1.oktober 2025XXIX
Dekle, le zate nov ta venec sije, navdih mu dala muza je s Parnàsa da stihov mojih pesem zlatolasa zdaj trosi cvetke nove elegije.
Ni videlo oko, kar srce bije na celem svetu lepšega mu stasa; mi vzeta je razsodnost gologlasa, ki dana je bila od očetije.
Prisluhni mu, dekle, kako ječeče srce mi bolno za teboj gineva, ki si vklenila ga v svoje ječe.
Ah hitro, hitro nama čas mineva a védi, ločim z vencem te iz gneče – utiral ti bom z njim poti odmeva.
Utiral ti bom z njim poti odmeva, da tvoje bo ime povsod slovelo, kjerkoli se bo pesmi moje pelo ljudem lepote tvojega odseva.
Kovat’ te v zvezde mi srcé veleva; morda zjasni se tvoje lice velo prodre do srca ti veliko delo, milina stihov mojega napeva.
Morda odpadla bodo vsa bremena, k veselju nekega boš segla dneva, loveč njegova blažena semena.
Takrat zravnala se boš, draga déva in šla po potkah svojega namena navkreber, kod srcé skrivaj zahteva.
Navkreber, kod srcé skrivaj zahteva se vzpela boš nekoč ‘z globin Gerjona iz krajev muk in večnega zatona, kjer bolna duša ti sedaj sameva.
Vso bledo, majhno te v svoj plašč odeva trpljenja grenkega mračnjaška cona, bila le- ta poslana je od trona Fortune k pesmim mojega sospeva.
Pomagal rad bi céliti ti rane z napevi svoje srčne melodije strupene za trpljenja lačne vrane.
Pregnala družno mračne bi vizije in zgodbo, ob kateri razrahljane jokale bodo zvezdne galaksije.
Jokale bodo zvezdne galaksije nad tabo, ki storjena ti prisila bila je od domačega azila glavarja tvoje rodne domačije.
Krivica trpka, ki do néba klije bridkost je nežni duši zapustila razuma mlado srčnost razlastila, da strta se sedaj po prsih bije.
Prihodnost negotova se odpira v nič razblinjajo se iluzije, počasi duša si svoj prav utira.
Vsej strti ti srcé trpeče vpije ob dejstvu, da iz tvojega izvira, iz krajev daljnih se ta pesem vije.
Iz krajev daljnih se ta pesem vije mrakoba je srca in mojih vzdihov ves ranjen zanjo ískal sem navdihov odet v senco svoje letargije.
‘Z oblakov trumoma deževje lije gasiti moč mu ni požar prepihov saj célile ne bodo ran in stihov orkanov divjih srčne razprtije.
Razum zaman iz modrih knjig prebira zaman prav vso posvetno je mazilo, ko zaigrala mi je tvoja lira.
Kar ránilo me ni, me bo ubilo ljubezen le plamti in ne zamira, iz srca zanjo sem podal netilo.
Iz srca zanjo sem podal netilo oči ovila je v luči bleščavo jim dala gledat upanje sanjavo, lepote tvoje čudežno darilo.
Ti meni hkrati strup si in zdravilo stezìca, pot, ki vodi me v naravo užiti nje čarobnost in blodnjavo v prividih tebe, ki si mi mamilo.
Vsa misel se je tebe oklenila semenje prašno je na novo vzklilo, podoba starih ran se izgubila.
Za vedno ti bo klasje hvalo vilo zahvale pesem níkdar pozabila za ogenj, ki mu plati je nemilo.
Za ogenj, ki mu plati je nemilo oznáčila ga modra je orlica, saj moč mu ni uzreti tvoj’ga lica, obličje tvoje v molk se je zavilo.
Le čému čakaš, da se bo zgodilo, ko nate v gozdu že preži lisica in vmes še vedno dolga bo daljica, da trnje naju bo za vek ločilo?
Sta muzi dve bili le v tem življenju le dvakrat zabučale so žirije, srcè se dvakrat vdalo koprnenju.
Spoznal sem - pesem solze ne izmije in jokal bom v mukah, hrepenenju v verigah venca večne utopije.
V verigah venca večne utopije se čúdim zdaj ogljenemu lasišču. Z obrazom belim druži se v stičišču, ob ustnah rožnatih dehtečih sije.
Peha se mi razumnost v anarhije, oči črnina je z menoj v očišču, prav vsako noč popelje me h križišču pomladnih dnevov skupne nostalgije.
