Vrlina je zlata
Človeška
Vedeti za pravo mero stvari
Brez izkušnje
Sarajevo 1974
MED SEBOJ
Med dvema rokama
dva nasmeha
in sto lepih besed
moram izbrati
Med dvema korakoma
dvema kletvama
in tisoč lažmi
moram izbrati
Med seboj enim
in seboj drugim
Moram izbrati
Čapljina, 20. maj 1974
NEKAJ ODVEČNIH BESED
Premočna je bila najina ljubezen Ljubezen
Premočna da bi se lahko pretvarjala
Da se niti črni zemlji ne razkrije
In enako prešibka je bila najina ljubezen
Prešibka za vražje Drobne predsodke
Za eno Samo željo Nedosegljivo.
Sarajevo 1975
POSVETILO NJENIM ŠEPETALCEM
Ko je mesec poln svetlobe sonca
in ko sem prazen polnega meseca
to ne mora biti kraj zgodbe o nama
o njenih vrlih nočnih šepetalcih
A ko je vino pitno ob sami misli
In ko je srce moje šibko od kljubovanja
O njenih vrlih nočnih šepetalcih
Mar se mora reči da je tu konec zgodbe
Čapljina 1976
SREČA NA STOTI NAČIN
Na naši poti polni skušnjav
samo molitev za nas ni dovolj
Niti solze same niso dovolj
da sence noči z obraza umijemo
In nič ni samo in zase nič
če hočemo ali ne ni dovolj
Le meni samemu je še na koncu sveta
dovolj ko pomislim na tebe
Sarajevo 1976
ZAPIS O NEKEM VEZNIKU
Če je beseda korak na sledi do sreče
le tedaj smo iz besed
Beseda je naša svetost
A če je trpljenje sestra naših besed
nam je to da smo iz besed
lahko v čast
Čapljina 1976
PESEM KOT VINO
Ne pojem, da bi smrti dvoril
Smrti nihče ni dodvoril
Pojoč se najlaže pretvarjam
da mi je lepo Da nič ne skrivam
A pesem kot pesem
tega ne zna
ne zna se kot jaz pretvarjati
Sarajevo 1977
ZLATO V BESEDAH
Ko so besede smiselne
je lahko ostati nem
toda Šepni mi senca
Ker Veš za vsak moj korak
Šepni mi kako priti do besede
v tem nesmislu molka
Čapljina 1988
POANTA NEKE DOLGE ZGODBE
Vseeno Boš videla
če nekoč greš čez svoje besede
ne pomeni da boš hodila po cvetju
Kako da vkopana za svojimi besedami
da je še nekdo po besedah
ne vidiš
Sarajevo 1978
Z DRUGIMI BESEDAMI
Rad imam kar nimam rad proti drugim
nimam rad kar imam rad proti sebi.
