Mama je večkrat govorila o svoji mami, moji babici, ki je žal nisem nikoli videla, saj je umrla, ko je bilo mami komaj dvanajst let.
Mamina mama je znala pripovedovati pravljice, ki niso bile nikjer zapisane in je z njimi kratkočasila svoje in sosedove otroke, ko so ji ti pomagali pleti na njivi. Vedela je namreč, da redčenje korenjevega perja, kakor so korenjevemu zelenju v krajih, od koder je doma moja mama, pravili, ni posebno kratkočasen posel za majhne otroke.
Ker pa je bilo korenja, ki ga je bilo potrebno opleti, veliko in so ji drobne ročice vendarle bile v veliko pomoč, je mamina mama s pripovedovanjem pravljic otroke na njivi tako zamotila, da so, vključno z mojo mamo, pozabili na dolgočasno opravilo. Z velikimi očmi in ušesi so poslušali njeno pripoved ter zadrževali dih vselej, ko je mamina mama premolknila, da bi zajela sapo preden bi nadaljevala z zanimivo zgodbo.
Tudi je mamina mama znala pravljice tako pripovedovati, da jim je dodajala še svoje besede in jih s tem še bolj zapletala. Mama mi je nekoč, ko mi je zopet pripovedovala o teh rečeh, povedala eno izmed pravljic, ki jih je takrat, kot majhna deklica slišala na korenjevi njivi.
To je bila pravljica o lepi, a revni deklici, ki jo je rad videl mlad grof. Toda njuna ljubezen pri njegovem očetu ni naletela na blagoslov, zato je revno dekle z otrokom pod srcem zbežalo v gozd, kjer je v samoti in žalosti rodilo sinka. Dolgo se je mlada žena s sinkom skrivala v gozdu, nakar je ptiček zažvrgolel in razkril mlademu grofu, kje naj išče svojo ljubo. Tudi krivica, ki so ji jo naprtili ljudje hudobnega srca, je prišla tedaj na dan in na koncu se je za mladega grofa ter njegovo revno izvoljenko vse srečno končalo.
Tako nekako je tekla pripoved v tej pravljici, ki mi jo je po spominu povedala moja mama, a je jaz tedaj nisem zapisala, zato se je njena nit pretrgala in izgubila. Nisem pa pozabila maminih besed, da so mladi materi v tej pravljici solze »po koščeni steni navzgor tekle«. Ko sem namreč mamo vprašala, kako je mogoče, da bi solze navzgor tekle, mi je mama razložila, da je mlada mati v izgubljeni pravljici zvečer, ko je sama sedela pri mizi in si z dlanjo podpirala glavo, bridko jokala. Pri tem so ji grenke solze, ki so ji tekle po licih, zdrsnile na roko in ji po roki – po koščeni steni proti komolcu, torej navzgor tekle.
Sedaj, ko to pišem, vem, da so tudi moji mami zagotovo večkrat, ko je zvečer sama pri mizi sedela, solze po koščeni steni navzgor tekle.
In najbrž angeli tudi dandanes po večerih skozi line hiš veliko takšnih, od solza mokrih koščenih sten žalostnih mater s svojimi perutmi nežno sušijo.
VRTNICA
Ko je bil čas šmarnic in vrtnic, sem z mamo večkrat občudovala cvetoče rožne grmičke.
»Ta je lepa!« sem dejala mami in pokazala na rumeno vrtnico, ki je rasla ob plotu.
»Pri nas doma smo imeli rumeno vrtnico,« je rekla mama in nadaljevala, »bila je tako lepa, da so jo občudovali tudi sosedje in prosili mojo mamo za njene sadike!«
»Kje pa je sedaj ta vrtnica?« sem zvedavo vprašala mamo.
»Ni je več, izrodila se je!« je odvrnila mama.
Še velikokrat je mama ob kakšnem cvetočem vrtu, na katerem so bile tudi vrtnice, pripovedovala o rožnem grmu, ki je nekoč rasel pred njeno domačijo. Toda nobena od rumenih vrtnic, na katero sva z mamo naleteli, ni bila tako lepa, kakor tiste, ki so dehtele na rožnem grmu pred njeno rojstno hišo tedaj, ko je še sama bila otrok.
PRSTAN
Edini nakit, ki ga je moja mama nesla s seboj, ko je kot dvajsetletno dekle odhajala od doma, je bil poročni prstan njene mame.
Spravila ga je v rdečo, pločevinasto, valjčku podobno škatlico, v kateri je shranjen še dandanes.
Poročni prstan mamine mame je preprost zlat obroček, narejen iz temnega zlata, brez imena ali datuma na notranjem robu.
Toda moja mama je vedela, kdaj sta njena starša v domači farni cerkvi Svetega Ruperta stopila pred oltar, kjer sta se za vekomaj izročila Bogu in drug drugemu.
