Dišiš po drugih rožah,
ko postaviš svete kraje,
ko postaviš temelje za čas,
ko spet razpletaš ograje,
ko rišeš ruševine, rušiš hiše,
ko potrpežljivo zbiraš
v pest poljube, sive pajke
zavetišča mojih razglašenih las.
Takrat dišiš drugače, nedomače.
Poglej, na rokah nama piše:
vse to je le lovljenje vetra,
vse to je brez pomena,
a sva tu.
Utemeljena.
Tu te dolgo ni bilo.
Tu te nič dokonca ne nahrani,
ko vse se maje, vse se maje,
prosim, še malo ostani.
MALO PREJ
Malo pred koncem platonske jeseni
si začel si puščati mimo robov,
premeril si se sramežljivo prek udov,
in si se prestrašil, ker si bil gol.
Malo pred mano si se obrnil,
od znotraj navzven, temneče rdeč,
soj se je umikal navzdol preko meč,
ko si praznoval svojo praznino.
Malo pred koncem tlečega mraka
si dvakrat ukresal dlan ob telo,
poljubil si mesta, kjer je zagorelo,
kot bi upihnil vžigalico.
DOVOLJENJE ZA VRNITEV
Potem bomo ustnicam dovolili,
da se vrnejo na mesta
starih poljubov.
Kralj šipkovih vrtov
nam bo podaril
razbeljeno srce.
Tisti, ki pridejo za njim,
ga bodo risali na stene
v znak pripadnosti
nečemu bolj gotovemu
od lastnih teles
in njihove sposobnosti ljubiti.
VEJA
Pretrd sem, da bi pokazal,
kako mi zadnje čase gorijo kosti,
od rame do rame, kar pade name,
kar rani, vname, kar me zdrobi.
Pretrd sem, da bi razpadel
na tisoč vetrov, na tisoč smeri,
ko se bom privezal spet na večer,
me več ne bo strah šepetati v temo
prošnje za mir.
ZA RAZBITA KOLENA
Ko rastejo kraste,
pod skorjo je gnoj,
odvijam svojo kožo,
vsakič po en sloj.
Ko so rane pijane,
le še zajamem zrak
in se vanje potopim,
vsakič po en korak.
Potem začnem plavati
skozi zobe iz rim,
skozi mol violine,
skozi priprte kljune,
skozi mehke sline,
skozi njihovo peno,
skozi omamljenost,
skozi njeno slast,
skozi protibolečinske,
skozi vabljivo past,
skozi usihajočo veno,
skozi kri izprano,
povej mi, prosim,
če lahko
preplavam skozi to
svojo rano.
SRCE BREZ RDEČE
Srce brez rdeče, kam si se zlilo,
kam si poplaknilo barve krvi?
in na katerih tleh zdaj rjavijo
tvoje peneče sledi?
POGOVOR S STRAHOVI
Ko govorim s tvojimi kačami,
vedno ostanem brez jezika,
ne morem več vstopiti
v gladko telo, kraj sivega miru,
se še spomniš,
čigava jabolka smo kradli
na dan, ko smo plezali preko telesa,
na dan, ko smo dobro primešali zlu?
Katero pesem naj pojejo
brezdomci belih ustnic,
ko mi počasi zmanjkuje glasu,
ko mi počasi brstijo kosti,
katera koža naj mi bo prav,
ko se spotikam ob svojo dolžino,
s čim naj nahranim tvoje prikazni,
ko mi počasi zmanjkuje krvi?
Pogovor s strahovi, sadovi geneze,
kazalec pred usti, ko rišem tišino,
ker te ne razumem,
ker se bojim sikanja tvojega zidu.
In kam greš,
potem ko pozabiš,
v katerem vrtu si sezul noge
in se lahko le še zvijaš po dnu?
TOPEL MIR
Tako se gubajo tvoje nevihte,
ko zažvižgaš na dva prsta,
vse pogledajo v tvojo smer.
Tako rjavijo tvoje zarje,
ko tesno zavežeš oblake
in se zarastejo v topel mir.
VIHARNE KOSTI
Pripelji nevihto, da ti pokažem,
da nisem več zapletena v nebo,
obrni dlani, naj vidim mesta,
kjer si spletel roke premalo tesno,
da bi odvezal moje obljube,
da bi zadosti ohladil to kri
in ne bi več tekla, ko bi se sklonil,
da bi odložil viharne kosti,
nepokopane, postavljene v križ,
postavljene v znak, da me morda
jutrišnji dan še ne izpustiš
iz mojih razpihanih ran.
PLASTI KOŽE
Blizu si, ampak
koža se ti upira,
lahko slišiš, kako renči
in ti koplješ globlje
v njene plasti
z vztrajnostjo rudarja,
podi te stran
in te hkrati vleče vase,
kakor tiha jama,
kakor levji brlog,
tisto, kar je zaprla
v kletko med svoje kosti,
hrepeni po rjovenju.
STARA ZAVEZA
Še vedno nosim tetovaže starih obljub,
19. oktober na notranji strani dlani,
še vedno malo boli, ko hodiš po prstih
čez kraj, kjer si s kamnom vrezal ime,
čez jezik, čez usta, potem čez srce,
čez nedokončano Staro zavezo,
čez štiristo štiriintrideset strani,
kot bi se podpisal na umetnino,
kot bi povezal vse točke telesa
v sklenjeno rano, v slep zemljevid,
v galerijo rdečih slik,
ker traja šest tisoč let, da kri zrjavi,
da se zaceli okrušena skala,
in vem, da si od mehke zemlje strt,
in vem, da si obarvan od vseh rož,
ki si jih kdaj nesel v svoj železni vrt.
A glej, nekaj novega storim.
Zdaj klije.
