Sara Nuša Golob: Dihotomija dihanja, Kulturni center Maribor, 2022
To je knjiga pesmi v prostem verzu. Naslovljena je z »dvojnostjo dihanja«, kar predstavlja, da imamo tako vzdih kot izdih. Ta dvojnost je nato povlečena kot posebna združevalna nit skozi vso zbirko in se kaže, denimo, kot: »Lažje je dihati prepričanja in okruške ideala, kot se prikloniti prikrajšanju, zato mi pusti, da te vdihnem, utripaj kot žarnica in potem poči.« (v pesmi »Idiosinkrazija«); ali – »Ko gledaš naslikano vodo, gradient pleše po točkah in se jih erogeno dotika med vprašanji o pretoku telesnosti in definiranju šibkosti.//Zlato se najbolj sveti poleti ob osmih zvečer, zato so tvoji zvonovi takrat tiho. Splezaš na njih in lahkotno zveniš v vence vabečega uroka.« (iz pesmi »Trsje«).
Seveda dvojnosti imamo v svojih življenjih, kot rojstvo in smrt, denimo; kot svetloba in tema, kot veselje in žalost, kot dobro in zlo, s čimer hočemo povedati, da je eno pogoje(va)no z drugim. Če se vrnemo na pomen naslova, je že sam Miles Davis dejal, da umetniško delo ni prežeto z umetnostjo, če ne dovoljuje vpada (v)diha »med vrstice«, in s tem posledično tudi izdiha. Torej, zadihati mora umetniško delo; dovoljevati, da vase, medse – sprejme kisik. Zračno, pretočno.
Njena zbirka poantira ali napotuje na dvojnosti (ko se v pesmih dotakne pikslov in delcev!), kot so že vsebovane v Schredingerjevi hipotezi o svetlobi, ki je hkrati »valovanje in delec«. V njenih pesmih je vsebovan koncept termodinamike, da je ves svet preprežen in vsebovan v posebni mreži pravokotničkov in kvadratkov, toda os (življenja) se ne giblje po obodu te(h) pravokotnosti, niti po krožnici, pač pa si izbere vmesno pot, ko »zaide« po poti od enega vogala do diametralno nasprotnega vogala v teh kvadratkih, kot v obliki nekakšne razpotegnjene tiskane črke »s« (»S«). Kot taka je torej oblika vsake celice, je oblika precej notranjih organov v telesu, je (ne)nazadnje »oblika« življenja, izhajajoč iz te(h) dvojnosti.
Dvojnosti se kažejo tudi v »napakah, ki so najbolj sladke, ki jih nihče ne opazi; najbolj smrtonosne so tiste, ki jih opazijo vsi, razen tebe; luna težka seda na prsi in ti toneš globoko vame kot telo s kamnom okrog vratu.« (iz pesmi »Nimfa«). Tako torej na literarnem večeru lahko predstaviš svojo najnovejšo zbirko pesmi in potem, ko je čas, da jo ponudiš, rečeš, da se jo lahko vzame proti nekemu, lahko simboličnemu, lahko ne, prostovoljnemu prispevku, in nekdo vsem na očeh, javno, pospravi preprosto knjigo v svoj žep ali v svojo torbo, brez kakršnegakoli občutka »krivde«.
Dvojnosti se kažejo tudi v tem, da par, ko je ona v poslednjem mesecu pričakovanja, in stojita na izhodu iz glasbene trgovine, ko zahaja sonce, ki prepušča žarke izza njenega ogromnega trebuha, dvoje krogov torej, od katerih vsak pomeni ali predstavlja svojevrstno življenje, - kupi najnovejši CD Metallice. Torej iskati nežnosti pri metalcih, ki bo še kako potrebna ob rojstvu otroka, toda tudi v najodmevnejšem zvoku je prilika za mir in tišino. Razen tega pesnica navaja, da so čustva passe, v čemer se tudi zrcali slika dvojnosti: bolj ko bomo zatirali svoja čustva in se jim/jih ogibali, bolj nas bodo potiskala v naš »lasten propad«, v našo lastno Golgoto.
Knjigo je vredno prebrati zaradi vsega tega navedenega, kar knjiga vzbuja ali poraja; morda so vredne tudi posamezne slikovite besedne zveze, kot »jagodni ogenj«, ali pa – »pri kaplji čez rob se je zato razbil kozarec«… Lahko da v pesmi »Lepota sproščene mišice« lepo opozarja na podajnost tega »organa« ali strukture, ki pomeni ali ne predstavlja nič drugega kot dvojnosti: biti tako napet v akciji, da potrebuješ sprostitev v reakciji. Torej: (je) slika, pripeta z risalnimi žebljiči na steno, s tem, da sama vsebina slike napaja te žebljičke tako, da zaradi te napetosti v sebi ne popustijo pri izobešenju na steni.
