1. oktober 2005 – VIII. letnik
Tvoja podoba je senca v copatih brez teže ki ne razume božje volje.
Dimije iz svile šuštijo
dekleta sramežljivo darujejo mi nasmeh
da ne pozabim svojega otroštva.
Žalost poljublja sreča da zaigra melodija upanja
globoko v srcu se prebuja Bog pozabljene vere
želja še veruje v srečen dan
Odkrivaš mir in opazuješ neskončno lepoto
odkrivaš misli ki se niso porodile nikoli
Govoriš o prijateljstvu in ne veš da postajama neznanca
Ta svet je le spomin izgrajen iz domišlije zato odhajaš z vetrom v magično palačo kot gospodar tišine
V zadnji zvezdi se rodiš iz človeka v angela večnosti.
Ime ki je pojedlo srce pozabljaš
v metulju sanj iščeš ljubezen
kot majhno veselje iz molitve v molitev
Usta poljubljajo telo
usta poljubljajo joške
usta poljubljajo v noči
na postelji tišina vzdihuje
V brisačo zavit Koran skriva mojo vero
cerkev je božja hiša sosedova moja ni
molitev je solza v očeh ko jočem v sebi
Sanje neumnosti so razbarvane kamnite stopnice kot spomin pozabe vedno enakih norčij
