»Srečala sem Maričkino Marjano,« sem rekla babici. »Bila je skoraj bosa in oblečena v umazane obleke.«
»V tem mrazu? Tako je, če imajo otroci slabo mater. Po eni strani je kar dobro, da je starejša fanta dala služit,« je rekla babica.
Marjana je stanovala na hribu. Skupaj z mlajšo sestro sta živeli z mamo. Starša sta se ločila pred nekaj leti, kar je bil prvi primer za katerega smo slišali. Marička je trdila, da je bivši mož Janči nasilnik in pijanec. Moral je od hiše. Toda bil je tako odvisen od nje, da nikoli ni odšel iz vasi. Postal je prvi brezdomec. Poleti je pomagal pri kmetih in spal na podstrešjih. Pozimi ni imel kam. Hodil je od hiše do hiše, spal pa je ponavadi na našem hlevu v senu. Mami se je smilil, oče pa je vedno godrnjal, da ga bo nagnal.
Karkoli je Janči govoril, vedno se je končalo pri Marički in otrocih. Ti so se ga izogibali, saj jim je mati prepovedala stik z njim. Takoj ko se je približal hiši, je poklicala policijo. Zvečer je Janči ponavadi posedal pri moji babici. Dokler je imel denar si je kupil kozarec jabolčnika ali žganja. Ko denarja ni imel, pa mu je babica vseeno dala jabolčnik, pa še tisto, kar ji je ostalo od večerje.
»Siromak je,« je vedno rekla, ko je odšel.
Marička ga je tožila za preživnino, vendar je ni imel kje vzeti, zato so ga enkrat celo zaprli. Po dveh mesecih zapora v Mariboru, se je spet vrnil. Povedal je babici, da je v zaporu celo nekaj zaslužil in da bi to rad dal otrokom, pa se mu izogibajo.
»Že vem,« je rekla babica.
»Marija pravi, da Marijana hodi v šolo skoraj bosa, pa zima je. Škornje ji boste kupili.«
»Kako, če ne govori z mano?«
»Bom že uredila, vi boste dali le denar.«
Zvečer je odšel in babica je rekla:
»Jutri pripelji Marjano sem. Mami naj reče, da si ji pomagala pri nalogi.«
Tako sem storila. Babica je Marjani dala kos pogače in iz izbe prinesla raztrgano kartonasto škatlo.
»Sezuj se in stopi gor,« je rekla Marjani.
Marjana je sezula raztrgane čevlje. Nogi sta bili polni ozeblin.
»Ubogi otrok.«
Narisala je nogo na karton in dala Marjani dve cunji, da si je zavila ozeble noge.
»Pojutrišnjem spet pridi.«
Ko je odšla, mi je babica rekla:
»Jutri greva v Mursko, mislim kupiti blago za vaju z Ano. Bliža se Velika noč, pa še sešiti bo treba. Z mano pojdeš!«
»Kaj pa šola?«
»Bo že mama napisala opravičilo.«
Naslednji dan sva se z avtobusom odpeljali v mesto. Nisem vedela, da je babica medtem že dobila denar od Jančija. Najprej sva se ustavili v trgovini s čevlji. Zagledala sem tople škornje z rjavim krznom. Pokazala sem jih babici.
»Predragi so,« je rekla babica.
»So pa topli,« sem vztrajala.
»Kaj pa če kupiva cenejše blago za obleko?«
Babica je brez besed vzela iz cekarja karton in potem kupila veliko večje škornje kot je bilo narisano stopalo.
»Ali niso to škornji za Marjano?«
»So, verjetno edini, ki jih bo otrok imel do konca šole.«
»Preveliki bodo,« sem vztrajala.
»Jaz že vem, noga bo še zrasla.«
V drugi trgovini sva kupili še rožasto blago za mene in sestro.
»Greva še na toplo govejo juho,« je rekla babica babica.
V gostilni »Pri Zvezdi« so nama postregli z vročo juho.
»Počasi jej, da nama na bo potrebno stati na mrazu,« me je opozorila babica.
Dogovorili sva se, da jutri po šoli pridem z Marjano naravnost k babici.
Ko sva naslednji dan prišli, je bil Janči že tam. Marjana je kot okamenela obstala pri vratih. Stopil ji je nasproti s škatlo.
»Obuj jih!«
»Bojim se, mama jih bo vrgla stran.«
»Kar obuj si otrok, bom že uredila,« je rekla babica.
»Marjana se je obula, oči so ji žarele.
»Ko bom kaj zaslužil, ti bom še kaj kupil,« je rekel Janči.
»Tudi Micka nima čevljev,« je tiho rekla Marjana.
»Bom poskusil do naslednje zime.«
Babica je prinesla zapognjen list papirja in ga dala Marjani.
»To daj mami!«
Marjana je prisedla k očetu. Pogovarjala sta se. Potem je vstala in ponosno odkorakala z novimi čevlji.
»Kakšen list si ji dala?« sem vprašala, ko sva ostali sami.
»Pismo ravnatelja.«
»Kje si pa videla ravnatelja?«
»Nikjer, tvoja mama je napisala pismo.«
Popoldne, ko sem pisala nalogo, sem skozi okno zagledala, da k nam prihaja Marička. Ustrašila sem se, da je kaj narobe, zaradi čevljev.
Pozdravila je in mami pomolila pismo:
»Mi preberete, ravnatelj mi je pisal.«
Mama je brala z resnim glasom.
Spoštovana gospa Donoša,
Sporočam Vam, da zelo slabo skrbite za svoje otroke. Ne da so umazani, Marjana je celo na pol bosa. Šola ji je kupila škornje. Če se ne boste popravili, boste otroke izgubili. Upam, da opozorilo vzamete resno in bolje poskrbite za svoje otroke.
Ravnatelj
Kišvalvi Geza
»Če pa nimam denarja,« je jecljala.
»Če bi Jančiju pustili videvati otroke, bi tudi on včasih kaj kupil. Jaz bi to opozorilo vzela resno,« je rekla mama.
»No ja, lahko mu rečete, da jim lahko kaj kupi, če ima kdaj kaj denarja. Samo domov naj ne hodi.«
Marjano sem večkrat srečavala. Vedno me je hvaležno pogledala. Pri babici sta se včasih sešla z očetom in tudi mlajšo sestro je pripeljala. Če Janči ni imel nič, jim je kaj dala babica. Opazila sem tudi, da njihova oblačila niso več tako umazana.
»Veš kako bi se morala glasiti druga božja zapoved?« sem nekega večera rekla babici. »Ne laži, razen za dober namen.«
