Socializem je mrtev, naj živi socializem! Pa saj to vendar ni res in ne more biti res, ko pa še vendar ni dolgo, kar smo ga pokopali z vsem dolžnim veseljem in brez vsake dolžne pietete. Še sploh ne zdaj, v času turbofolka in turbokapitalizma, ko vendar vse uradne statistike kažejo, da nam v povprečju gre bolje in boljše. Statistiki pa lahko verjamete, dragi moji! Morda komu res bolj trda prede, kot bi bilo treba, drugemu gre slabše kot prej ali pa celo komu gre iz dneva v dan slabše, a tega nikakor ne gre posploševati. Statistični kazalci kažejo, da to ni res in tudi preprosto ne more biti res. In statistiki gre verjeti, kajti če za kakšno znanost lahko trdimo, da je revnim carica in bogatim dekla, za statistiko lahko.
Pustimo zdaj ta brezplodna govoričenja in se obrnimo k praktičnim vidikom življenja v novih pogojih. Morda bi lahko za začetek katero rekli o delu? S tem se marsikdaj pravo življenje začne in konča, iz njega izvirajo in k njemu se vračajo sanje sodobnega prodajalca svojih pridnih rok in nekoliko manj modrih glav. Z delom ni težav, res ne. Kdor hoče delati, lahko dela, kdor hoče dobiti delo, ga lahko dobi. Druga stvar je plačilo. S tem so res nekatere težave, kajti dela, za opravljanje katerega bi delavoljnež želel dobiti plačilo, je manj in manj. Še več težav je s poštenim plačilom, ki se je očitno preselilo v sanje, za te pa vsak saj malo razgledan človek ve, da so večne. S samim delom pa ni težav. V skrajnem primeru je na sončni upravi na razpolago vedno več delovnih mest in še razlik v plačah ni, saj je plačilo urejeno po enotni plačilni tarifi. Šestdeset minut ali 36oo sekund na uro, da se ljudje ne bi špetirali. Komur pa ni do tovrstne zaposlitve, se pa zlahka zaposli v prodaji, kajti kupna moč je ravno prava, da se da še vedno ugodno prodajati zijala.
Poskušajmo si ogledati še nekatere druge temeljne pravice, brez katerih sodobne družbe ni in je ne more biti. Prva je vsekakor volilna pravica. Voliti in biti izvoljen. Predvsem seveda voliti! Pravzaprav, če hočem biti konkreten in precizen: za ene voliti, za druge biti izvoljen. Tako, kot je prav in kot mora biti, kajti pravice je treba deliti enako kot obveznosti. Grozna napaka bi bila, če ne bi imeli tisti, ki so prikrajšani za obveznosti, po drugi strani več pravic. Kot imajo izvoljeni pravico do plačila in drugi pravico, da plačujejo. Pošteno! Ne pa, kot prej v izkoriščevalskem socializmu. Howgh, govoril sem
DOMAČI NASVETI
Neverjetno s čim vse imajo ljudje težave ali pa si jih delajo! Ravno zadnjič si je nekdo zaželel knjigo o tem, kako prebroditi praznične strese in predvsem strese ob obiskih. Ha, neumnost brez primere in še draga povrhu! Jaz vam lahko postrežem z nasveti zastonj in verjemite mi, da ne zaman.
Mislim, da sem jaz osebno gostitelj, ki z lahkoto prebrodi vse strese in se uspešno izogne celo vsem možnostim, da bi do stresov prišlo. Pri meni obiski vedno potekajo brez zapletov, brez težav in brez stresov. Seveda se pa vedno držim pametnih ugotovitev in spoznanj, do katerih sem prišel po temeljitih študijah in analizah vseh dolgoletnih obiskov. Začnem? Začnem.
