Dan ali dva so mi tudi Moosbergerjevi kravjaki dišali po novem, tako navdušena sem bila. Tako se je hiša imenovala. Stala je sredi vasi, za katero so se širila polja na blage vzpetine, koder so v prograh rasli košati listavci. Toliko časa sem imela, da sem šla na bližnji holm, ki je bil na drugi strani poraščen z gozdom, po vrhu pa je peljala pot in se izgubljala za ovinkom v gozdu. Na vrhu, na najlepšem mestu, je stala klop, narejena iz dveh v tla zabitih kolov in deske, ki jo je dež izpral do sive barve.
Pogled na vas in na pokrajino za njo je bil tak, da sem lahko le uganjevala, kaj vse je tam – za vasjo je bil visok stolp, najbrž silos za žito, potem redek gozdiček in nekje v daljavi za njim mesto s hribom, na katerem je stal grad. Prvič sem v daljavi videla tudi modro gmoto Pohorja in ob pogledu nanjo me je stisnilo pri srcu.
Kaj počnejo v šoli? Že tretji dan sem imela počitnice in naenkrat se mi je zazdelo, da to ni prav. Zamudila bom matematiko, pa fiziko, pa slovenščino. Naenkrat sem se ovedela, da me najbrž kje drugje čaka nova šola in jaz... Kakšna bo ta šola? Kaj če bo takšna, kot je bila prejšnja, v katero najbrž ne bom šla nikoli več?
Takrat je po cesti prišel čisto počasi očka.
»Tamle se vidi Pohorje,« sem rekla in zamahnila z roko, kakor da mi to ni mar.
Očka se je ustavil, se ozrl v smer, kamor sem mu pokazala in dolgo opazoval daljavo. Videl se je vzpenjajoči se vrh proti Arehu in zadaj Rogla, potem pa kot konjski hrbet upognjen greben proti Ribniški koči. Vse te poti sva prehodila. Midva sama. Pohorje je bilo samo najino, očkovo in moje. Kdaj pa kdaj se mi je zdelo čudno, da z nama niso drugi, potem pa sem bila vesela, da je bil očka samo moj. A z mano ni ravnal kot z otrokom, nasprotno, morala sem poslušati stvari, ki so bile zame prevelike in jih nisem razumela. Govoril mi je takele reči.
»Alja, tole s tovarno ne pelje nikamor. Oni mislijo, da lahko konkurirajo Mannu ali Mercedesu, pa jim ne sežejo do kolen. Za Mercedesom stoji kapital. Oni vejo, kako se izkoristi znanje. Cel kup naših ljudi je šlo tja, najboljših. Strojnikov, delavcev. Pri nas odloča šef, če je ideja dobra. Razumeš? Ne sme biti boljša, kot je njegova. Kapitalistu pa je vseeno, kdo ima idejo, samo da je dobra. Saj ne rečem, da ne delamo dobrih tovornjakov, ampak ali si videla, kakšne so kabine pri njih? Šofer je tudi človek, šofer ni vojak, ki mora voziti mašino. Šofer hoče imeti udobno kabino, ne tisto, kar delamo mi. Naši delajo vse samo po vojaško, namesto da bi mislili civilno. Če pa jim to rečeš, nastane cel halo, na partiji te obravnavajo…«
Kapitalist je bil zame nekaj fantastičnega. Pokvarjen, ampak bogat. Nisem razumela, zakaj svojega denarja ne obrne v kaj dobrega, ko pa to ni tako težko. Greš po ulici in srečaš slabo oblečenega človeka. Kupiš mu plašč, pa se ti še pozna ne. Ne nam, mi smo bili ubogi kot cerkvena miš. Če bi bila kapitalist, bi se prvo lotila naše družine in jo postavila na noge. Imela bi avto, televizor, hladilnik, pralni stroj… Vse tisto, o čemer mi je pripovedovala teta Uschi. Tam ima navaden kmet hladilnik in avto.
Kmet je bila zame velika žalitev. Kmet je bil sošolec Robert, ki je govoril o ženskah zelo odkrito. Govoril nam je:
»Ženske imajo vsak mesec menstruacijo. Takrat morajo nositi pinte!«
Pinte! Groza me je bilo, da bi morala nositi s seboj tako grozno stvar, kot je pinta.
Ampak Moosbergerjevi so bili tudi kmetje. Dedek ni bil videti nič kmečki. Bolj je bil podoben lovcu, lovci pa so bili gospodje. Gospodje niso bili tovariši. Nekoč me je očka vzel s sabo na letalski miting. Tam je bil tudi nekdo iz njegovega sorodstva, nekakšen visok funkcionar. Bil je oblečen po lovsko in imel je takšne bele, čisto ženske roke. Edino, kar mi ni bilo pri njem všeč, je bilo to, da si je vedno nekaj popravljal med nogami. Rekla bi, da ga je lovska obleka žulila. Med nogami mu je bila premala in si je tisto reč v hlačah neprestano popravljal na eno ali na drugo stran. Zato se mi ni zdel tako velik gospod.
Gospod Moosberger tega ni počel. Bil je tako veličasten, da sem se ga bala. Bala sem se ga tudi zato, ker je tako ostro govoril z mojo mamo, včasih ji je rekel celo »frau Jontes«. Ali bi jaz tako govorila s svojim otrokom? Ne bi. »Frau Jontes« je rekel s tonom, ki je govoril o tem, da o očku ne misli prav dobro. In sem si mislila, da bodo iz tega še težave.
»Bi se vrnila v Maribor?« me je zdaj iznenada vprašal očka.
Ne, sem rekla v sebi. Nikoli. Ne grem nazaj!
Oča pa sem vprašala:
»Bi ti šel nazaj?«
Sedel je zraven mene in gledal v daljavo. Slutila sem, da je nekaj hudo narobe. Sedela sva tam kar dolgo, očka pa ni in ni hotel spregovoriti.
»Si kdaj pomislila, da bi mamo pustila tukaj in šla naprej sama?« je končno rekel.
Da bi frau Jontes pustila tukaj? sem pomislila. Pri dedku. A kam bi šla midva? V Baden, ne sicer v taborišče, ampak vseeno, ne da bi tam bila naša mama.
Doslej vam nisem veliko povedala o svoji mami. Vedno sem mislila, da najbrž vse mame tako jokajo, ko so same doma. Očka je imel mamo res rad, neprestano se je trudil, da bi ji ustregel, ona pa je potem vedno jokala, ko ji je kaj prinesel – obleko, nakit, kakšno drugo darilo. Le kadar smo šli kam na nedeljski izlet in smo sedeli kje na gostilniškem vrtu, je bila to čisto druga mama. Njen ozki in bledi obraz je bil spokojen, ko je vešče vihtela s priborom in to zahtevala tudi od nas.
»Vidiš, to ima po meni!« je dejala, ko me je gledala, kako hitro sem se naučila jesti z vilicami in nožem. »Mi, Moosbergerjevi…«
Ni rekla do konca. Moosbergerjevi so stali med njo in mojim očkom kot nenehno prisoten očitek.
»Prekleta vojna,« je govorila moja mati. »Če je ne bi bilo, bi oče lahko ostal v Račah. In meni ne bi bilo treba delati med tistimi norimi babami.«
