Kako BITI
… lahkotna …
Hm?
Neznosna tiranija mlad&lušn&talentiran!
Vam je znano?
Po možnosti BITI še simpatičen in nemoteč … magari neviden. Naj ne obremenjuje okolice … Naj ne moti mirno samozadovoljnost družbe …
Še priden mora biti in pošten itak…
Ja, pa lahko je tudi nedolžno, po otročje iskren …
Tak neproblematičen osebek je še vedno zaželeno blago na prostem trgu naše civilizacijske platforme…
Torej:
Leta in leta in desetletja ti sledijo oči Drugega. Pogledi vsakega in vsepovsod: radovedni, poželjivi, zahtevni, ocenjujoči, nesramni, nestrpni, sladkobni…
»Kako si privlačna… pa lepi laski… pa fajn telešček… pa poskočne nogice…« pa mmm to in ooo ono in aah tretje …
Ja, seveda, razumljivo.
Dobro:
Narava podpira zdravo&lepo - samo tako je primerno za nadaljevanje vrste. Gon po samoohranitvi pa je najmočnejša energija na Zemlji.
Poškodovano, nepopolno, slabotno, izkrivljeno - je slej ko prej potisnjeno stran. Naj izgine, odmre, zgnije … Še boljše, če je hrana ali humus za druga živa bitja.
Ampak ja: če si mlad&zdrav&prijeten - te svet potrebuje.
Hvala ti godi, občudovanje ti da voljo, da vztrajaš, delaš … Veseli te odobravanje Drugih.
Omamlja te pozornost, ki ti jo namenjajo. Viden si, spoštovan, hvaljen. Zasvojiš se.
Ampak.
Z leti spoznavaš, da za tem navduševanjem zeva praznina. Neka trhlost je v takem odo bravanju.
Takoj, ko hodiš okrog z zabuhlo ustnico od herpesa … ali šepaš z gipsom na nogi … ali ves gripozen poležavaš v postelji - v trenutku nisi več zanimiv.
Kaj šele zaželen.
Torej: ko spet ozdraviš in zacvetiš - se ti tiraža spet dvigne in tako kolo naokolo …
>In potem nekega lepega dne … ne gre več … Presedati ti začne to stalno vohljanje.
Kar naenkrat sem se začela počutiti utrujeno.
Zmahana od vseh pogledov Drugega. Od vseh želja, hrepenenj, ponudb … zahtev, pričakovanj, prošenj, moledovanja.
Vzdihnila sem prav globoko: pejte se solit.
Oh - kako si želim biti stara in sivolasa in z gubami na obrazu in z visečo kožo na nadlahti - takrat bo šele prišel Tisti … Pravi.
Ki bo videl mojo dušico. Ki bo omamljen od moje čudovite osebnosti …
Ki se bo oplajal z mojo bogato notranjo substanco!
In vsaka gubica mu bo pripovedovala svojo zgodbico.
Haha. In hoho.
Ja - tako sem si na trenutke želela … ob tem pa seveda se veselo smejala in predla od ugodja, ko so mi še dolgo v pozna leta dajali komplimente - wau kako dobro izgledaš za svoja leta.
Mama mia. Ošpice dobim ob teh pripombah.
A moja nečimrnost se napihuje kot žaba. Pač poosebiš to zahtevo sveta:
‘Bodi lepa in lepo se ti bo godilo!’
Spominčki:
1. Po nekem nastopu, mi je dvoril študent glasbene akademije … mogla bi vam biti mama … rečem - imela sem 42 … on je mislil, da imam 24. ‘ jel to neka šala?’
Se je čudil in cela druščina se je krohotala. To je bilo po koncertu pevke Klarise Jovanović in Venota Dolenca v Zagrebški Gavelli (pesmi sefardskih Židov)
2. Ko sem bila z učenkami vzgojiteljske šole kot mentorica na maturantskem izletu v Dubrovniku, so me na plesišču imeli za eno od učenk in hodili po mene za ples.
3. Pa še najnovejša - v Maxiju sem morala poleg upokojenske kartice - pokazati še osebno - prodajalka je bila sumničava. Hvala draga trgovka - si mi polepšala dan, haha.
Ampak ja - Danes je že drugače; pogledov in navala je občutno manj. Sem si oddahnila … na momente pa prav užaljeno viham nos …
Takih, ki iščejo dušco ni ravno na odmet … očitno. Eh, pa da vas vidim sada, gospodo junaci! Kje ste?
»Gospod, ste v redu?« vprašam … možak namreč še vedno sedi na klopci v senci, kot bronasti Kocbek v Tivoliju - ko se vračam iz DM. Taki osamelci me zanimajo, ker sem tudi sama samska … in posedam po klopcah v parku.
On pa je tako nepremičen, v srajci in suknjiču - da mi vprašanje kar samo zleti iz ust … no, iz duše. Je ločen? … vdovec, oženjen, samski, oče, brat … ?
Mogoče je bil znanstvenik - celo življenje je prečepel v laboratoriju in se posvečal miškam … za banalne vsakdanjosti ni bilo časa in volje … O, kako ga razumem.
»Ja, uredu sem. Saj je vseeno, ali sedim doma ali tu - no, to staro drevo vsaj daje prijeten hlad. Mogoče si bom slekel suknjič.«
Joj, kako pokroviteljsko sem ga ogovorila, kot kaka frklja, ne, mati Tereza … pa sva generacija verjetno, tam tam. Še dolgo in presunljivo mi njegova podoba migota pred očmi, ko grem naprej.
Starec pod starim drevesom.