Lepota tvoja lipe je cveteče, milina slepcev le očem zakrita, ki niso bile deležne tvoje sreče.
Začetek je s teboj noči in svita, kjer sred’ življenja barke opoteče enotna mi srcé in duh kipita.
Enotna mi srcé in duh kipita, ljubezni sta odmev in moje nade sprehajati s teboj se prek livade, kjer kopa se v tolmunu Afrodita.
Življenje takšno blo bi dolce vita, težave bi uklónile se rade, rešile stiske se kar iz navade, bila bi čaša vedno neizpita
radòsti, sreče in pa harmonije, v kateri bi se ptičke veselile, pojoč v pomladi svoje melodije.
Še dalje bi se zate pesmi vile, srcé in duh jim dala litanije, razklana od podobe tvoje mile.
Razklana od podobe tvoje mile vedoč, da venec vozlov ne prereže in pesem skozi kamen ne poseže, ne vstavljata si v glavo več idile.
Ljubezni puščice najbrž zgrešile so ljubljeno srcé prepolne teže in slutnje, da te name nič ne veže, globoke rane so mu zapustile.
Mu torej dano v prazno bo ljubiti, ostala bol bo dolgo neprevpita, ker ni s teboj mi dano sreče vžiti.
Brez tebe dan in noč se pusta zdita, srcà in duše ni mi moč krotiti – željam se svojim vdajata opita.
Željam se tvojim vdajata opita , kljub dejstvu, da ju vse povprek ovira in ta ljubezen družbi ne parira, še vedno tebe si najbolj želita.
Zdaj z vencem čustva niso več prikrita, pa naj me družba še naprej zatira, s posmehom me nikdar ne vrže s tira, ljubezen bo še vedno plodovita.
Ljubiti greh te ni, čeprav si mlada in komaj rože so semen rodile za cvetje pomladanskega nasada.
V ljubezni čisti so se nastanile vse moje setve, da morda znenada enkrat iz pesmi bodo rože vzklile.
Enkrat iz pesmi bodo rože vzklile na tvoji morda ne, a moji prsti, v cvetove se prelili bodo brsti, jokajoče jih oči bodo plodile
v spomin presrečnim dnevom, ko ljubile mehkò besede so me v raznovrsti, ko tvoj mi glas je stati dal v čvrsti pokončni drži, ki niso je zlomile
nikdar prepreke naložene pléčim, ker sreča se je zdela celovita, saj mano vzdihom dala si ječéčim.
Bila takrat je moja duša sita, začela pot je verzom hrepenečim, jim dala kliti moč bo valovita.
Jim dala kliti moč bo valovita za cvetje, ki bo grobnico krasilo, ko v meni bo življenje ugasnilo in trajno žara bo z zemljo prekrita.
Še onkraj groba me boš, čudovita navdihnila s pojavo svojo milo, v radòsti bo srcé prešerno, čilo če z ménoj tam boš stala, prečastita.
Nikdar mi vez s teboj ne bo odvzeta, spominčice za vedno ohranile podobo bodo ljubega dekleta.
Skoz’ čas se bodo pesmi zaprašile, a hvala vila se bo skozi leta aleji od ljubezni silne sile.
Aleji od ljubezni silne sile, kod tvoja noga bo nekoč stopila, je moja pesem častno obljubila pospremit te z deviškostjo Sibile
duhovno skoz duševne Termopìle, ko enkrat boš življenja čašo pila, ko žalost se ponovno bo vrnila in solze se v očeh bodo iskrile.
Takrat se spomni, kar ti za darilo bilo nekoč je dano poezije iz srca, ki le tebe je ljubìlo.
Srcé klicàlo te bo z zakristije, v dokaz, da ne bo te pozabìlo, dekle, le zate nov ta venec sije.
D ekle, le zate nov ta venec sije U tiral ti bom z njim poti odmeva N avkreber, kod srcé skrivaj zahteva J okale bodo zvezdne galaksije.
I z krajev daljnih se ta pesem vije I z srca zanjo sem podal netilo Z a ogenj, ki mu plati je nemilo V verigah dano venca utopije.
E notna mi srce in duh kipita, R azklana od podobe tvoje mile Ž eljàm se tvojim vdajata opita.
E nkràt iz pesmi bodo rože vzklile J im dala kliti moč bo valovita A leji od ljubezni silne sile.
