Zamišljeno se v rožnato nebo ozrem.
Ljudje se v sanjah še mudijo.
Utrujena vsa po noči brez sna
na balkonu strta stojim.
Mesto še spi.
Nikjer nikogar ni.
Le zbujene ptice se nemirno spreletavajo.
Nenadoma me čudna želja zajame,
da bi se tudi jaz v ptico spremenila,
se z rožnatimi oblački za vedno združila
in z njimi jadrala naprej,
visoko, le naprej, neznano kam,
se za vselej izgubila
in se kot ženska na zemljo
nikoli več vrnila.
MINEVANJE
Ljubezen me je dolgo spremljala na vseh poteh.
Svet je bil poln nežnih šepetov.
Ob pticah je tedaj še veter pel in božal.
Cvetoči maj je opojno dehtel.
Rada sem imela življenje vsakega trenutka.
Bila je slast,
ko še jaz zacvetela v njegovih sem očeh
vsa mlad in sanjava.
Že zdavnaj odcvetel je čas mojih hrepenenj in sanj.
Jesen je neizprosna. Naravi in človeku
sadove žlahtne in človeku sanje pobere.
Pusti goloto le,
sivino in praznino.
Včasih še luč spomina zagoreti
več ne morem.
