, ona pa se je plazila sem in tja pa k meni, nakar je omedlela tudi sama, potolčena po hrbtu in čisto črna, kot sem pozneje izvedel v bolnišnici.
Potem je potekalo tako, kot so mi povedali kasneje: Dečko, ki nama je nosil hrano, opoldne ni mogle v naše stanovanje. Zamajal je z glavo, misleč, da sva kam odšla in pozabila odjaviti kosilo. Naslednjega opoldneva se je prizor ponovil: na zvonjenje mu ni odprl nihče. Tedaj je posumil, da z nama ni vse v redu in je poklical domače. Prišla sta sin in vnuk, pa tudi policaji, vendar nobenemu ni uspelo odkleniti vrat, ker je bil ključ na notranji strani v ključavnici. Edina rešitev so bili gasilci, ki so vdrli v vrata in naju z deklico našli negibna na tleh, vsakega na svoji strani stanovanja. Ugotovili so, da sva še živa in so poklicali rešilnega, ki naju je odpeljal v bolnišnico.
Odlomki so iz romana PODOBA NA TELEVIZORJU, ki bo izšel pri Mariborski literarni družbi
