Skrita za škripajočimi vrati omare spominov
privablja naveličanost z vrtov poletnega deževja,
omamlja izsušena usta zaradi poneumljenih besed
o kurji slepoti in nesmislu krožišč
sredi razoranih njiv,
kliče po svetlobi ustoločenih svetnikov
pred kolesjem preteklosti naveličanih slikarjev,
ki rišejo zamolkle obraze, ne da bi začutili plazeč se jesenski mraz med prsti na rokah.
Vse je samo misel s peklensko močjo.
In mi – smo le opazovalci brez škrlatnih oblačil.
KDO BI VEDEL, ZAKAJ
Kdo bi vedel, zakaj
zidovi kamnitih hiš med temnimi ulicami sanj
čakajo na dotik plešočega vetra,
ki sence nemirne tišine pod uličnimi svetilkami spreminja v obraze zaprtih oči.
Prikrit nasmeh moškega izza vogala riše meglen korak po pesku resnice. Vstajajojo stražarji noči, njihovi usnjeni čevlji izžarevajo neminljivost svobode. Le tu in tam se rapsodija oblakov osvetli z nasmehom duše.
HITIŠ
Hitiš
in se stapljaš z množico čelad, ležečih na policah, razočaranih in zapuščenih.
Belo kamenje pod nogami drsi po hrbtenici krvavega jutra.
Tišina grozote prežema vsak trzljaj mišic.
Ubijajoč pogled preganja upanje, skrito med trstikami hrepenenja. Zver v človeku. Včeraj. Danes. Jutri. Vsak dan.
Hitiš, upajoč na izhod iz teme.
