Prazna okna hiš
buljijo v meglo.
Trudno, težko je nebo.
Čez streho vleče hladen piš.
Drobna golobica je prišla,
s kljunom je potrkala.
Dan se je ogrel,
svet je zacvetel.
Z MISLIMI NA GREGORČIČA
Ne zveni mi, ne zveni….
čeprav že kmalu zasneženi
bodo moji holmi.
Ne zveni mi, ne zveni…
na novo cvet poženi
v moji duši bolni.
Z upi me napolni
v prezgodnji tej jeseni…
Ne zveni mi, ne zveni…
IZJOKATI SE MORAŠ
Izjokati se moraš mnogokrat,
izjokati s solzami, s pesmijo, z besedo.
Izjokati posodo,
sprati stene biserne
za svetle sanje upov,
ki se z žarki bodo znova
tja prikradli
in znova vzklili v cvet,
se potegnili vse do vrha,
do obokov katedrale,
in zvodeneli
in v svinčenih v kapljah
spet drseli sem na dno,
kjer bo potrebno jih izprati,
kajti moral boš živeti.
MARŠ
Dolgi marš.
Skozi dolge noči.
Skozi puste dni.
Korak za korakom.
Ne hitro in ne počasi.
Skozi pusto dolino.
Korak za korakom.
Na koncu lijaka je konec poti.
ZADNJI SNEG
Ko bo zapadel sneg,
Ko stisnil mraz bo na vso moč,
Bom sedel v kot
In mirno čakal na polnoč.
Bo zunaj vse temno
Bo v meni tihi mir,
Tam na samotni lipi
Bo v noč zapel skovir.
ŠE NEKAJ LET
Še nekaj let
in šel bom budno spat
v deželo sna,
od kjer mi je pošiljal sanje
ded.
Od tam
ti tudi sam
jih bom poslal.
MONOLOG Z BOGOM
Gospod,
za tvoje milosti in za darove tvoje
se ti zahvaljujem,
četudi z njimi preizkušaš me s samoto.
Za vse darove neposlušnosti in trme,
se ti zahvaljujem,
za dar upornosti, ki zibelka je
ustvarjajočega nemira.
Posebej zahvaljujem se,
da znam ljubiti kakor sovražiti.
Da znam ljubiti svojo zemljo,
dodeljeno nam po govoru,
in genih, po besedah,
kar vse je sleherniku bistvo,
z ničemer zamenljivo.
Da zmorem ta prezir za njega,
ki svoje grude ne spoštuje,
zemlje te, ki je tvoj dar
in je svetinja domovine.
Zahvaljen, o, gospod.
UPOR
Ne!
Bolečina,
ne boš me zlomila.
Tako
kot bojevnik
s strelico
med rebri,
bom šel svojo pot!
BALADA O COLOMBINI,
KROTILCU LEVOV
IN ŽALOSTNEM KLOVNU
Ko je s trapeza
vsa žareča in sijoča poskočila,
ter z rokama še poljube
publiki trosila,
že moral klovn,
nanjo vedno čakajoč,
v areno odšvedrati,
z žalostnim pogledom
in širokim smehom,
(s srcem pa pri Colombini,
ki za odrom
je krotilcu levov
na rokah slonela).
BALADA O MINULEM ČASU
Svetilka
čez pot, osamela
sredi samotne vasi,
nikomur ne sveti.
Prejšnje noči
svetila dekletom in fantom
in otroci pod njo
so gledališče se šli.