In da stara drevesa dajejo bolj prijetno senco, hm … Pustite stara drevesa!
Oj - zašla sem … Izgubila sem se v sočutju do osamelih starih gospodov - pa sem hotela malo udrihati po vseh moških po dolgem in počez.
Saj so mi s svojim laskanjem in pripombami in vsiljevanjem - skrajševali mojo svobodo in mojo avtonomnost in mojo lastno substanco - predolgo!
Nikjer prostora za oddih in predah.
Po vsem tem dolgem obdobju neusmiljene okoliške presije - ali je čudno, da se normalen človek zateče vase?
Si gradi zid, plot, steno?
Da si omisli svoj svet. Tam ni očesc … niti možganskih kamer … ne asortimana pogledov … In nobene kontrole …
Tam sem Jaz! … Samo jaz - kamorkoli se obrnem.
Jaz, jaz, jaz.
To je domišljijsko zatočišče duhov, ki skrbijo za globino, širino, prosojnost, skrivnostnost vsega, kar sem.
In kaj? Potem ti očitajo, da si vzvišena, ohola, sebična … da se ves svet vrti okoli tebe … da si samo jaz, jaz, jaz.
Ja - halo? Kako pa naj se drugače rešim te neznanske količine ponudb&povpraševanj? Ej, moški svet - malo logike in uvidevnosti … prosim.
Priznam: moški so v mojem življenju začimba, ples&pisanje pa glavna jed. »Tvoja izbira,« se škodoželjno kremžijo, ko odhajajo iz mojega življenja.
Ni moja.
Kdo mi je dal to slo po ustvarjanju? Tisti, ki je mene ustvaril. Ta je začrtal tudi mojo pot.
Verjetno se bog od zgoraj malce norčuje … ko ga slišim:
‘ej mala, nije ni tebi lako’. Pa saj tudi tebi ni, ko moraš ves ta cirkus ON&ONA gledati ! Sem freh tudi jaz … Ampak boga se usode ljudi ne dotaknejo tako boleče …
Kakorkoli - ena taka posrečena vezica pa je le vzdržala 8 let. Med nama je bilo 20 let razlike … pa itak sem takrat izgledala 20 let mlajša, haha.
To je ta naveza:
AA&JK&Plesna domačija&Narava …
A vsaka pesem ima svoj začetek in svoj konec. Zato nam je všeč … ali naj se vleče durh na durh?
Prijateljica se potoži po telefonu. ‘50 let sva v zakonu … pa mi je vedno bolj tuj … zdaj pa sploh, ko sva v pokoju in več skupaj … ‘
Alhamdulilah! Si pa raje kolena grizem v trenutkih osamljenosti - kot pa takole dolgoletno najedanje v šir in dalj …
Sicer pa - kaj je pesnica hotela povedati?
Da smo v novem tisočletju in da je čas za duhovni razvoj - ne le tehnološki … ne le novi in novi izumi in čipi in ekrani.
Pa to so vedeli modreci že v 6 stoletju pred našim štetjem!
Sokrat, Buda, Konfucij …
Ali sem res hotela to povedati!?
Ne - to je le okvir za pesem, ki se mi je utrnila v teh dneh ob koncu kratke romance - da ne bi kar obvisela v prazno.
… in mi še naprej rezala srce.
Bajka ostaja bajka
Kam gre ljubezen, ko ljubimec odide?
Bil si moja radost in moj navdih.
Tebe zdaj ni. So pa moja čustva, ki so se rodila, ko si bil.
Kar tu so nekje, vseh vrst občutki … skozi mene prehajajo; se v meni sprehajajo …
Iz mene odhajajo … kam pa naj pravzaprav gredo?
Občutja ne izginejo.
Valjajo se v drobovju; pretakajo polimfi in krvi; nalagajo v kosti in sklepe.
Lahko me nagrizejo … lahko me zmehčajo, da objamem svet …
Ja, no, saj nisem sama: Midva - Jaz, ki ostajam in ti - ki odhajaš: ta naveza je ena taka rastlinica …
In ta samonikla rastlinica ostaja.
Sama se je zasejala. Ko sva bila Oba.
Ona ostaja moja radost in moj navdih.
Celo nevrnjena ljubezen je sladka. Ni odvisna od nikogar.
Sama sebe se veseli.
Jasna Knez, začetek poletja 2022
Post scriptum:
Ljubimo ljubezen … saj Drugega ne zmoremo. Ljubezen nas omami - ne Drugi.
Pred par dnevi je pri meni prenočil mlad fant Mark, študent iz Hrvaške. Prinesel je diplomsko nalogo na akademijo. Pogovarjava se o njegovih načrtih, željah, sanjah. Gledam ga, gledam ga, gledam:
mlad&lušn&talentiran .
Ampak. Kar naredi druženje z njim prijetno - je njegova vedrina, optimizem, čudenje.
Vzhičen nad vsemi prilikami in izbiro in možnostmi, ki so prikladno razporejene okoli njega.
Vzdihneva: »Ampak je tako čudno: vse je … pa vendar nič ni.« Kako to, dve različni generaciji!
… in ena ista pomisel?
Včeraj pa sem na radiu ARS poslušala g. Srečka Fišerja, ki je recitiral Petrarco v italijanščini in slovenščini.
‘Ljubil sem zmeraj in ljubim še zmeraj in ljubil bom od dne do dne … ‘
Ljubim, ljubim, ljubim … oj - tudi on se bolj ukvarja sam s seboj in s svojimi čustvi. In manj opisuje svojo oboževanko.
Poslušam, poslušam, poslušam …
Jasna Knez, konec poletja