Da obiski nemoteno in prijateljsko potekajo, se predvsem držim naslednjih trdnih in čvrstih vodil:
1. Vabiti je treba čimmanj ljudi in čimbolj poredko (še bolje je, ne vabiti nikogar).
2. Obiskovalcem je treba takoj po, na žalost še vedno nujnem, pozdravljanju in rokovanju povedati nekaj osnovnih resnic:
- gazda pri tej hiši sem jaz;
- ste dobrodošli, vendar boste cenjeni, šele ko boste šli;
- dalj kot pol ure ali izjemno ljube goste celo eno celo uro vas ne bom prenašal (možen zaplet: nekdo od gostov, ki spadajo skupaj, je bolj in nekdo manj dobrodošel – v takem primeru jim je najbolje jasno sporočiti, kako dolgo lahko kdo gostuje in kdaj bo komu bonus potekel ter je napočil čas, da se poda na čakanje bolj dobrodošlih pred vrata. Pozor: še posebej bodite pozorni na dejstvo, da so otroci moteč element in zato naj nikar ne bodo v stanovanju ali hiši več kot deset minut, nato pa se naj odstranijo v »čakalnico«, ki naj bo čimbolj oddaljena od obiskane lokacije).
3. Ženskam je treba obvezno čimprej povedati, da naj nikar ne računajo na kakšne posebne klepetalne seanse.
4. Najbolj pravilno in učinkovito je, če gostom postrežete na kakšni pomožni stari, vegasti in zanemarjeni majavi mizici kje na hodniku ali v predsobi. Nikar jih ne pozabite seznaniti, da naj pazijo, da ne bodo drobili ali polivali, kajti vi boste potem morali svinjarijo za njimi počititi. Če se le da, otrokom postrezite že kar pred vhodnimi vrati.
5. Na noben način ne pozabite gostov vzgajati s primeri vljudnosti, zato vztrajno in odločno insistirajte, da preden posežejo po kruhu ali celo keksu, vedno vljudno prosijo in se nato po vsakem grižljaju ali požirku primerno, lahko tudi večkrat, zahvalijo.
6. Za primeren ambient je izbor muzike izjemno pomemben, zato nikar ne pozabite osnovnih napotkov:
- gostom, ki ljubijo klasiko, je treba obvezno vrteti kaj zelo sodobnega, čeprav običajno zadoščata že rep in tehno;
- vsem, ki ob klasiki umirajo, pa je seveda treba omogočiti, da širijo diapazon svojega glasbenega poznavanja s klasičnimi skladbami v čimbolj klasični izvedbi. Zato se obvezno izogibajte priredb kakšnega Mantovanija ali Jamesa Lasta. Osebno še posebej priporočam Mozarta ali kakšen Bachov orgelski koncertni izbor. Vsekakor se je za vsak slučaj dobro izogibati Verdija, Čajkovskega ali Smetane, kajti pri njih nikoli ne veš, kdaj bi lahko komu sedli.
7. Starim nikar ne ponujajte stolov ali jim ne omogočite posedanja po svoji dragoceni sedežni garnituri. Če pa si tega izrecno zaželijo, jih pa poskušajte namestiti na kakšen stol za trening lovljenja ravnotežja.
8. Hrana? To je poglavje zase, zato moder, zanesljiv ter spoštovanja vreden gostitelj goste vedno rangira in jih temu ustrezno postreže s hrano in pijačo. In nikar pri vsaki jedi ne pozabite omeniti, kako je dandanašnji vse drago in koliko posamezna jed stane!
9. Morda še beseda o ljubiteljih žlahtne kapljice, ki tako zelo radi prihajajo na obiske zgolj zato, da se bi brezplačno nažrli. Lepo pošteno jim povejte, da strežete pijačo šele ob odhodu.
10. In še kadilci. Lepo po skrajšanem postopku jim dajte vedeti, da je kajenje škodljivo in da naj vam s svojimi tako nevarnimi razvadami ne ogrožajo dolgega, lepega in mirnega življenja.
To je le nekaj osnov, ki vam bodo zanesljivo omogočile, da boste stresne trenutke obiskov zlahka prebrodili. Nekatere podrobnosti in finese pa po svoji lastni presoji situacij in ljudi dodelajte sami!