Čapljina 1981
DOBROTA JE NEKAJ DRUGEGA
Če bom kdajkoli razčistil
s seboj S tistim šibkejšim
vem da bo vse veliko bolj gotovo
in da mi bo osebno vse veliko laže
Čutim edino da bo moj boj
negotov
Da so moje slabosti
bojim se
najmočnejše
Čapljina 1984
PESEM, KI SEM JO
POSLUŠAL PRI PTICAH
Bosancem in Hercegovcem
Da smo od začetka enako prekleti
Nikomur da nismo niti dolžni niti krivi
Celo ljubezen da se nam nemilo maščuje
Da nam je vse po duši, da smo le živi
Da nam je vse po duši Ker brez duše nismo
Ker bi vsem če bi bili v sorodu bližnjem
V krožnici senc da vsaj enaki smo
Četudi tudi nismo v rodu z nikomer
Četudi v ljubezni ostali berači
Vsem da je prostrana bosanska ulica
Kje so le Da ne obžalujemo Stolpi in oblaki
Da sem vse to nekoč poslušal pri pticah
Čapljina, 1990
PO NEKI LATINSKI
Včasih smo podobni ribam ki klonejo
na koncu poti
Tonemo globlje in globlje
A potem podobno kot pice
Letimo vse do oblakov
Nad nami najbliže sonce
pred nami neviden greben
In tako krog za krogom
Vmes smo podobni mravljam
Včasih celo kačam
Zajcu in Velikemu zajcu
Miši in Slepi miši
O psu in konju
raje
v neki drugi pesmi
Pa vendar Ko se zravnamo
ko zravnani odgonetemo
da kar je vidno niti ni razlika
Šele tedaj se nam razkrije znanje
ta prebujena vest ki jeclja
da je razlika v nevidnem
da o tej razliki pišejo knjige
In to da pišejo v našo korist
A da življenje o tej razliki
pogosto priča
v škodo knjig
O volk viden v ogledalu
o čemur pričajo tudi nekatere knjige
Na srečo je tudi tista druga
spet latinska
in spet o nas
München 1994
PRED NAPADOM MRAVELJ
Nekoč z leti vemo da je od vsega
naš čas vendarle več vreden
samo da je za vse prepozno in egal
Modri kot nikoli a preveč sivi
Nekoč z leti sovražimo slovesa
in Bogu dneve krademo pred očmi
Mladosti naše so vse kakor zgodnje češnje
Kot vino ki se razliva in toči
Nekoč bom z leti pred napadom mravelj
Jalovo bésedo in pred odpuščanjem vsakršnim
Dočakal tudi jaz da se naspim vsaj
Hladnokrven Odporen in čisto drugačen
München 1994
PTICA OB NEČASU
Kaj bi žalosti svoji
na današnji nečas
ker vsakomur v oči
lahko pogledam
in ker smem
vnaprej podpisati
vsako svojo pesem
in vsako besedo do zadnje
Kaj bi žalosti svoji
na današnji nečas
Ali nečas kot ptica
München 1994
OTROKOM NA DUŠO
Roman brez besed in dva-trije akvareli
(spomini na mojo mladost že oddaljeno)
Ker Če me bodo kdajkoli kasneje srečali
Daj Bog da me ne srečajo v peklu
Za pesem da imajo na pretek časa
Da ostarijo in da se nikoli ne odljudijo
Meni da zasadijo rožo iz kamna
ali da mi preprosto s pozabo sodijo
Daj Bog da me ne srečajo v peklu
München 1994
ZA SVOJO DUŠO
Niti kratko niti predolgo
na tem svetu
Niti malo niti preveč
na mizi zadovoljstva
Svoboden kot ptica
visoko v letu
In zagledan slepo
v dvoje oči dragih
München 1994
V MISLIH DALEČ IN SAM
J. Malokosu
Na porti iz suhega svinca
(greha tvojega ne uvidevam Mesto)
na ulice tesne od plevela
na slamici ki tli nade sred pepela
Na pomlad južno Zadnje v nizu
(Leta traja ta zima huda)
na lik prijatelja nasmejanega Blizu
in da je smrt samo izmišljena zgodba
na Neretvu Na kraljico voda
pred kraljico ti je polna duša
kje je lepša na svetu svoboda
(kot da te še sedaj uho posluša)
Na vse na kar se je tiho Moško zjokal
Na očetovo hišo iz kamna ….
Na čas ki leti a kakor da je obstal
Na usodo kot na dežurnega krivca
Na usodo neizbežno Slepo
Na usodo ki je ne priznam
O kateri sanjam in jo slutim lepo
v mislih daleč in sam.
München, april 1995
OB KONCU NADE
prva pesem
Če bi ta čas hudi
Trpljenje in bol za vedno
Našla bi se čaša leka
za mojo nado
Ne upa se zaman
München 1996
OB KONCU NADE
druga pesem
Ko bi z isto roko
Hladno
Bil še dolgo voden
Padla bi opoldne zvezda
in naznanila
da sem rojen
