Zaspati je bilo najteže. Takrat sem vedela, da nisem doma. Rjuhe so bile tuje, pernica je bila tuja, strop je bil tuj. Na njem ni bilo črt, v katerih sem prepoznavala obraze, ptice, živali, pokrajine. Uspavala sem se tako, da sem sanjarila. O mnogočem, recimo o tem, kako zmagujem v Nürenbergu ali v Indianapolisu. Vozila sem v ovinke tako noro kot nihče drug in zmagovala sem za centimetre. Vsi so bili proti meni, spletkarili so proti meni, poskušali so me ustaviti. Prav nemogoče včasih. Nekoč sem videla, kako mi je nekdo na veliko desko napisal: Ustavi, poklicati moraš mamo! Bedasto. To me je spet zbudilo. Zdaj sem razmišljala, da ti na dirki nihče ne more napisati »Pokliči mamo!« Vse skupaj je bilo trapasto.
Dirka po stropu tukaj ni bila več nobena zanimiva stvar. Strop je bil snežno bel in skozi goste zavese svetloba od zunaj ni prihajala. Pri nas doma je…
Kar samo mi je prišlo na usta, da sem glasno rekla:
»Zdaj si lahko svojo domovino vtakneš v rit!«
Mislila sem na Sašo in staro za slovenščino. Onidve sta bili krivi, da se mi je pokvarila igra z dirkalnikom.
Odprla so se vrata in noter je stopil oče:
»Si rekla nekaj meni?«
»Ne, s sabo se pogovarjam!« sem mu odgovorila. Njemu sem to lahko rekla. Temu sem pravila hišno gledališče. Igrala sem vse glasove in vse vloge. To je bila moja vaja. Spraševala sem se šolsko snov in se zraven spakovala kot učiteljice. Oče se mi je smejal, ker sem znala prav dobro oponašati večino učiteljev. Le rekel mi je:
»Glej, da te ne slišijo drugi! Mislili bojo, da se ti je zmešalo!«
Zdaj je prišel k meni z zaskrbljenim izrazom v očeh in me vprašal:
»Je vse v redu, Alja?«
Malo sem pomolčala, kajti nisem bila prepričana, da je vse v redu. Postelja je bila tako mehka, da me je tiščalo pri srcu. Nisem si hotela priznati, da se mi toži za mariborsko sobo, kjer so ponoči mimo po cesti ropotali tovornjaki in vlaki. Mariborska soba ni bila nič v primerjavi s to tukaj. Vsa svoboda je v tvoji glavi, mi je kovalo neprestano v možganih. Ne potrebuješ krame, da bi lahko bila kjerkoli na svetu. Ne potrebuješ mežikajoče punčke, ker si lahko izmisliš kakršno koli.
»Ja, vse je v redu, oči. Navaditi se moram na tole.«
Oče je sedel na posteljo in me nekaj časa gledal.
»Nekaj časa boš že morala pogrešati šolo. Potem bo tudi to urejeno!«
To je bilo zame novo. Torej ve, kaj se bo dogajalo vnaprej.
»Bil sem na policijski upravi in rekli so, da bomo morali v zbirno taborišče. Počakati moramo na dokumente in dovoljenje, da ostanemo tukaj. Šla boš tudi v šolo.«
Predstava, da sem v taborišču, me je poživila. Saj veste, bodeče žice, puške, straže, noter pa ljudje. Jaz osebno si bom skopala tunel ven, tako kot sem brala v Teleskopu. Šla bom lovit ribe v Donavo, če bo Donava blizu, če ne pa v kakšen ribnik. Spala bom na pogradih in se zjutraj umivala z mrzlo vodo.
Oče je menda uganil moje misli in je rekel:
»Gremo v Baden. Dobili bomo neko stanovanje in tam bomo čakali, dokler nam ne dajo dokumentov.«
S taboriščem torej ni bilo nič. Ne bi imela nič proti taborišču, kajti potem bi lahko pripovedovala, kako sem neznansko trpela, ker nisem mogla hoditi ribarit v Donavo, kar sem si nadvse želela.
»Vse bo še v redu. Naspi se! Nekaj lepih dni tukaj ti nihče ne more vzeti.«
Tiho je odšel ven in jaz sem vedela, da je tudi njemu hudo. Vse to mi je rekel, da bi tudi sam verjel, kako bo vse v redu.
Potem je prišel spanec in tik pred spancem sem pomislila, da bi pravzaprav lahko pobegnila z očetom v Avstralijo.
