»Kam boš sedla?« je Tere vprašala Balu, in pokazala na sedež ob oknu, »tu ti bo udobno, videla boš pokrajino, pa kaj veš, kaj še lahko vidiš,« se je pošalila.
Tere ji je sedla nasproti, ob oknu, Bilo ji je nelagodno, slekla je dolgi plašč, ga položila čez noge, si popravila dolge lase, ki soji padali na obraz.
»Kako dolgo je od kar sva si nazadnje sedeli tako ena drugi nasproti?«
»Nehala sem šteti dneve,« je odgovorila Balu, se nasmehnila, zavzdihnila. »Kaj tudi tebi čas tako hitro mineva, skoraj jih bo že veš koliko dni,« se za trenutek ustavila, razprla dlani in pokazala trikrat po deset prstov.
»Ne morem verjeti, da je res minilo toliko časa,« Je rekla Tere. »Lepo od tebe, da si z menoj na tej poti in še na prvo soboto zimskih počitnic, ne veš koliko mi to pomeni.«
»Ja, ja ko sva bili vsaki dan skupaj, sem ti verjetno že presedala.«
»Čakaj, čakaj,« je rekla Balu.
»Ni bilo predprejšnji teden, ko sva šli skupaj v gledališče in si se nekam čudno muzala, da mi imaš nekaj lepega povedati. Jaz pa nisem imela časa, ker sem imela zobozdravnika. Sicer pa si sama kriva, nisi me poklicala in tudi na rojstni dan te ni bilo, to sem ti zamerila. Tako zapiranje ti prej škodi kot koristi. Kdaj pa kdaj je treba pa le tudi med ljudi.«
»No sedaj bo pa dovolj,« je Tere besede vzela kot očitek, »saj imamo vsi napake,« se je obregnila in užaljeno povesila oči. Balu je bila presenečena nad njeno reakcijo. Tere sploh zadnje čase v družbi ni bila nikoli preveč zgovorna, sploh ne v kakšni večji. Takrat je vedno samo sedela in se rahlo nasmihala, kot da sodeluje v pogovoru, v bistvu, pa je bila nekje daleč, sam bog ve kje.
»To niso očitki, le spodbuda, da bi se tudi ti večkrat spomnila name,« je Balu hotela pomiriti situacijo.
»To velja za obe, je rekla Tere.
Nekaj časa sta obe strmeli skozi okno, ko je nekdo odprl vrata kupeja, je Balu s prsti pomahala pred Terinimi očmi in rekla:
»Sem ti povedala za mojo novo veliko ljubezen? Nisem čisto prepričana. »Kaj pa ti še vedno čakaš princa iz sanj?«
Ti se kar hvali s svojimi osvajalskimi pohodi, si je mislila Tere. In molčala. Balu se ji je zdela vedno bolj oddaljena, tako vase zaverovana, v njenem glasuje še bolj kot prej začutila nadvlado, v svoji površni hvalisavosti se ji je zdelo, da ni mislila na nič druga kot nase, potem pa je pričakovala, da bo ona z njo skakala od veselja.
O kako bi ji bila rada Tere zaupala svojo skrivnost, a tega ni in ni mogla.
»No nekaj sem ti malo prej povedala je rekla Balu, nič nisi odgovorila, te nič ne zanima,« ji je očitala.
Tere se ni razjezila kot prej, čeprav je v njej kar vrelo, samo grenko se je nasmehnila, povesila glavo, tako da so ji dolgi lasje zakrili obraz, in z rokami je zakrilila, kot da hoče reči:
»Nehaj!«
Zazrla seje nekam v daljavo.
»Ljuba duša, ljuba duša,« je ponavljala Tere. A mislila si je: Ttebi se še sanja ne o moji veliki simpatiji.
»Ej!« je Balu dregnila Tere.
»Nisem te hotela užaliti,« se je opravičevala, in gledala skozi okno kako drvijo hiše in drevesa mimo vagonov.
Po tem govoričenju nobena ni več črhnila nobene. Tere seje nadvse trudila, da Balu ne bi izdala, kaj je pravzaprav namen te poti v njen priljubljeni kraj. Želela jo je presenetiti. Bliže sta bili cilju, bolj je Tere žarela, od pričakovanja in v mislih se ji je odvijal prizor prvega srečanja z njim. V mislih je imela pred seboj njegovo podobo z deškim obrazom, globokim pogledom, njegove besede:
»Pa res ne pozabi prve sobote zimskih počitnic, ob istem času, na istem mestu!«
Ko je gledal za njo, so se ji zapletale noge, zdelo se ji je, da bo vsak čas zgrmela na tla, zastajal ji je dih, v glavo pa ji je butnila kri. Najbrž je bila podobna puranu. Ni se šopiril kot drugi dolgolasci takrat v Klubu, kar jo je očaralo bolj kot njegova prijetna pojava. Danes je torej tista prva sobota zimskih počitnic in se je veselila.
II.
Iz zamaknjenosti ju je predramil glasen klic sprevodnika, ki je prišel mimo:
»Končna postaja.«
Počakali sta, daje bil glavni drenj potnikov mimo, ko sta izstopili.
V nos jima je puhnil vlažen zimski zrak, nagibalo se je proti večeru.
Balu je vprašujoče pogledala:
»Tere, kam pa zdaj?«
Tere je tiho rekla:
»Najbolje bi bilo, če kreneva kar proti Klubu, saj če ne bova šli, ne vem, če bova sploh smeli tja, saj veš tukaj so stroga pravila, brez klatenja po mestu in po zabavah.«
Ubrali sta pot po glavni ulici v mestu, Povsod seje trlo ljudi, očitno jim mraz ni prišel do živega, v domačem kraju so taki sprehajalci v tem letnem času redki.
Tere bi bila najraje kar tekla, a Balu se je mudila pri vsakem izložbenem oknu. Za trenutek jo je Tere izpustila izpred oči, a ona kar ni hotela naprej, ko jo je Tere preganjala.
»Kaj vidiš tako zanimivega, da se ne moreš odtrgati od izložbe,« je zanimalo Tere.
»Pridi pogledat, ne bo ti žal,« seje oglasila Balu, »ne sprašuj, le pridi.«
Tere se je jezila, saj se je bala, da ne bo pravočasno v Klubu, vsaka minuta ji je bila dragocena, tam je želela biti med prvimi, saj je vedela, da dolgo ne smeta ostati.
Ko se Balu ni hotela odmakniti od izložbenega okna, je Tere popustila in se vrnila do nje.
»Kaj tako buljiš, kaj je tu takega?«
»Samo poglej! a ni srčkan?«
Ko je Tere ozrla fotografijo je samo globoko vzdihnila in iz njenih ustje bilo slišati:
»Ne, ne, saj to ne more biti res.«
Ni se premaknila, stala je kot vkopana, in nemo z rahlo razprtimi usti zrla v njegovo podobo na veliki fotografiji, pod katero je bilo zapisano njegovo ime. Bilo ji je, kot, da jo je prebodel meč. Ovedla seje šele, ko jo je Balu začela stresati.
»Kaj ti je?«
Tere pa je še kar stala in strmela.
»Kaj je s teboj, odgovori mi!« Jo je Balu vsa preplašena trepljala po obrazu.