Mama si je tudi sicer zapomnila številne datume, zlasti tiste, kdaj se je kdo rodil in tudi tiste, kdaj je umrl kateri od njenih. Nekega dne mi jih je narekovala in tako sva napisali njen rodovnik.
Nekoč se je moja mama, še kot majhna deklica, igrala poleg svoje mame, ki je delala v ogradu* ter prstan snela z njene levice. Nekaj časa ga je vrtela med prsti, nato pa ji je prstan padel na mehka tla in ne ona ne njena mama ga nista mogli več najti.
Ne spominjam se, ali je moja mama dejala, da je bila zaradi tega tepena ali ne (mislim pa, da ni bila), vem le to, da mi je povedala, kako je njena mama čez leto dni svoj poročni prstan v taistem ógradu zopet našla.
Tudi sama sem pred leti, ko sem mami pomagala pleti travo na njenem vrtu, izgubila prstan, a ga še do današnjega dne nisem našla. Najbrž zato, ker je bil čisto navaden prstan in ne zlat obroček, kakor je bil izgubljeni in zopet najdeni edini nakit mamine mame.
* ógrad – vrt
MARIJIN KIPEC
Mamina mama si je nekega dne kupila kipec Matere Božje in ga postavila v bogkov kot.
Ker pa Marijin kipec še ni bil blagoslovljen, je mamina mama šla k župniku in ga poprosila, naj pride in kipec požegna.
Na domenjeno nedeljo je župnik res prišel in Marijin kipec v bogkovem kotu blagoslovil.
V zahvalo za čast, ki jo jim je župnik izkazal s svojim prihodom in blagoslovitvijo kipca na njihovem domu, je mamina mama za gosta pripravila slavnostni obed, ki je bil poleg krepke juhe sestavljen tudi iz ocvrtega mesa in finega, krhkega peciva.
Seveda so delček od teh dobrot dobili tudi otroci in mama je dejala, da je tedaj prvič v življenju jedla nekaj tako dobrega. In preteklo je veliko, veliko časa, da je zopet prišlo ocvrto meso in krhko pecivo na mizo.
Pa menda ni bilo tako dobro kot tisto, ki ga je tedaj pripravila mamina mama, ko je domači župnik pri njih doma blagoslovil Marijin kipec.
JAJČIKA
Dandanes je praznovanje rojstnega dne marsikje skoraj povsem izpodrinilo obhajanje godu, ko se spominjamo zavetnika, po katerem so nas naši starši in botri krstili.
Mama mi je pripovedovala, kako je bil god zanjo in za njena brata nekaj svetega, kajti kadar je kateri izmed njih imel god, so mu babica skuhali »jajčiko«. In ta jajčika je vsa pripadala samo temu, čigar god se je tisti dan obhajal.
Tako je moja mama na jožefovo smela sama pojesti svojo jajčiko, četudi sta bila njena brata, ki tega dne pač nista godovala, morda nekoliko ljubosumna, saj se je tudi njima zelo skominalo po tej dobroti. Vendar nista imela pravice tarnati, zakaj njun godovni dan pač še ni bil na vrsti.
Le kadar je kdo izmed otrok ležal bolan v postelji, so se babica usmilili in naredili izjemo ter skuhali jajčko malemu bolniku, da bi prej ozdravel.
Ostala jajca je mamina mama skrbno pobirala s kokošjih gnezd ter jih na glavi, v pleteni košari ure hoda daleč nosila naprodaj v mesto.
Velikokrat je še tešča in trudna pešačila iz mesta nazaj domov po bregu, proti Zavrhu, kjer je stala mamina rojstna hiša.
MALEGA MANJ ZEBE
V časih, ko je bila moja mama še majhna, so bile zime čisto drugačne kakor sedaj. Snega je večkrat zapadlo toliko, da ga niso mogli skidati, marveč so kar v sneg vkopali gaz, da so se lahko nekako premikali od hiše do hiše.
Nekega zimskega dne, ko so maminemu očetu pojemala drva, se je ta odločil, da si jih bo nažagal. Vzel je »fičafal« žago** in začel žagati, mami pa je rekel, naj pride na dvorišče ter mu pomaga pri tem hladnem opravilu.
Mama je bila takrat še majhna in je tožila, da jo zebe.
»Beži, beži,« ji je na to dejal njen oče in ji brž ukazal, »malega manj zebe, kar tisti les tam na kupu primi in mi ga podaj, da ga bova prežagala!«
Hočeš nočeš je torej mama morala še naprej pomagati očetu pri žaganju drv, čeprav je bil na dvorišču hud mraz in moji mami to zimsko žaganje ni nič kaj dišalo.
** »fičafal žaga« - loku podobna žaga za žaganje drv