SOVRAŽNIK DRŽAVE ŠTEVILA X
Tako je to in tako je s tem, da človek nehote in zlahka postane sovražnik države številka ena, številka dve, številka tri in tako naprej. Pravzaprav bi v državi, v kateri smo ljudje le še polnilci državnega proračuna in naključne številke, nad katerimi ima državni aparat pregled predvsem zaradi tega, da nas lahko kvalitetno in temeljito pomolze, oguli, odere, obere in izcuzi, lahko rekli, da smo vsi razen tistih, ki molzejo, gulijo, odirajo, obirajo in cuzijo (pa z vsem naštetim seveda ne mislim ne kmetov, ne drvarjev, ne mesarjev, ne hmeljarjev in ne dojenčkov), postali ena sama številka – znana neznanka X.
In tudi meni se dokaj, močno in absolutno slabo piše. Poleg tega, da mi trda prede, kar vsi po vrsti, pa naj bodo zeleni, rdeči, črni ali beli, zagnano skrbijo, da se mi konstantno črno piše.
Da sem sovražnik države in slovenstva, sem se najprej zavedel, ko je najbolj prešerni veseljak med našimi ministri na potovanju v tujino, predvidevam, da v deželo superdemokracije in absolutne svobode Ameriko, z neznansko vedoželjnostjo ugotovil, da imajo Američani že od časov dimnih signalov, s katerimi so se obveščali takratni indijanski domorodci, zelo negativen odnos do dima. Ko je po temeljitem razmisleku brez pomislekov ugotovil, da so Indijanci skoraj izumrli, mu je očitno postalo jasno, da se je to zgodilo zaradi škodljivih vplivov dima. Zato se je brzno odločil, da bo izumrtje Slovencev preprečil in tako smo dobili prvi Kebrov zakon, ki mu nekateri zmotno pravijo tudi protikadilski, namesto da ga bi preprosto imenovali Kebrov zakon za ohranitev Slovencev.
Kdor je rekel »a«, bo slej ko prej rekel tudi »b« in ker je minister Keber odločen možak, se je to zgodilo kaj kmalu. Če je prej udaril po plinih v obliki dima, se je za tem lotil tekočin brez oblik, kar je pričakovano in edino pravilno. Al-ko-hol je bil ta, ki je bil drugi na udaru. In je naredil veselje slovenskim vinogradnikom v vzhodnem delu države, ki se predvidoma ravno zaradi slabih vplivov tega splošnega strupa obnašajo tako nezrelo, da se še vedno ubadajo z vinogradi, vinsko trto in kletarjenjem, namesto da bi, kot to počnejo gospod minister, pijačo nabavljali (če je to že ravno nujno) na vinskem sejmu prestolnice naše enkratne mini državice z maksimalnimi ministri.
Ker minister takšnih in tolikšnih potencialov ne more in ne bo ostal na pol poti in ker je že obračunal s plini in tekočinami, je bilo kar pričakovati, da se bo lotil tudi trdnih snovi. In je rekel »c«, pravzaprav bolj »č«, pa je uredil in udejanil tudi skrb države za človeka. Če se že abeceda konča z »ž«, naj se njegova skrb za državo, Slovence in slovenstvo konča vsaj z »z«, si je mislil veliki mag in se lotil zdravil v zdravilstvu, ki jih lahko predpisujejo zdravniki.
Če se bi vsi slovenski kadilci in pivci, kot sem se jaz, odločili za prenehanje kajenja in pitja alkoholnih pijač, bi zelo uspešno ohranili narod Slovencev, bi pa zaradi zmanjšanja dohodkov od davščin na cigarete in alkohol, najbrž državo kmalu pripeljali v zelo slabo zdravstveno stanje. Pravzaprav pa to niti ne bi bilo tako zelo narobe, saj si je taisti minister zadal za sveto državniško in oblastniško nalogo, da bo v takšno stanje pripeljal vso povprečno in manj povprečno slovensko srenjo. In to mu prav imenitno uspeva. Z zdravili za državo pa tako ali tako ne bi bilo težav, saj revici že zdaj vsi, ki v političnem padarstvu kaj veljajo, predpisujejo najslabša možna zdravila.
Prav bojim se, da zgodba o tem, kakšen in kolikšen sovražnik države da sem, ne bo nikoli končana, dokler naju, mene in države seveda, smrt ne loči.
