Čutim vračanje vsega, kar dam.
Vsega.V polnosti.
Vse, kar dam, dobim nazaj in še več.
Čas, topel pogled, nasmeh, stisk dlani, ljubezen.
Rad dajem.
Časa imam vedno dovolj, ker ga imam za vsakega in za vse.
Besedi: »Nimam časa,« sta že daleč za mano, in glej,
tudi prijatelji imajo čas zame.
Včeraj je bilo lepo, veselim se že jutrišnjega dne,
današnji dan mi je vedno najdražji in otipljiv.
Ker mi ga vedno nekdo napolni. Preživeti bi morali večkrat tak dan,
ki nam vrne več, kot mu damo.
Radosti mi ne manjka, pride od ljudi, s katerimi delim veselje.
Polnost življenja mi dajejo tisti, s katerimi se pogovarjam.
Hočem videti vesele obraze dobrih ljudi,
zato se tudi moj obraz veseli.
Čutim vračanje izgubljenih možnosti ljudem,
ki jim v stiski hočem stati blizu in jim pomenim
vsaj majhno upanje in sočutje. Le upanje suši solze
in tolažba v tišini vrača mir ljudem.
Vse se vrača in to v obilju.
Že misel na prijatelja mi vrne njegov klic:
»Kako si kaj? Si zdrav? Vse dobro ti želim.«
Molčal sem in ga poslušal.
Hvaležen je bil, ker sem samo molčal.
Tudi on je obmolknil.
In njegov molk mi je segel do srca in duše.
V tej tišini sem slišal veliko besed,
ki so neslišno legle vame.
Začel sem verjeti in verovati v ljudi in Boga.
Z milostjo, ki mi je vero poglobila,
še več dobim nazaj kot dajem.
Posadil sem zrno. Zraslo je klasje.
Posejal sem zrna iz klasja.
Sedaj žanjem in jem kruh, ki ni samo od tega sveta.
