Zatavali mali ptič,
utrujen od dolgega leta
kliče te s cvrčanjem, tiho …
Ne moreš ga čuti
zaradi vrvenja ljudi,
ki hitijo mimo.
Išče te s pogledom,
da ti zleti na rame.
S krilom
se dotakne tvojega lica.
Skril se je ptič mali
v zavetrju,
ko se je noč
spuščala na Tromostovje.
Ostal je brez glasu,
v tišini čaka
tvoj glas iz daljave.
In Zmaj s Tromostovja!?
Ne zmeni se za tišino
niti za brezglasje v nastajanju
in riga ogenj,
stremi v višine.
Čuva tisto,
česar več ni.
PRIJATELJU D.
Vredno je bilo poskušati
z novimi srečanji
in z molitvami zahvalo Bogu pošiljati.
Ne odhajaj!
Obojestransko spoštovanje, misli,
ljubezen se prepletajo,
s srečanji v tišini
so zapisani,
tihi objemi
prinašajo mir in spokoj
Prijatelju.
* * *
Napisala bi ti
ljubezensko pesem
v tvojem tihem objemu,
ko na obzorju
Mesec odhaja
in dnevna svetloba
odnaša čarobnost
skupnega trenutka
ko »osice« preletavajo
tvoj del neba
in motijo tihe objeme.
Ni popuščanja!
Ti si pravi strateg!
V tišini in v tihem objemu
mi pišeš
ljubezensko pesem.
26. septembra 1924
* * *
Iskala sem te ob robu gozda,
kjer so zacvetele ciklame
in se upirale času
v jutranjih urah,
okopane v rosi.
Ne morem ti poslati
temnih vonjav,
ogibajoč se
izgubljenim potem
in naključnim mimoidočim.
Pošiljam ti lepoto
krajine na slikam
da si zaželiš ob robu gozda
sprehoditi se v jutru.
PRIJATELJU
Ne odhajaj nikoli več!
Z molitvami se zahvali bogu
ker ustvarjeno prijateljstvo
prinaša radost
in vsakdanje pogovore.
Na skrivnih poteh
se prepletajo misli
z zlatimi nitmi
v slavonskem zlatem vezu.
Povezani v tišini
in tihem objemu
se zahvalimo Bogu,
prijatelj D.
